Tiskane izdaje
Cesta v Koprivno je bila snežena; v dolini je bilo dobrih dvajset centimetrov snega, na pobočjih Pece in po njenih vrhovih pa čez meter in pol suhega pršiča, idealno za uživaško turno smuko.
Po strmih in gozdnatih pobočjih Pece sva z ženo v preteklih letih že iskala primerno traso za spust s smučmi. Zaradi najinih slabih izkušenj sva se zatrdno odločila, da se bova tokrat vzpenjala do vrha brez bližnjic in bova tudi pri spustu sledila le lastnim smučinam.
Pa se tudi to pot ni zgodilo tako kot sva načrtovala. Kaj kmalu naju je namreč premamila bližnjica skozi gozd. Brez oklevanja sva zapustila lepo gozdno cesto in res sva hitro dosegla idilično planino Zg. Luža. Od tod je sicer bila spet vidna cesta navzgor a sva se ponovno odločila, da slediva smučini predhodnikov strmo navzgor.
Najino hrepenenje po zimski idili je bilo spet nahranjeno. Kot v lepi beli pravljici je bilo. Seveda tako ne občutimo vsi. Kdo drug bi v tem početju mogoče videl samo matrarijo pri hoji navzgor ali pa bi opazil strma pobočja in ogromno nakopičenega snega, ki lahko vsak trenutek splazi. Kljub mrazu nama je bilo pošteno vroče, saj sva rezala smučino v ostrih zavojih strmo navzgor.
Foto: Slavko Svetina.
Po dobrih dveh urah vzpenjanja se je pred nama odprl planinski raj v vsej sneženi krasoti. Naporni vzpon je bil takoj pozabljen ob pogledu na zasneženo prostranstvo Pece. Pod nama pa so meglice delno zakrile pogled na dolino, ki je ždela globoko spodaj. Hej, od tam dol sva prišla! Kako visoko sva!
Na pobočjih je bilo ogromno svežega, deviško belega snega. V takih razmerah peš ne prideš nikamor, pomeni pa tudi velik napor, da vstaneš iz belega objema, ko s smučmi padeš in se potopiš v mehko belino. Tišina okoli naju pa je bila nadvse prijetna.
Foto: Slavko Svetina.
Zahodni veter, ki je na začetku prijetno pihal, pa se je vse bolj krepil in zaganjal meglo na pobočja Pece. Postalo naju je strah, da bo potrebno v megli odsmučati navzdol. Kaj bo, kako bova našla pot, če se hudo zamegli?
Nenadoma so se megle razkadile, prikazala se je jasna slika pobočja. Na izbiro sva imela da spust opraviva po poti vzpona, da slediva smučini treh predhodnikov pred nama ali pa poiščeva lastno pot. Odločila sva za drugo možnost in upala, da ti pred nama vedo kaj delajo in da dobro poznajo pot navzdol.
Juhuhu, sedaj pa korajžno navzdol! Po začetnem uživaškem smučanju čez prostrano planino so sledi najinih predhodnikov zavile v neko (za naju novo) ozko strmo grapo. Iz te grape sva smučala po strmem pobočju navzdol, pa počez, pa tudi malo navzgor, pa spet dol med smrekami, grmovjem in vejevjem povsod po tleh ... Padala sva in se mukoma pobirala in izkopavala iz globokega snega.
Foto: Slavko Svetina.
Postalo je jasno, da najini predhodniki niso imeli pojma kod je treba odsmučati dol. Zato jim nisva več sledila in sva po svoje smučala proti dolini, saj sva po izkušnjah iz preteklih let vsaj približno vedela kje sva in kam morava priti. Lepo sva smučala dokler nama ni poti zaprl skalnat previs, ki ga ni bilo mogoče ne zaobiti, ne preplezati. Kaj pa sedaj? Skočiti preko zelo visokega previsa v mehak sneg na gozdno cesto ali pa se vrniti daleč navzgor in najti boljši prehod. Odločila sva se za skok, saj sva bila preveč utrujena, da bi zmogla vzpon v takih razmerah. Najprej sva čez rob zmetala smuči, palice in nahrbtnika ter opazovala kako so prenesli padec. Povratka nazaj gor tako ni več bilo, zato sva skočila še midva in se globoko zapičila v sneg. Tam sva nekaj časa obsedela in preverjala, če sva še cela. Potem sva se dokopala do smučk in ostale opreme. Sledila je krepka malica, vroč čaj in daljši počitek, preden sva počasi odsmučala nazaj v dolino.
