Na sprehodu po aveniji Gran Vía

Ne samo avtomobili, »kralji leska« in mogočne stavbe, tudi kakšen bik soustvarjajo življenje v Madridu.

sre, 29.11.2017, 15:00

»Tam, kjer se križajo poti; kjer si ne moremo predstavljati morja; kamor se vedno vrne ubežnik ... Recimo, da govorim o Madridu.« (del pesmi Pongamos que hablo de Madrid španskega glasbenika Joaquína Sabine).

Vsako mesto ima najbolj znano, najbolj turistično in najbolj priljubljeno mestno ulico. Madrid ima avenijo Gran Vía! Vse od ulice Alcalá, mimo trga Plaza de Callao pa vse do trga Plaza de España se lahko sprehodimo po široki ulici, ki velja za najmlajšo v mestnem jedru španske prestolnice.

Čeprav imajo številne stavbe vintage videz, so ulico začeli graditi šele pred sto sedmimi leti. Do danes so avenijo preimenovali kar nekajkrat − od Avenije Sovjetske zveze pa Avenije Joseja Antonija (po sinu diktatorja Miguela Primo de Rivere), leta 1981 pa se je ustalila kot Gran Vía (v prevodu Velika Cesta).

Že od začetkov smo tu lahko srečali hotele, bančne podružnice in nekaj kinodvoran, danes pa lahko  opazimo predvsem nešteto trgovin z oblačili. Ena najbolj emblematičnih stavb je zagotovo Edificio Telefónica, kjer je imelo sedež nacionalno podjetje za telefonijo.

Telefónica je eden prvih nebotičnikov v Evropi in med letoma 1930 in 1953 najvišja stolpnica v Španiji. Od tod sta menda med špansko državljansko vojno svoje dopisniško delo opravljala Ernest Hemingway in Antoine de Saint-Exupéry.

Tudi filmski ustvarjalci se niso mogli izogniti slavni madridski aveniji, saj jo lahko opazimo v filmu znanega španskega režiserja Pedra Almódovarja, Ženske na robu živčnega zloma (v originalu Mujeres al borde de un ataque de nervios).

Vsak dan se po ulici zapelje okoli 50.000 vozil, a ne le vozila, januarja 1928 so mimoidoči lahko zagledali tudi bika. V tistem obdobju je bil Madrid obkrožen s travniki ob reki Manzanares in tam so živinorejci pasli ovce, krave in tudi bike. Eden od njih si je verjetno zaželel dogodivščin in se je odpravil na potep po mestnih ulicah. No, na žalost je prav na aveniji Gran Vía za njegov konec poskrbel bikoborec Diego Mazquirán, imenovani tudi El Fortuna.

Eden od čistilcev čevljev na aveniji Gran Vía. Foto: Anja Pugelj

Ne samo avtomobili, kakšen bik in mogočne stavbe, tudi ljudje, ki jih srečamo na pločnikih avenije, soustvarjajo madridsko zgodbo.

Moj pogled se je ustavil pri čistilcih čevljev, saj se mi je za trenutek zazdelo, da sem se vrnila nekaj desetletij nazaj v čas, ko so se po ulicah sprehajali elegantno urejeni gospe in gospodje s svetlečimi, ravnokar spoliranimi čevlji. Čistilci čevljev (poklic, ki je bil rezerviran izključno za moške) so se pojavili nekje v devetnajstem stoletju. Takrat so bleščeči čevlji predstavljali statusni simbol in je zato gospoda tem obrtnikom rada namenila delček svojega premoženja. Takrat so bili čistilci čevljev zelo spoštovani, v Madridu so menda imeli celo svoj sindikat ter zavetnico poklica.

Zelo zanimivo je, da so ta poklic nekoč opravljali tudi Ozzy Osbourne, James Brown in celo bivši brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva. Še dandanes jih lahko srečamo na ulicah večjih mest, vendar njihov poklic ni več, kar je bil.

Na aveniji Gran Vía jih je mogoče prešteti na prste ene roke in ti »kralji leska« (tako menda pravijo samim sebi) v večini prihajajo iz držav Latinske Amerike. A kljub temu da so se družba, običaji, predvsem pa moda spremenili, na aveniji Gran Vía privabijo na svoj stol marsikaterega bodisi nostalgičnega Madridčana bodisi radovednega turista z napisom »Vaša eleganca se začne pri čevljih«.

Kip boginje Diane v spremstvu petih psov. Foto: Anja Pugelj

Svojevrstno elegantni so tudi kipi, ki krasijo avenijo. Če pogled usmerimo navzgor proti stavbi s številko 31, lahko zagledamo mogočen kip rimske boginje Diane v spremstvu petih psov, ki so jo umetniki uprizorili v trenutku streljanja z lokom. Pet metrov velik in 900 kilogramov težak kip so na streho prestižnega hotela postavili že lani, razkrili pa letos aprila, svoja vrata pa bo odprl prihodnje leto.

Zanj so zaslužni kiparji iz šole Escuela de Arte de la Palma na čelu z Natividad Sánchez. Ta je po naročilu mehiških podjetnikov zasnovala podobo rimske boginje, ki spominja na kip Diane, ki se nahaja na aveniji Paseo de la Reforma v Ciudad de Méxicu.

Ker so številni Madridčani imeli in še vedno imajo mešana menja o kipu rimske boginje sredi španske prestolnice ter tudi zato, da bi vzpostavili kontinuiteto s stavbo oziroma s kipom mitološkega ptiča Feniksa, ki se nahaja na drugi strani ceste, je Natividad z ekipo ponudila Madridčanom zgodbo, ki je pravzaprav prilagojena legenda o Diani in pastirju Endimionu. V tej verziji legende je mitološki Feniks na ukaz Dianinega očeta Jupitra na svojem hrbtu odnesel Endimiona in ga skril za večno. Diana, kot prikazuje skulptura, pa je v pripravljenosti, da ustreli puščico proti Feniksu in reši svojega izvoljenca.

Pogled na mesto iz ene od stolpnic na aveniji Gran Vía. Foto: Anja Pugelj

Ljubezen − takšna ali drugačna − je tudi v mestu »mačkov« (tako se imenujejo prebivalci rojeni v Madridu) eno izmed glavnih človeških vodil. V obdobju, ko je bila ljubezen najbolj v ospredju, torej v romantiki, so uradniki v Madridu, po besedah španskega pisatelja in novinarja Mariana José de Larre, odslavljali tujce z znanim stavkom »Vrnite se jutri!« (v originalu ¡Vuelva usted mañana!), in čeprav je dejansko šlo za ostro družbeno kritiko španske družbe iz začetka devetnajstega stoletja, si lahko dandanes to razlagamo drugače − bolj ljubezensko.

Mogoče pa so, iz ljubezni, se razume, želeli le tujca obdržati malo dlje v mestu, da bi s tem odkril prav vse njegove čarobnosti. O, ko bi le zaradi »Vrnite se jutri!« lahko še malo dlje ostala v Madridu. ¡Será para la próxima!

Ljubezen na tržnici Mercado de San Miguel v Madridu. Foto: Anja Pugelj

Prijavi sovražni govor