Tiskane izdaje
Nekega januarskega zgodnjega jutra se v mestu Laayoune na severozahodu Afrike po dolgem času srečam s prijateljem Damienom, zelo dobrim poznavalcem Zahodne Sahare. Dogovorjena sva, da greva v Dakhlo, letoviško mesto približno 600 kilometrov južneje. Nič posebnega, če bi ubrala obalno asfaltirano prometno žilo. A midva toyoto raje usmeriva v puščavo, na vsaj tridnevno avanturo.
Ker si zaželiva peska, odideva proti en dan oziroma nekaj sto kilometrov vožnje oddaljenem pasu sipin v smeri sever-jug. Ko jih doseževa, postane vožnja tehnično zahtevna in možgani so polno zaposleni. Na eni izmed sipin, ko sva samo še lučaj stran od trde podlage, se ne izide. Toyota se nevarno nagne in obstane vkopana. Damien ne more iz vozila. Previdno vzamem lopato in začnem kopati. Po kakšni uri je avto v takšnem položaju, da se Damien lahko skobaca iz vozila in me zamenja. Po še dveh urah saharskega fitnesa in nešteto speljevanjih nama končno uspe doseči trdno podlago. A to niti ni največja težava tega dne.
Pokrajina se pozneje spremeni iz peščene v kamnito. Potovalna hitrost je spet spodobna. Slediva kolesnicam. Obvoziva manjšo sipino in kolesnic je nenadoma nešteto, vsake vodijo v svojo smer. Katere so prave? Ukvarjava se z navigacijo, ponovno določiva smer in izbereva kolesnice, ki jim bova sledila. Zapeljeva v prehod med dvema manjšima sipinama, vidljivost zmanjšuje tudi visoka trava. Damien nenadoma grobo zavre. Kolesnice so izginile, stojiva na kamnitem robu. Dno, sebha, je kakšnih 50 višinskih metrov niže. Kaj zdaj?
Čas za tehten premislek. Da bi se vračala, ne pride v poštev. Najbolje bi bilo najti kolesnice, ki vodijo ob robu. Zaradi majhnih zaplat peska in trave je vožnja v poljubni smeri nemogoča. A v katero smeri iti? Proti vzhodu ali zahodu?
Odločiva se za vzhod. Kmalu se teren sčisti, voziva po robu in iščeva ugoden prehod. Sama skala. V glavi polno dvomov. Sva se odločila za pravo smer? Kako dolg je sploh ta rob? Vse bolj se zdi, da bova morala obrniti in spremeniti načrte.
V tej melanholično-pesimistični sitauciji v daljavi zagledava napihan pesek. Od daleč je videti kot smučišče. Damien dobi rahlo odbito, a briljantno in morda edino smiselno idejo, ki zahteva kar nekaj poguma, predvsem pa tehten premislek in preverbo stanja terena.
»Stari, če to narediš, to moram posnet.« Izstopim na ustrezni lokaciji in Damien se odpelje. Postavim stativ in v glavi preigravam možne scenarije. Preizkusim radijsko povezavo. Ni odziva. Sam sem sredi puščave, brez vode, brez vsega, razen fotografske opreme ...
Damien se pripelje na nasprotno stran »kanjona«, izstopi iz avta, ošvrkne »smučišče«, in še preden mi uspe vklopiti kamero, ga brezkompromisno napade. Samo upam, da je to račun s krčmarjem. V nasprotnem sva ga resno »na....la«. Najbolj kritičen je prehod čez rob. Vse ostane pod kontrolo. Zdaj je že na pesku, ki se kot sneg nabira pred avtom. Gravitacija pomaga. Nekajkrat stisnem sprožilec fotoaparata in že je na dnu.
Čas je, da tudi sebe prestavim 50 metrov niže. Med sestopanjem se mi je zdelo, da je imel Damien lažje delo. Ali pač?
V polmraku doseževa postavljeni cilj, oazo, kjer na plan privre na dobrih 40 stopinj Celzija ogreta voda. Ja, prave toplice sredi puščave.
Pa saj sva si jih zaslužila ...
