Z motorjem umirjeno »kruzam« po cesti med Tetuanom in Melilo in vztrajno ignoriram ljudi iz grmovja, ki so prav vsiljivi s svojim mahanjem, in nasproti vozeče, ki enako vsiljivo »blendajo«, vse do trenutka, ko mi nasproti pripelje relativno nov srebrn peugeot s tremi tipi v njem. V vzratnem ogledalu opazim, da je »blendanju« sledilo ostro zaviranje, trentutek za tem pa še ostro obračanje.
Neee meee heeeecat. To ne obeta nič dobrega. Znižam prestavo in pritisnem na gas, kolikor ovinkasta cesta, polita z bitumnom, dopušča. Možgani preklopijo v preživetveni način. Adrenalin »šopa«. V glavi se mi vzporedno podita samo dve misili: kako se jih znebiti in pri kakšni hitrosti kolesa še ohranjajo zadosten stik s cestiščem.
Na meji. Foto: S-adventure
Kmalu me dohitijo, kaj pa. Nekaj časa mi jih uspe zadrževati. Zaprti ovinki so mi v pomoč, saj me ne morejo prehiteti. Po cesti drvimo kot v filmu, po bondovsko, le da sem tokrat jaz v glavni vlogi! Vozim levo-desno, da me ne morejo prehiteti. Nevarno so prilepljeni name. Ostati moram na cesti in ohranjati dovolj razdalje pred njimi, da ne trčimo; to bi bil konec. Kljub temu me v nekem trenutku prehitijo in vloge se obrnejo. Spravijo me v podrejen položaj. Ko jih hočem prehiteti, zapeljejo pred mene. Začnem razmišljati ali lahko dovolj hitro ustavim, obrnem in tako dobim nekaj tako potrebnega časa, preden me ponovno dohitijo. Ampak ali je to smiselno? Kje sploh sem? Kje je najbližje naselje? Ne sanja se mi, pa tudi na zemljevid ne morem pogledati.
Nekateri odseki ceste so res v slabem stanju. Foto: S-adventure
Nenadoma ustavijo sredi ceste! WTF? V trenutku se odločim, vse ali nič. Zaviranje ne pride v poštev. Čim prej moram mimo, še preden jim uspe odpreti vrata in zlesti iz avta. Pohodim plin. Kolikor gre. Razum se izklopi. V trenutku, ko sem vzporedno z avtom, voznik skoči iz avta in se stegne proti meni. Njegovo roko sem že videl na meni, a me za las zgreši. Sreča je na moji strani. Niti pomisliti ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi bilo drugače.
»Level ena« je zaključen. Dobim nekaj časovne razdalje. Jasno mi je, da ne bodo kar tako odnehali. Vozim kolikor hitro lahko, čutim, da na meji svojih sposobnosti. Sprašujem se, koliko časa lahko zdržim tak tempo. Kot kaže, sem sredi ničesar. Čisto sam. In ne verjamem, da je v usodi zapisano, da bom končal ob cesti nekje v Maroku.
Sredi ničesar. Foto: S-adventure
Spet jih zagledam v vzvratnem ogledalu. Spet smo oni, jaz in cesta. »Drugi level« lova na turiste se začenja. Ovinki so malo bolj odprti in uspe mi ohranjati ustrezno razdaljo. V daljavi ob cesti zagledam avtodom. Naj ustavim in prosim za pomoč ali ne? Preveč tvegano. Gas. In tako še nekaj časa »polagam« ovinke. Padem v rutino. Čas in razdalja sta že zdavnaj zgubila svoj pomen. Nenadoma pa, ne morem verjeti, tabla za kraj. Še malo in zagledam prve hiše, ljudi, trg. Rešen sem! Zapeljem na bencinsko črpalko.
Civilizacija! Foto: S-adventure
Počakam, da pripeljejo vzporedno z mano. Za vsak slučaj sem pripravljen na hitri start. Voznik, »maroški Vin Diesel«, spusti šipo in s sovoznikovega sedeža me v polomljeni angleščini nagovori tipičen maročan z nasmehom škrbave kamele;
»Would you go to my house with me?«* Saj ne morem verjeti. Nekdo te skoraj ubije za to, da izrazi svoje gostoljubje? Dobra fora, luzerji.
Speljem. Hasta la vista, pussies.**
* »Bi prišel k meni domov?«
** Nasvidenje, mevže.
Tiskane izdaje
