Najboljša je najmanj razvpita nedotaknjena belina

Celega in svežega snega te dni ni daleč naokoli, bržkone bi ga morali iti iskat kar na kakšno drugo celino. Pa vseeno vsaj v mislih skočimo na nedotaknjena bela prostranstva, na katerih se kot riba v vodi počuti tudi Marko Bleiweis. Z organizacijo Perfectride se tja podaja na izlete, na njih pa vodi kampe za začetnike in klinike za malo bolj izkušene.

Naj bo še tako divje in adrenalinsko, celo pravljično in romantično, smučanje po celem snegu (freeride) nikakor ni (le) sinonim za brezskrbno in neomejeno svobodo vijuganja po skritih kotičkih narave, temveč zahteva predvsem veliko odgovornosti. Naj ne zavede prehitro prelepa kulisa, za vstop v ta nebesa naj se vsak zaveda nevarnosti, ki hitro lahko prinesejo pekel.

Tako meni tudi Bleiweis, smučarski vodnik in vodja podkomisije za smučanje po neorganiziranem smučarskem prostoru v okviru strokovnega sveta ZUTS (Združenja učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije). Posameznik naj se v cel sneg ne poda sam, pred tem pa naj se dobro pozanima o zahtevnosti terena, kje so nevarni odseki, kakšen je sneg, kako utrjena je snežna površina, kolikšna je debelina, kje so zameti. Pomembno je tudi, da ve, kako se orientirati na pobočju in kakšna je obvezna oprema, ki jo je nujno vzeti s seboj. »Začetniku bi priporočil, da se pozanima in udeleži kakšnega primernega izobraževanja. Da sploh spozna okolje, načine in osnove varnega prostega smučanja, da je poučen o nevarnostih in se zna odzvati v primeru plazu in nesreče,« pove o ozaveščanju prostih smučarjev. Na »kampu« posameznik usvoji osnove varnega gibanja po celem snegu in se v teoriji seznani z različnimi scenariji nesreč, predvsem plazov. Nauči se iskati z žolno, izkopavati, dati prvo pomoč ... »Klinika pa je že nadgradnja, ko gre za pridobivanje izkušenj in znanja na terenu. Tam ni več toliko teorije, temveč več prakse.«

Potegneš ročko za preživetje

Vsak bi moral biti ustrezno poučen, preden si oprta smuči – te so širše kot običajne, s premerom vsaj 100 milimetrov ali več, dolge med 175 in 185 centimetri za dekleta ter med 180 in 195 centimetri za moške. Nujne so tudi palice s širokimi krpljicami, le z njimi se lahko v globokem snegu kam porineš ali vstaneš. Smučarski čevlji naj imajo prilagojeno pohodno funkcijo, obleka pa naj bo iz več plasti, da jo lahko prilagajaš temperaturi in aktivnosti. Obvezni sta seveda tudi čelada in plazovna oprema: trojček z žolno, sondo in lopato ter nahrbtnik z zračno blazino. »Kadar te zajame plaz, potegneš ročko, s katero se napihnejo blazine. Deluje prek kompresiranega zraka ali kot električni fen, ki potegne zrak iz okolja. Ta blazina se napihne, ti pa v plazovini postaneš zelo velik element in laže ostaneš na površini.« Z nahrbtnikom naj bi imel v plazu vsaj 80 odstotkov možnosti, da ostaneš živ, ni pa to varovalka, zaradi katere lahko počnemo neumnosti, še opozarja.

Kako se torej odzvati, če te zajame plaz? »Poskušaš ostati na smučeh, ko pa te snežna masa začne 'mleti', se trudiš ostati površini. Ko se začne plaz ustavljati, se poskušaš z rokami preriniti na površino. Če ti ne uspe, si z rokami zavaruješ obraz, da ti ostane kakšen zračni žep. Ko se plaz ustavi, se moraš čim bolj umiriti, da porabiš čim manj kisika. Če imaš vso potrebno opremo in če veš, da je bil še nekdo s teboj in zna iskati z žolno, imaš povsem realne možnosti za preživetje,« je naštel napotke. Če pa plaz zajame koga drugega, ga je treba čim prej spraviti do kisika. »Z vso opremo imaš možnost, da ga najdeš približno v 10 do 15 minutah; statistično je preživetje pri tem še mogoče.«

Padci s skalnih previsov: le na televiziji

Največja nevarnost snežnih plazov je seveda tedaj, ko je sneg svež. A to je pač »freeride«, prosto smučanje po celem snegu, ki največ užitkov obljublja v novozapadlem pršiču. Bleiweis opozarja, da je najbolj nevarno tedaj, ko je bilo veliko vetra – zaradi snežnih nanosov, klož. Te se ponavadi predelajo šele po nekaj tednih temperaturnih sprememb. Zato je treba podrobno spremljati vreme in razmere, zbirati informacije o snežni površini, na spletu, na lokalnih postajah in tudi na samem terenu.

Predpriprava je pomembna tudi zaradi načrtovanja linij, po katerih smereh smučati. Daleč od tega, da se z vrha kar podaš v neznano. Toda vseeno padci s skalnih previsov, ki jih kdaj vidimo na televiziji, niso zelo pogosti. »Ne boš velikokrat slišal, da je kdo pri smučanju v celcu padel čez skale. Seveda se tudi zgodi, toda večina ljudi tega ne počne v ekstremno nevarnih okoliščinah. Na televiziji ponavadi vidimo tekmovanja oziroma profesionalce. Sicer pa drugi to počnejo na bolj neizpostavljenih terenih, za bolj adrenalinske stvari nimajo niti znanja niti poguma,« še pove izkušeni smučarski vodnik in doda, da so najpogostejši vzroki za nesreče – slabe odločitve. »Človek pretirava; ali se precenjuje ali pa podcenjuje okoliščine. Velikokrat na to vpliva skupinska dinamika oziroma čredni nagon, češ, če jih je šlo deset, bom šel še jaz. Odločilne so lahko tudi hitre spremembe vremena, kar je pogost pojav, na katerega težko vplivamo, lahko pa ga predvidimo. Ali pa so to človeške napake, ki se zgodijo nehote.«

Tudi Američani prihajajo v Alpe

Kljub vsem strogim napotkom in omejitvam pa ne smemo pozabiti na prvinski užitek, ki ga ponuja »freeride«. So urejene smučarske proge po tej izkušnji sploh še lahko izziv? »Za večino ne, nekateri pa vseeno še uživamo tudi na progi,« pove naš sogovornik, ki svoje proste smučarje »tečajnike« velikokrat popelje na strmine smučarskih središč, ki bogatijo svojo ponudbo z zagotavljanjem terenov za prosto smučanje in se z njim tudi že oglašujejo. Denimo Livigno v to ogromno vlaga, Saalbach s povezavo s Fieberbrunnom, Arlberg, ki nekako velja za meko smučanja po celcu, Chamonix, ki je znan morda bolj kot kateri drug ameriški kraj, pa Verbier, kjer je finale tekmovanja svetovne serije. »Perfectride« ponavadi kampe organizira v bližnji okolici: Sella Nevea, Vogel, Gastein, Saalbach, Dolomiti ...

Najboljši in najbolj zanesljiv sneg za prosto smučanje je sicer v Kanadi, na Aljaski in na Japonskem. Je najbolj suh in tudi največ ga je. Vseeno pa »freeride« v Severni Ameriki ni nič bolj razvit kot pri nas. »Imajo pač boljše razmere, več terenov in možnosti. Morda tam po celcu smuča več ljudi in je to bolj popularno, po razvitosti in kakovosti pa nas ne prehitevajo. Tudi Američani prihajajo k nam,« pravi Bleiweis in kot dve eksotični destinaciji za prosto smučanje omeni še Indijo in Kamčatko. »Če pa vprašaš profesionalce, so najraje v Alpah. Načeloma se vedno kje najde dobra smuka, naj bo na severni ali na južni strani. Lokacija ni bistvena, najpomembnejše je, kje bodo v danem trenutku dobre razmere. Lahko govoriva o najbolj razvpitih točkah, a v resnici so najboljše tiste najmanj razvpite.«