Nagelj iz Kolumbije, vrtnica iz Nizozemske ...

Po cvetličarnah danes najmanj dvakrat večja količina rož, 8. marec je še vedno največji praznik cvetja.
Objavljeno
08. marec 2018 11.18
Dan žena
Saša Bojc
Saša Bojc

Rdeči nageljni, ki jih tradicionalno poklanjajo moški za dan žena, že dolgo ne prihajajo več iz rastlinjakov iz Makedonije ali Dalmacije, temveč iz daljne Kolumbije, vse pogosteje so ob tej priložnosti izbrane tudi vrtnice. Pri enem od treh največjih veletrgovcev z rezanim cvetjem v Sloveniji poudarjajo, da Slovenci z izjemo poročnih aranžmajev izstopamo po količini rdečega cvetja – vse leto.

»Za dan žena smo naročili trikrat več nageljnov in vrtnic kot druge tedne v letu. Tako nageljni iz Kolumbije kot vrtnice iz Nizozemske so bili odrezani že v petek, v soboto pa so prišli na borzo cvetja Aalsmeerju na Nizozemskem. Od tam prihaja pošiljka k nam dvakrat na teden. A vsaka sveža roža bi morala zdržati najmanj teden dni, če z njo ustrezno ravnamo. To pomeni, da cvetje na poti do doma ustrezno zaščitimo, da je sobna temperatura okoli 20 stopinj Celzija, da ga ne postavljamo nad radiator, da steblo obrezujemo in redno menjamo vodo,« je zgodaj zjutraj, čakajoč na eno od takšnih pošiljk, razlagal Boris Simčič, direktor grosistične prodaje cvetja, lončnic in aranžerskega materiala Agrokor. Ta že od razpada Jugoslavije, ko je delež soustanovitelja Ivice Todorića odkupila Simčičeva družina, z razvpitim Agrokorjem nima ničesar. Ostalo je le ime, je pojasnil.


Foto: Voranc Vogel/Delo

V pisarni in skladišču na ljubljanskem Viču je bilo živahno. Moška druščina je srkala kavo in se pripravljala na prevzem. Ko je pošiljka prišla, je završalo kot v mravljišču. S tovornjaka so hiteli razkladati cvetje, ga natovarjali na velike kovinske vozičke in jih vozili v skladišče. Nato se je začelo razdeljevanje naročenega med deseterico potnikov, ki morajo vsaj približno predvideti, kaj bodo od njih kupili cvetličarji po Sloveniji.

Vodja skladišča rezanega cvetja Marjan Mekiš je z vpisovanjem preverjal, ali je vse naročeno tudi prišlo. Danes se tako kot drugod vse naroča na spletu in v veliki večini prispe. »Če ne, gre največkrat za malomarnost, saj tudi v tem poslu dela vse več nekvalificiranih in slabo plačanih agencijskih delavcev, ki ne vedo, kaj pakirajo, kar je pri mnogih dobaviteljih postalo že problem.

Tudi mi smo zaradi takšnega dobavitelja iz Nizozemske ob vsakem naročilu imeli reklamacije,« je pripovedoval Boris Simčič, ki ga je v družinski posel potegnilo iz povsem drugega področja, elektrotehnike. Njegovi sodelavci morajo obvladati za eno tipkano stran različnih vrst cvetja, seznam pa se najbolj razširja pod kategorijo vrtnice in se sezonsko spreminja.


Foto: Voranc Vogel/Delo

Tudi v sedem kategorij

Koliko časa ostane roža sveža, je bolj sortna lastnost, glede na to, kako visoko zraste in kako bogat je njen cvet, pa jih proizvajalci delijo v najmanj tri kategorije, najkakovostnejši proizvajalci celo v šest ali sedem. »Prvovrstne nosijo oznako super in zares lepe. To so vrtnice z ravnimi stebli, bogatimi in delno odprtimi cvetovi, ki v cvetličarni dosegajo ceno do 4,50 evra, medtem ko so tiste iz kategorije B običajno primerne le za žalne aranžmaje ali cvetne liste,« je ob šopkih živo rdečih vrtnic red naomi pojasnjeval sogovornik.

Povprečnega slovenskega kupca zanima le nizka cena, k čemur je veliko pripomogla zlasti ponudba velikih verig supermarketov, čeprav tam ni vse najslabše kakovosti, priznava. Kot pri hrani je tudi pri cvetju prevladalo merilo kvantitete, izstopajo Francozi in Italijani, ki cvetje praviloma kupujejo le pri cvetličarjih.

Vrtnice tako kot nagelj opisuje za celoletno prodajano uspešnico, med trenutno sezonskimi so tulipani, ranunkole, frezije ... »Dobijo se tudi izraelske sončnice ali nizozemske hortenzije, a te podobno kot egiptovski paradižnik sredi zime, vidite, niso tako prepričljive kot poleti. Tudi pri cvetju mislimo, da morajo biti vse sorte na voljo vse leto. Marsikatera nevesta si sredi avgusta zaželi poročni šopek iz tulipanov, ki ne prenesejo vročine. A to ne pomeni, da ji želje ne moremo uresničiti,« poudarja. Medtem ko je večina rezanega cvetja tistega dne prišla iz Nizozemske, do tja pa tudi iz Kolumbije in Kenije s tovornimi letali, zelenje prihaja z ladjami iz držav Srednje Amerike pa tudi Floride in Španije. Kar ne prodajo, konča v bioloških odpadkih. Največ poleti – zaradi slabe prodaje in vročine.


Foto: Voranc Vogel/Delo

Iz Evrope v Afriko

Simčič opaža, da se je v zadnjih letih mnogo nizozemskih pridelovalcev rezanega cvetja preselilo v Kenijo, v Aalsmeerju in Rotterdamu, ki veljata za največji evropski cvetlični središči, pa se med rožami že pojavljajo paradižniki, marsikateri rastlinjak je zdaj skladišče.

»Prevelika regulativa očitno ni vedno pozitivna in tudi tu se kaže evropska nečimrnost. V Evropi poskušamo vse zagotavljati po zelo strogih predpisih, v Keniji pa si dovolimo marsikaj. Kako, sem na lastne oči videl v Kolumbiji. Na Nizozemskem so rastlinjaki zaprti sistemi, vrtnice rastejo v stekleni volni in ob pomoči računalnikov prinašajo najmanj dvakrat večji hektarski donos, v okolici Bogote pa jih tako kot v Keniji še vedno gojijo v zemlji in škropijo na odprtem ter z letali vozijo v Evropo,« opominja na drugi vidik posla. Razsežnosti kolumbijske proizvodnje ponazori s podatkom, da v Evropi za velikega proizvajalca šteje tisti s sedmimi hektarji obdelovalne površine, v Kolumbiji pa za majhnega tisti s petnajstimi.

V Jugoslaviji smo bili, čeprav zaradi drugih vzrokov – zaprtega trga, bolj ekološki. Njegova mama Ana Simčič se spominja, da so nageljne, gerbere in vrtnice gojili zlasti v Splitu na Hrvaškem in v Makedoniji, deloma tudi v Mostarju v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji pa v Čatežu. Tu so tako kot v Makedoniji rastlinjake ogrevali s termalno vodo, pozneje so v njih gojili še orhideje. Nekaj malega je v maloobmejnem prometu prihajalo celo iz Italije.

»Tudi v socializmu je bila glavnina posla povezana s cerkvenimi prazniki, in ne državnimi proslavami. Katera cerkev pa za božič in veliko noč ni okrašena? Enako je za obhajila in birme,« pojasnjuje sogovornica. Ko se je po osamosvojitvi trg odprl, je bilo iz Nizozemske mogoče dobiti, kar si si zaželel, kar je deloma spremenil tudi okus. »Včasih smo za praznike naročili po 10.000 gladijol, danes jih je še 300 preveč. S trga so izginili irisi, gerbere so ostale, saj se uporabljajo v žalni floristiki, posel pa so mnogo bolj kot danes krojili letni časi,« je povzela. A osmi marec je bil in je po prodaji na drobno ostal največji praznik cvetja.


Foto: Voranc Vogel/Delo

Tudi v Gardenii pritrjujejo, da ga ne presegajo ne valentinovo, ne materinski dan, ne 1. november. Za dan žena bodo cvetličarne založili z dvakrat več rožami, danes pa bodo iz njih kupci najpogosteje odhajali z rdečimi, belimi ali rožnatimi vrtnicami, tulipani ter značilnim spomladanskim cvetjem, ranunkulami, narcisami, hijacintami, ciklamami in primulami. »V izbor se znova vrača nagelj, a bolj kot v rdeči v drugih barvah.

Kupce pa bolj kot izvor – večina cvetja je iz Nizozemske, Kolumbije in Italije, ciklame so domače – zanima, da je cvetje sveže in lepo aranžirano,« je strnila opažanja direktorica Gardenie Ksenia Druzhinina Poyuzhina. Zadnja tri leta se med kupce za dan žena bolj množično vračajo delodajalci, a še zdaleč ne dosegajo številk iz predkriznih let. Namesto nageljnov pa naročajo vrtnice, tudi vijolice, ciklame in orhideje.