Tiskane izdaje
Velikokrat se mi zgodi, da šele ko stopim v stik z glasbo države, ki jo obiščem, lahko dodobra začnem spoznavati tudi njeno kulturo. Lahko trdim, da je v Braziliji to skorajda obvezno. Brazilci živijo z glasbo, nosijo jo v srcu in nogah. Njihovi gibi oziroma »ginga« so vse prej kot podobni drugim latinskoameriškim ritmom. Tu gre za dialoge, mešanico zvrsti, konstanten prerod. Tu gre za eno in edino »tropikalno« državo.
Največja država južnega dela ameriškega kontinenta se bohoti s številnimi naravnimi danostmi. Zahvaljujoč rajskim plažam in amazonskemu pragozdu ter zaradi ugodnega podnebja ob obalnem in najbolj poseljenem delu je tudi način življenja preprosto drugačen. Ob prvem obisku te države sem poleg samih znamenitosti preučila tudi vse njihove aspekte kulture, od kulinarike pa vse do glasbe. Glasba me je velikokrat pustila brez besed. Lahko trdim, da je nasploh glasba Latinske Amerike zelo čustvena in iz osebe uspe izvleči marsikaj zanimivega ali pa impresivno tišino. Prve brazilske pesmi, ki me niso pustile ravnodušne, niso bile med najbolj znanimi, a so bile ravno dovolj učinkovite, da so moj prvi obisk Brazilije, in tudi naslednje, dodobra začinile.
»É bom passar uma tarde em Itapuã, ao sol que arde em Itapuã, ouvindo o mar de Itapuã, falar de amor em Itapuã.« (o.p. Lepo je preživljati popoldneve na [plaži] Itapuã, na soncu, ki greje na [plaži] Itapuã, poslušati morje [plaže] Itapuã, govoriti o ljubezni na [plaži] Itapuã.). Priznam, že prej sem poznala znano Aquarela do Brasil Arya Barrosa, Pais tropical Jorgeja Bena in mnoge druge, a so me prej navedeni verzi bolj pritegnili. »Ta plaža mora biti raj na zemlji!« sem si mislila in odšla sem po potrditev.
Kip glasbenika Toma Jobima na začetku plaže Ipanema v Riu de Janeiru. Foto: Anja Pugelj
Ker Brazilci v številnih mestih na avtobusnih postajah nimajo zemljevidov mestnih in primestnih poti avtobusov, so velikokrat prepuščen dobri volji in prijaznosti sopotnikov oziroma voznika. Tega sem ob vstopu prijazno povprašala, koliko je oddaljena ta opevana plaža, in mi je skorajda malo preveč prijazno namignil, naj ne skrbim, naj sedem na sedež za njim in povedal mi bo, kdaj naj izstopim. Ko sem prišla na plažo, tam ni bilo nikogar, ne pa ničesar. Plaža je bila polna smeti in morske trave. Vendar moje upanje ni usahnilo, kajti v daljavi je bilo videti prekrasne palme in čist pesek. Veselo sem se odpravila in si tiho pela »É bom passar uma tarde em Itapuã«. Nisem naredila niti sto metrov, ko so se za menoj zaslišali kriki. Pospešila sem korak, tekla in se ustavila. Za menoj je prišel gospod, ki je z razburjenim glasom rjovel name, da kam pa mislim, da grem.
Baje sem želela v idealen kraj, kjer se zgodi največ ropov in veliko drugega (lahko si predstavljate česa). Toliko o mojem popoldnevu na plaži Itapuã ... Vprašal me je, ali se lahko v »moji« državi punce tako same sprehajajo po plaži. Mislila sem, seveda, saj živim v Sloveniji.
Slovencem najbolj znana glasbenika sta gotovo Gilberto Gil in Caetano Veloso. Oba sta Slovenijo že obiskala in pri nas imela koncerte. Veljata za začetnika znanega revolucionarnega gibanja, imenovanega Tropicalismo ali Iê Iê Iê oziroma za avtorja pesmi, kjer se popularna glasba spaja z avantgardno in tradicionalno z internacionalnim. Podlago tej glasbeni zvrsti iz 60. let pa je zagotovo dala bossa nova, glasba izobražencev in srednjega sloja. Sprva je šlo samo za drugačen način petja sambe, vendar se je kasneje z vključitvijo jazzovskih elementov in glasbenega impresionizma razvila v intimno, lahkotno in harmonično glasbo. Sem lahko uvrstimo znano Garota De Ipanema, ki sta jo opevala Vinicius de Moraes in Tom Jobim. In če gremo še en korak nazaj v glasbeni zgodovini, pridemo do pristne sambe in do značilnega »batucado« ritma z afriškimi koreninami.
»Eu só boto Bebop no meu samba quando o tio Sam tocar num tamborim, quando ele pegar no pandeiro e no zabumba, quando ele aprender que o samba não é rumba.« (o.p.: Zaigral bom ritme bepopa v moji sambi, ko bo stric Sam igral tamburim, ko bo udarjal po pandeiru in zabumbi, ko bo spoznal, da samba ni rumba).
Bar Veloso, kjer je bila ustvarjena pesem Garota De Ipanema. Foto: Anja Pugelj
Gre za verze pesmi Chiclete com banana Jacksona do Pandeira, na nekatere sem se spomnila v trgovini s spominki sredi Pelourinha, kajti zagledala sem majhen zavojček žvečilnih gumijev (o. p. chicletes), na katerih je dejansko na veliko pisalo Ževečilni gumiji (o. p. Chicletes).
Vsa nasmejana sem morala prodajalko obvestiti (kot da jo to sploh zanima), da poznam to pesem in da tudi vem, kdo je »stric Sam«. Ne gre za nič drugega, kot za dediščino Carmen Mirande oziorma znanega »made in Brasil« in »stric Sam« ni nihče drug, kot Uncle Sam, nacionalni simbol ZDA s konca 19. stoletja oziroma jaz osebno ga opredeljujem kot nekakšnega »Velikega brata« v Latinski Ameriki.
Prodajalka se mi je začela smejati in mi rekla, da smo Evropejci preveč za časom. Vprašala me je, ali vem, kaj je MPB. »Ne!« ji odgovorim. Sledila je razlaga. Música Popular Brasileira (o.p. brazilska popularna glasba) je glasbena zvrst, ki se razvije z drugo generacijo bossa nove in se kasneje začne mešati z ritmi rocka, soula, funka in reggaeja. Ampak prodajalkin namen ni bil poučiti me o MPB-ju, tudi ta je bil zanjo preteklost. Hotela mi je povedati, da je glasba Brazilije prišla v novo ero, v ero nove MPB. »Ne gre za mainstream,« je dejala. To ni axé, sertanejo ali forró, to ni Ai se eu te pego, to niso veliki in odmevni hiti.
Pri Novi MPB gre za drugačno razmišljanje. Gre za mešanje novega, tehnološkega s preteklostjo. Ustvarjalci so frustrirani ob vseh pravilih družbe, zato kršijo pravila, iščejo priznanje v družbi trenutnih sprememb. Gre za novo »tropikalijo« generacije 00, ki se bori priti na plan. Imena, kot so Céu, Alice Caymmi, Itamar Assumpção, Mallu Magalhães, Marcelo Jeneci, Carol Naine in drugi, izvajajo glasbeno revolucijo v državi. Če sem dobro razumela, mi je prodajalka hotela povedati, da je Brazilija šla naprej, vendar v vseh teh novih avtorjih lahko še vedno najdemo tiste znane ritme sambe in romantičnost bossa nove.
Očitno so Brazilci že od davnih časov kolonizacije ohranili nekakšen dialog. Dialog avtohtonega z evropskim in afriškim, dialog nacionalnega s tujim in dialog starega z novim, preteklosti s sedanjostjo. Mallu Magalhães poje v pesmi Sambinha Bom: »Sambinha bom é esse que traz de volta. Que é só tocar, que logo você quer voltar. Meu coração já cansou de tanto charme derramar, e pede "volta" pra gente sambar.« (o.p.: Dobra sambica je tista, ki te vleče nazaj [v preteklost]. Ki samo igra in ti želiš iti nazaj. Moje srce je že utrujeno od tolikšnega hrepenenja in želi »vrnitve« [plesa in petja] sambe.) Čas je za nove, preporodne brazilske ritme. Vai!
