Tiskane izdaje
Deset dni na morju in teden dni ob Soči, to so idealne počitnice. Bolje rečeno, nikoli uresničen ideal. Medtem ko je letna julijska migracija na tradicionalno točko ob Jadranu vklesana v kamen, se avgustovski načrti z drugim delom počitnic vedno sfižijo: za ves teden ni več dopusta, načrtovani vikend zaradi dežja odpade, za enodnevni obisk se zdi odločno predaleč.
Ni drugega kot bika zagrabiti za roge in se še pred morskim dopustom v začetku julija opraviti na prvo lepo sobotno enodnevno potepanje po zgornjem Posočju. Konkretno po Soški poti, od izvira Soče do Bovca. Petindvajset kilometrov, kilometer gor ali dol. Tako kot nam je najljubše: z malico v nahrtbtniku in drobižem v denarnici, za lokalni prevoz.
Za ogrevanje –
Koča pri izviru Soče je še popolnoma prazna, pešpot do izvira pa samotna in ne preveč strma, na koncu pa precej drugačna, kot je bila v spominu izpred (davnih) let. Zadnjih sto metrov je vklesana v resno strmino, kamenje je zlizano, nekaj je klinov, jeklenic se je treba kar resno prijeti. In na koncu, da bi videl izvir čisto v kamniti špranji, je treba precej iztegovati vrat in stopati na prste. Torej ni za vrtoglave.
Usodni ovinek
Po isti potki še četrt ure nazaj in nato se šele začne odštevanje petindvajsetih kilometrov. Šest do osem ur zmerne hoje, piše v vodniku Pohodniške tematske poti, pa še pot je odlično označena, orientacijskih zapletov ni. Torej se druščina veselo razgovori, saj se že nekaj časa nismo videli in je treba marsikaj povedati … Nato se znajdemo na tistem ovinku z Vršiča, kjer smo z avtom zapeljali h koči, zdaj pa nam naenkrat ni več jasno, kod in kam naprej. Brez markacije in brez zemljevida, saj gre vendar za smešno lahko poučno pot! Torej gremo po občutku navzdol, ob robu glavne ceste ob Soči, kjer se bo prej ali slej prikazala pohodna pot. Pa se ne, torej ni druge, kot da se vrnemo do usodnega ovinka … kjer zagledamo markacijo, ki jasno kaže v ovinku v nasprotno smer, proti Kugyjevemu kipu in nato k koritom Mlinarice.
Ob spomeniku pesniškemu popisovalcu gora, ki zamaknjeno gleda proti Jalovcu, je seveda treba malo posedeti; kamnito podnožje bronastega Julijusa kar vabi k temu, razgled na Trento tudi, zajtrk v nahrbtniku pa sploh.
Ovinek proč od Soče se je splačal, prvinsko divja korita Mlinarice so veličastna. Ko je tam veliko vode, mora biti kakor sodni dan. In od tam nas Soška pot lepo pripelje nazaj k Soči, ko resneje začnemo nabirati kilometre. Pogled na smaragdno Sočo je vedno znova pravi balzam za dušo – kot pravi sopotnica, so zlasti skandinavski turisti povsem navdušeni ob pogledu na svetlo, kristalno bistro Sočo, saj so njihove reke, čeprav čiste, zaradi kamninske sestave rjavkaste. Človeka vedno znova zamika, da bi se spustil k njej, z dlanjo pobožal gladino, da bi se prepričal, ali je resnično tako mrzla – je mrzla! – in se malo zleknil na mivko ob vodi. In kako mirno je. Skoraj vrhunec turistične sezone je že, pa nikjer žive duše, le daleč proč je slišati z glavne ceste, da se čez Vršič ob Sočo pripelje tudi na desetine motoristov.
Začarani gozd
Naša pot je lahka in večinoma prijetno senčnata, edini večji vzpon nekje na sredi poti pa je pravo presenečenje. Dvignemo se visoko v gozd, prijetno hladen in skoraj malo tropsko vlažen, skale nenavadnih oblik, ki se od pradavnine trgajo od gora na tem potresnem območju, pa so bogato obložene z mahom. Pa jagode ob poti …
Še dobro, kajti prvi dve tretjini poti, torej najmanj štiri ure hoda, ni ne bifeja, ne gostilnice, ne kmetije, da bi se človek odžejal ali dobil kaj za pod zob. Šele na območju, ki je na zemljevidu označeno kot vas Soča (a na drugi strani Soče, tam, kjer je speljan asfalt), je prvi kamp in ob kampu kmetija, ki vabi odprtih vrat.
Spet v civilizaciji!
In ravno tam nekje se pot začne vleči. Lepo je na vsakem koraku, Soča se pretaka po svojih slovitih koritih, gorska cvetoča lepota, pa lepo ohranjena domačija pri izlivu Vrsnice v Sočo … Za poskus recitiramo Gregorčiča.
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak ...
V nasprotju s simpatičnim triletnim mulčkom na youtubu, ki z največjo lahkoto in recitatorsko vnemo spelje pesem do zadnje pike, nam ne uspe dokončati niti prve kitice.
Kot rečeno, kilometrov smo, se nam zdi, nabrali kakšnih dvajset, pa nismo še niti pri Lepeni. A ko le pridemo do nje, smo kar užaljeni: civilizacija! Prava rečna plaža z gnečo, v skladovnice zloženi kajaki, velikanski, nadvse lepo urejen kamp Klin, prve table Pozor, privat, pa zoprn asfalt, na katerem se je treba paziti avtomobilov.
In potem se začne še nebo kujati. Na ravni makadamski poti so prve tople kapljice dežja prav prijetne. A temno nebo kaže, da se bo ulilo in da bo treba nekje vedriti.
Udobno skriti pod mostom si krajšamo čas z reševanjem matematične naloge: hodimo šest ur, do Bovca je verjetno še najmanj pet kilometrov. Ali bomo ujeli zadnji avtobus iz Bovca ob pol šestih?
Nad Sočo se začnejo plaziti mistične meglice, a deževati ne neha in ne neha, ni drugega, kot da ekspedicijo predčasno končamo z evakuacijo na glavno cesto in v pospešenem tempu odpešačimo proti cilju, avtobusni postaji Kal - Koritnica.
No, končni cilj je v resnici Koča pri izviru Soče. Zadnja dva kilometra od avtobusne postaje na usodnem ovinku do nje sta, kaj drugega, najdaljša … Skoraj sedem zvečer je, ampak soških postrvi jim še ni zmanjkalo.
Če boste v Posočju teden dni...
Za večdnevno potepanje v tem koncu Slovenije idej zlepa ne zmanjka. Predlagamo (vsaj) še naslednje točke:
Zadnja Trenta
To je tisti del doline Soče, ki je najbolj trentarski. Tu še stojijo domačije, ki jih poznamo s fotografij – in iz Kekčevih filmov. Ves dan lahko pohajkujemo tu naokoli. Tudi z otroci.
Po poteh soške fronte
Pot miru od Alp do Jadrana je dolga kar 320 kilometrov, primerna je za pohodnike in kolesarje, posamezne zanimive točke pa so dostopne tudi z avtobusom ali avtom. Speljana je po sledeh soške fronte in gre od neokrnjene narave sredogorja in visokogorja Zgornjega Posočja, vzdolž reke Soče prek ravnin in gričkov Goriške ter vinorodnega okoliša Brd in Krasa, vse do Jadranskega morja.
Mangartsko sedlo
Najvišje ležeča cesta v Sloveniji se vzpenja iz Predela do Mangrtskega sedla na zavidljivo višino 2040 metrov – običajni turisti se pripeljejo z avtomobilom, za kolesarje pa je 940 metrov višinske razlike zelo zahteven izziv. Na cilju imamo dve možnosti, bodisi se samo naužijemo razgleda na Mangartska ali Belopeška jezera pod nami in po številnih vršacih Julijskih Alp bodisi se preobujemo v planinske čevlje in se povzpnemo na Mangrt, s 2677 metri četrto najvišjo slovensko goro. Slovenska pot je zahtevna, precej izpostavljena, italijanska nekoliko lažja.
Tolminska korita
Tolminska korita (levo) so najnižja in verjetno najlepša vstopna točka v Triglavski narodni park. Krožna pot nas vodi skozi korita Tolminke in korita Zadlaščice; največje zanimivosti so velika zagozdena skala – Medvedova glava, Hudičev most, razpet 60 metrov visoko nad reko Tolminko, Zadlaška oziroma Dantejeva jama, termalni izvir ...
Alpinum Juliana
V alpskem botaničnem vrtu se lahko oglasimo spotoma, ko se peljemo skozi Trento, a če nismo amaterski botaniki, je najbolje, da se napovemo za voden ogled. Morda v kombinaciji s Trentarskim muzejem na Logu v Trenti.
K Nadiži
Na kopanje se odpravimo k Nadiži v Breginjskem kotu. Nadiža privablja številne kopalce tudi zato, ker je toplejša od Soče. Ob njej je tudi kamp, kjer je prijetno neformalno vzdušje.
Čezsoča
Lepih kotičkov ob Soči ne manjka, sotočje Soče in potoka Gljuna pa je povrhu še slavno, saj so tam leta 2007 snemali dramatični vrhunec filma Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan, ki prikazuje beg konjenikov in vojščakov čez leseni most.
