Tiskane izdaje
Imam dva domova na različnih koncih sveta. Premiki iznad ekvatorja navzdol v tropsko vročino in obratno so vsakič polni preizpraševanja in odrekanja ter hkrati vznemirljivi. Postajam domačinka pod ekvatorjem in popotnica nad njim.
Spet sem v Indoneziji, kjer se vozim mimo črevesij povoženih podgan, medtem ko me božajo zlati žarki popoldanske svetlobe izza bananovcev. To je čas tik pred večerno molitvijo, ko se na nebu mešajo zvoki mošej celega mesta, ko sončna krogla počasi pade v riževa polja in se zrak napolni s spokojnostjo. Ne traja dolgo – ta čas moraš znati ujeti in ga izpustiti, ko mesto zajame tema. Takrat se pločniki spremenijo v varunge, poulične restavracije, kjer strežejo ocvrte piščance, goske, ribe in ptice ali ražnjiče v sladki arašidovi omaki, jedi, ki jih čez dan skoraj ni mogoče dobiti.
Pomirjajoči kaos
To je druga dimenzija, ki me v vsem svojem kaosu pomirja. Brezmejen kaos, ki me vleče, da se vedno znova vrnem. Prvič sem v burno indonezijsko dogajanje prišla kot vzorna popotnica, ki si želi v omejenem času užiti vse in še več. Drugič kot študentka batika, tradicionalne tehnike voskanja in barvanja blaga. Dobro leto sem preživela v osrčju indonezijskega kaosa, na otoku Java, ki premore 160 milijonov duš (od skupno 250 milijonov), in odkrivala razsežnosti oblik, ki jih vosek pušča na blagu. Vsakič ko mi je še vroč po nesreči kapnil na kožo, me je preplavil občutek pekoče sreče. Podobno kot vsakič, ko sem jedla sambal, pekočo čilijevo omako, ki se poda k zajtrku, kosilu in večerji. Tudi k ocvrtim bananam. Po nekajmesečnem miru dravske nižine sem se zopet znašla v objemu te zapeljive dežele. Sem in nisem – njihova. Ko jem z rokami, me vzamejo za svojo. Ko po obroku v plastični posodici umijem levo (nečisto) in desno, se mi odrečejo. Še vedno z navdušenjem opazujem mojstrstvo prehranjevanja samo z desnico (ta čisto), ko trgajo ocvrtega piščanca: odščipnejo, rahlo privzdignejo in stresejo cel kos, da košček ostane v roki, preostanek pa pade nazaj med riž.
Vsak dan jem riž, kadar ga kakšen dan ne, to štejem za poseben uspeh. Indonezijci, ki ga z veseljem mlaskajo že ob zori, ne poznajo »dneva brez riža«, ker po obroku brez kupa mehkih belih zrnc preprosto niso siti. Ničkolikokrat me je doletelo: »Ali že lahko ješ riž?« Vprašanje je empatične narave, saj si težko predstavljajo, kako nekdo nenavajen treh obrokov riža na dan lahko sledi takemu tempu. Sama na vprašanje odgovarjam nikalno in se držim tedenskega urnika izdelave domačega jogurta, si občasno pripravim pražen krompir in sanjam o bučnem olju. Kaj hitro se predramim ob ponudbi kakšne riževe sladice.
Vsak dan se vozim z motorjem. Čeprav sem pred dobrim letom poletela po zraku, ko me čebljajoči ženski v avtu nista opazili in se mi je nato globoka rana na nartu celila skoraj mesec dni, sem danes na svoji hondi umirjena. Predvsem pa sem hvaležna za vsak dan posebej, ko samo v mislih preklinjam kaotičen promet, medtem ko moje vožnje minevajo brez bližnjih srečanj. Čeprav nikoli nisem igrala računalniških iger, se vsakič, ko sedim na motorju, počutim, kot da sem se znašla v kakšni. Ne pritiskam gumbov, ampak na plin in zavoro, zavoro in plin, medtem ko preverjam situacijo v ogledalu in prehitevam motorje, težko naložene s travo za koze, ki bodo kmalu postale sočni ražnjiči, in motorje, predelane v potujočo restavracijo, ki prodaja bakso, juho z mesnimi kroglicami. Včasih prehitevam konje, vprežene v kočijo, in ko to počnem, sem pozorna na avtobuse in tovornjake, ki prehitevajo nasproti mene. Velikokrat prehitevam počasne voznike, ki so (a) dve osebi, ki se odločita za daljšo debato med vožnjo in se vozita vštric, (b) pak ali starejši gospod, ki pač ima ves čas na tem svetu, in (c) vozniki, ki prevažajo majhne otroke brez čelad in se jim zdi počasna vožnja očitno varnejša.
Večino časa bela tujka
Prvič so bili vsi vonji te dežele zame novi in strašno eksotični. Močni. Še nikoli prej vlaga ni tako dišala. Vlaga, pomešana z vonjem cigaretnega dima, sladkega dima, saj tobak mešajo s sladkorjem in klinčki. Indonezijska tobačna specialiteta, ki pričara vonj božiča sredi tropov. Prvič sem se zmedeno navajala na ta vonj, danes ga niti ne zaznam več, tako domač mi je že. Vonji so vedno manj močni, postali so moji. Prepoznavam vse nenavadne vonjave ulic, ki sem se jim nekoč le čudila. Prevladuje dim strastnih kadilcev. Moških. Kadilke so nesprejemljive v tej kulturi. Čez nekaj metrov dim oglja za pripravo ražnjičev in malo naprej dim plastike, ker je to še vedno najbolj običajen način ravnanja s smetmi.
Vsakič ko sem doma doživela poletno nevihto, ko je dež padel na razgreto zemljo, mi je iz želodca v glavo pognal spomin na vlago moje tropske dežele. Večno poletje, ki je pol leta sušno in pol leta konkretno namočeno, se bolj privlačno sliši kot občuti. Menjavanje letnih časov vseskozi močno pogrešam. Večno zelenje brez praznih drevesnih krošenj v beli pokrajini. Bujno in orjaško rastlinje, ogromni listi in nič tistih shiranih, barvnih, ki jih jesenski veter meša v zraku. Nobenega vznemirjenja ob pričakovanju prvih zvončkov in tulipanov. Ob risbi gole drevesne krošnje se čudijo. Tu ni golih dreves.
Gola drevesa in tulipani so globoko v meni, četudi se zaljubljam v prikupne rumeno-bele papajine cvetove. V zibanju nežno zelenih pšeničnih polj vidim riževa polja in obratno. Koruza je ista tu in tam, kuhana ali pečena. Le da jo tukaj radi premažejo s sambalom. Ko me mbak, mlada gospa, na bankomatu brez pomisleka nagovori v indonezijščini, se počutim domačinko. Na sprehod pojdem ob mraku, da bi se izognila navdušenim pozdravom, radovednim vprašanjem in včasih nesramnim komentarjem, v času, ko je večina ljudi zbrana v mošeji pri molitvi. A vedno kdo ostane doma in izpred hiše zavpije »Hello, mister!«, pozdravljen, gospod. Takrat se zavem, da ne glede na to, koliko riža pojem z rokami, in ne glede na to, s koliko žlicami sambala ga zabelim, nikoli ne morem skriti svojega belega obraza. Jaz sem bule, bela tujka. Večino časa.
Včasih mi ugaja biti bule. Predvsem ko mi mimogrede povedo, da sem cantik, lepa. Kakopak v zavedanju, da so za Indonezijce pač vse belke lepe. Kljub temu prija. Prav tako je lažje, ko uredim registracijo motorja brez osebne izkaznice prvega lastnika, ki je za druge sicer obvezna. Marsikdaj pa si neskončno zaželim kameleonskih sposobnosti, da bi moja koža postala čokoladna, oči in nos pa prevzeli indonezijske oblike. Tako bi si na tržnici v miru izbrala svoj šop banan, najslajši mango, najbolj rdeče paradižnike, najtrši korenček in najbolj dišeč riž po neturističnih cenah ter brez nepotrebnih in ponavljajočih se vprašanj. Toda blizu moje hiše je manjša tržnica in branjevka, pri kateri kupujem, ni pretirano radovedna in tudi meni prodaja dobrine za pošteno ceno.
Nenehna improvizacija
Nihanje je torej na dnevnem meniju, na vseh mogočih področjih. Ko pristanem na trdnih tleh ali celo globlje, si privoščim skodelico planinskega čaja, ki me s svojo mešanico gorskih rož izkoplje. V planinskih kočah ga niti z dodatkom medu, limone in ruma nisem tako cenila. Dejstvo je, da mi je občutek druge dimenzije pokazal drugačne perspektive in daljina mi je omogočila, da znam bolj (drugače) ceniti, kar mi ponuja prvi dom.
Dobivam širino in še prej neobičajne stvari postajajo del vsakdanjika. Vsake toliko je treba podgano prijeti za rep, z roko, ovito v dve plastični vrečki, in jo spustiti v podganje pokopališče – tri plastične vrečke. Gospod smetar, ostarel mož, pozneje smeti vključno z odvrženimi podganami nedaleč od hiše skuri. Gor in dol, vročina opoldanskega sonca in mraz pisarniške klime, ugotavljanje, ali nasmeh pomeni »Ja, lahko!« ali morda »Ne, nemogoče!«, čakanje in nenehna improvizacija. To.
