Nova Zelandija, dežela velikih pohodov

Južni otok Nove Zelandije je med turisti veliko bolj priljubljen kot Severni in zato tudi precej bolj obiskan, poleg tega pa velja nekakšno nenapisano pravilo, da je tudi lepši. S tem se ne strinjam, saj sta si otoka zelo različna, oba pa osupneta s svojo lepoto. Za ljubitelje narave je to pravi raj na Zemlji.

S partnerjem Nejcem sva po jugu Nove Zelandije potovala dober mesec. Že med prvim postankom naju je obmorsko mestece Kaikoura očaralo s turkizno modro barvo morja in mogočnim pogledom na Južne Alpe nekje v daljavi. Družbo so nama delali prikupni morski levi, ki so počivali na skalnati obali, sonce in hladen veter pa so naredili najin obisk še prijetnejši. Pravzaprav naju je Kaikoura tako prevzela, da sva se na koncu potovanja vanjo vrnila, a tokrat s posebnim namenom: da bi se pobliže seznanila z najslavnejšimi prebivalci vzhodne obale – delfini. Čeprav se je jesen počasi že prevešala v zimo in je bila voda že zelo hladna, je Nejc zbral pogum in se odločil za prav posebno avanturo. Delfinov namreč ni mogoče samo opazovati, ampak se da z njimi tudi zaplavati. Ta dan se je gotovo zapisal v zgodovino najinega potovanja.

Najlepši kraj na Zemlji

Po Kaikouri sva se odpravila v osrčje Južnega otoka in odkrila najlepši kraj na Zemlji. Divje turkizna barva ledeniškega jezera Tekapo, obdanega s puščavskimi gorami, je vzbujala občutek pravljičnosti. Nenavadna in barvita narava ter majhna vas sta naju tako navdušili, da sva se v Tekapu nastanila v enem najstarejših hotelov in tam živela in delala tri mesece. V tem času sva dodobra raziskala okolico, med drugim sva obiskala jezero Pukaki, prav tako živo turkizne barve, in nacionalni park Mount Cook, najvišje gore na Novi Zelandiji.

Naslednja postaja je bila spet tam, kjer sva najraje – med gorami. Na Novi Zelandiji se pohodniki počutijo kakor v ekstazi, saj jim ponuja nešteto možnosti za krajše in daljše, lažje in zahtevnejše izlete. Najbolj priljubljeni so Great Walks, veliki pohodi, ki jih je devet. Žal nama čas ni dopuščal, da bi se odpravila na vse, a nama je kljub temu uspelo prehoditi štiri od njih: enega na Severnem otoku, na preostale pa sva se podala daleč na jug.

Prvi na Južnem otoku, The Kepler Track, naju je peljal skozi zlato rumena polja daleč v višine, od koder se nama je ponudil čudovit pogled na jezero Te Anau na drugi strani Alp. V tišini gora sva tri dni raziskovala sebe in okolico in se kmalu zatem podala na drugega od velikih pohodov, The Routeburn Track. Ja, ta je bil prav posebna dogodivščina.

Pot, ki je ostala nedokončana

Ker je spanje v kočah sredi gora na Novi Zelandiji zelo drago (še dražje kot prenočitev v povprečnem hotelu sredi mesta), sva si prizadevala pohode opraviti v čim krajšem času. Dvodnevni Routeburn sva zato razdelila na dva dela.

Najprej sva se do najvišje točke povzpela z ene strani in tudi ta dan je bil, tako kot večina drugih, ki sva jih preživela v gorah, čaroben. Pohod sva začela v gosti megli, o kateri se je še tik pred vrhom zdelo, da se ne bo razblinila. A ko sva se bližala cilju, se je pogled naenkrat zjasnil in sonce je obsijalo panoramsko sliko gora pred nama. Ker sva se po isti poti tudi vračala, nama je na srečo v zdaj sončnem vremenu uspelo videti vse, kar sva zamudila na poti gor.

Drugi del najinega načrta pa se žal ni iztekel tako, kot sva si zamislila. Čez nekaj dni sva prispela na drugo stran gorske verige, kjer se Routeburn konča, da bi prehodila še drugo polovico poti. Neustavljiv dež nama je prekrižal načrte in Routeburn sva morala pustiti za sabo – neprehojen.

Potovanje sva nadaljevala proti jugozahodu in obiskala zloglasni Fiordland. Že ime pove, da to območje oblikujejo fjordi, oviti v mistično meglo in nenehen dež. Medtem ko sva čakala na vsaj kakšen sončni žarek, ki bi predrl gmoto megle, sva tri dni nesrečno tičala v oddaljenem kampu. Brez tuša, brez kuhinje in, kar je bilo še najhuje, brez telefonskega omrežja. Pa ne da sva tako zelo navezana na svoje telefone, zgodilo se je nekaj popolnoma nepričakovanega: dež in vlaga sta tako močno prepojila najin avto, da ga kratko malo ni bilo več mogoče zagnati. Sledilo je kar nekaj živčnih trenutkov, iskanje pomoči in seveda telefonskega omrežja. Ko je bila težava rešena, se nama je končno uspelo podati v srce novozelandskih fjordov.

Brezkončni barviti fenomeni

Pot naju je nato vodila v Queenstown, enega najbolj obiskanih krajev na Novi Zelandiji, a ker sva bolj tihe narave, sva se raje dlje časa zadržala v Wanaki nekaj kilometrov stran. Tam naju je na najino presenečenje čakal še en težak, a izreden pohod, ki je najin trud nagradil s pogledom na jezero Wanaka in se uvrstil med najine najljubše razglede.

Potovanje se je končalo z zadnjim od »velikih pohodov« v naravnem parku Abel Tasman na skrajnem severu Južnega otoka. Ker pot poteka večinoma po obali, sva se odločila del izleta preveslati s kajaki. Tako sva se imela možnost ustaviti v skritih zalivih Tasmanskega morja, obdanih z džunglo in prijetno modrino skrivnostnega morja. Nova Zelandija ostaja ena tistih brezkončnih držav, ki si jih želiva znova in znova raziskovati. V njej se skriva toliko nenavadnih, lepih in barvitih fenomenov, da jim je težko priti do dna, in čeprav sva tam preživela vse leto, poti za raziskovanje še zdaleč ni zmanjkalo.