Tiskane izdaje
Gorsko kolo je sicer odrešitev in varnostni ventil za stres v vsakdanjem svetu ter na žalost bič božji tistih nekaj, ki se težko sprijaznijo s sodobnim razvojem prostočasnih aktivnosti. A ko je postalo jasno, da planinskih poti pri nas pravzaprav sploh ni, se je bilo precej laže odpraviti na turo. Da pač kljub dobremu namenu ne bi morda koga vabili v greh (ki pa ga po stari planinski logiki nad tisoč metri tako ali tako ni). Gorsko kolesarstvo zadnja leta doživlja precejšen vzpon po vsej Sloveniji in Posočje ni nobena izjema. Prej nasprotno. Stol, nekateri ga imenujejo tudi Kobariški Stol, kar pa menda ni pravilno, je nekakšna logična izbira za gorskokolesarski popoldan, saj zaradi svoje veličine ponuja izzive za različno izkušene in nadarjene kolesarje. Toda da ne bo že na začetku kakšne pomote – ne za celo paleto izkušenj, temveč za tiste, ki so podobnih izzivov vajeni, zatorej naj ta zapis ne bo vabilo na povprečni nedeljski družinski izlet. Vendar tudi ekstremni test znanja ni in ne nazadnje lahko kadarkoli in kjer koli preprosto razsedlamo ter se proti dolini odpravimo po dveh nogah namesto po dveh kolesih.
Ko proti nebu zavije kolovoz
Dostopov na Stol je več, vendar je najbolj človeški tisti s severne strani. Z bovške ali kobariške strani je treba v vasi Žaga zaviti proti nekdanjemu mejnemu prehodu Učja. Prav pred zapuščenimi stražarnicami z glavne ceste proti nebu zavije kolovoz. Na tem izhodišču so se srečali trije B-ji, dva Blaža in en Bine, dva prekaljena gorska kolesarja in tretji, ki je prva dva občudoval premosorazmerno s slehernim metrom spusta.
Najprej nas je čakalo uro in četrt vzpona. Morebiti se sliši nekoliko mazohistično in celo protislovno, ampak človek najbolj uživa v dosežkih, če prej vsaj malce trpi. Sam vzpon ni sicer nič kaj posebnega ne po dolžini ne po naklonu. Vendar klanca kar ne zmanjka, zato je hlastanje za tekočino precej pogosto. Toda pobočje ima veliko olajševalno okoliščino tudi za poletno pripeko, saj se cesta vije pod bogatimi krošnjami, ki kolesarja varujejo pred pregretjem. Drugače bi bilo vrtenje pedalov na vrh prekleto mučno početje. Hkrati pa so drevesa kakor gledališki zastor. Vse do vrha namreč onemogočajo pogled v daljave, kot bi želele vse lepo – in tega je na Stolu v izobilju – prihraniti za konec trpljenja in poplačati sleherno kapljico znoja.
Stoje na pedalih v dolino
Temperatura na teh skoraj 1700 metrih nadmorske višine že precej pade, tako da so pljuča deležna osvežitve, ki letošnje poletje ni bila prav pogosta. Z zvonovi nas pozdravi pašna živina, ki v teh mesecih daje material za mlečne kulinarične presežke. Priprava za spust je kratka, a zelo pomembna. Za mirnejšo vožnjo je treba odkleniti blažilec in do konca spustiti sedež. To vam prihrani kakšno salto in kakšen zlom zapestja ali ključnice, dokazov za to je nič koliko. Nato pa vam ne preostane drugega, kakor da se – vedno stoje na pedalih – spustite v dolino.
Mrč je nekoliko zakrival popoln razgled, a poskrbel zgolj za to, da se bom na Stol še vrnil. Dan po dežju ali burji bo zagotovo najprimernejši. Če niste prepričani, si lahko zgolj predstavljate, da je z grebena zlahka videti Julijske Alpe, Karnijske Alpe, Benečijo in vse do Snežnika. Pa seveda Furlansko nižino vse tja do Tržaškega zaliva. Kaj bi šele bilo, če bi Stol imel še Mizo. No, ima pa čez reko Nadižo Mijo, kakšnih 400 metrov nižji hrib. Zanimivo je sicer videti Nadižo pod seboj, kako je najprej pogumno usmerjena proti Soči, toda kot bi si nato premislila, ostro zavije proti Furlaniji pri vasi Robič.
Prvih nekaj sto metrov po južnem pobočju, ki je v nasprotju s severnim skoraj povsem golo, pelje še kolovoz. No, pelje pravzaprav vse do doline do vsaj treh vasi, toda da bi se izognili dolgočasju, ki bi bilo za marsikoga povsem zadosten izziv, se je Blaž ustavil in pribil: »Zdaj pa tu dol.« Pokazal je na pobočje, ki je bilo tako strmo, da na njem bržkone še ptiči ne pristajajo. Očitno je opazil izraz groze na mojem obrazu in se mi prav privoščljivo zarežal. Šala, ki vsaj zame to ni bila, je uspela. Binetu sicer ni bilo do smeha: »Aja, sem pa mislil, da bomo res zavili.« S tem razlika v izkušnjah (in norosti) skoraj ne bi mogla biti večja. Kar niti ni čudno. Ko je namreč Bine – smučarski reprezentant v prostem smučanju – našteval, česa vse se je lotil, ni omenil zgolj podvodnega šaha.
Padalski raj
Nato smo za trenutek še pomahali padalcem. Vsaj deset jih je bilo, kar je za Stol v povprečju celo malo. Eden izmed njih je bil skorajda na dosegu roke in nam zaželel srečno vrnitev. Tudi mi njemu. Polovnik je bil kot na dlani. Za njim sta se bahala Kanin in Rombon. In nato je šlo nekoliko bolj zares. No, kakor za koga. S kolovoza smo resda skrenili in po neki enoslednici zavili v gozd. Ne ne, ne bo šlo, sem najprej pomislil, ko so mi štrleče korenine in predvsem naklon v trenutku posesali vso samozavest. K sreči je tudi Blaž del poti prehodil.
»Ta pot se oglašuje v vseh pomembnih vodnikih kot normalna pot. Morebiti bi vendarle lahko rekli, da je tudi zahtevna,« je bil z nasmeškom tudi nekoliko kritičen. »Sprehod« ni bil dolg, ko se je spet osedlalo zelenega konjiča na dveh kolesih. Blaž in Bine sta švignila z vidnega polja z lahkoto, medtem ko je bila za počasnejši del trojice pot precej napornejša. Začutil sem, da roke pečejo in da vse bolj nerodno pritiskam na zavori, predvsem sprednjo. Kaplje potu so delale majhen potok. Kar niti ni čudno, saj so fantje prav na Stolu dokazali, da je bil srčni utrip na spustu zgolj za deset udarcev na minuto počasnejši kakor pri vožnji navkreber. »To je zame največji čar gorskega kolesarstva. Spusti so vedno zahtevni, da nimaš časa misliti na nič drugega, ampak se koncentrirati le nanj. Prostora je zgolj zate, kolo in stezo. Glavo si tako odpočiješ, da te v preostanku dneva nič več ne bo spravilo iz tira.«
Kljub bolečinam je obrambni strah izgubljal moč. Hitrost je vendarle narasla in ovinki med drevesi niso bili več bavbav, temveč vedno večji izziv. Kje je moja meja? Hja, prav daleč očitno ne! Verjetno bi lahko nekoliko brzdal navdušenje in si priznal, da polurni spust pač še ni izkušnja, ki bi nekaj pomenila, saj je takoj sledila kazen: bum! Niti trznil nisem, ko mi je iz rok iztrgalo balanco, da sem odfrčal po zraku in kakor smrekov lubadar pustil svojo sled. Na srečo sem zaril v neko zaplato mehke črne gozdne zemlje. Posledice nične, razen umazanije.
Tudi najboljši
Vožnja do Kobarida je bila čas za refleksijo v zbiranju vtisov. Kobariške klance smo preskočili z bližnjico ob Soči, ki se konča na Napoleonovem mostu z obvezno fotko soškega kanjona. Kobarid je na dosegu roke in konca sem bil vesel. Pa tudi dejstva, da ima mestece čisto novo pivovarno.
»Če prideš v te kraje za teden dni, te vsak dan čaka druga tura. Če si dober, celo dve,« je zatrdil Blaž. Če lahko tudi drugje izzivi ponujajo pol tega, kar ima v zalogi Stol, potem ni dvoma: Kolovrat, Matajur in izvir Tolminke – prihajam!
