Po Posavskem hribovju od cerkvice do cerkvice

V deželi prvovrstnih naravnih lepot, celo najlepših kotičkov­ na vsem planetu so številni manj sloviti predeli po krivici zapostavljeni. Denimo Posavsko hribovje. Kum je zaradi svoje višine prej ali slej cilj vsakega planinca, kaj pa vsi drugi tamkajšnji hribi in hribčki?

Vodnik Poti za vse dni, Mladinska knjiga 2012, predlaga pohod Od cerkvice do cerkvice po Posavskem hribovju. Pa poskusimo.

Izlet začnemo na Polšniku, do katerega najlaže pridemo, če se peljemo po cesti iz Ljubljane proti Trbovljam, kjer nas okoli deset kilometrov za Litijo kažipot usmeri v pravo smer.

Lahko pa začnemo Posavsko hribovje spoznavati že na obrobju Ljubljane in se kratko in malo odpeljemo iz mesta po Litijski cesti. Ko se ta izvije iz vzhodnih ljubljanskih predmestij, se takoj spremeni v hribovsko cesto – do pred kratkim še makadamsko –, ki nas pripelje v dolino Besnice, od koder se lahko povzpnemo na Janče. Te pa so, čeprav nedeljska izletniška točka mnogim Ljubljančanom, že povsem posavska točka: od tam se na eno stran odpira pogled na prestolnico, na drugo pa daleč po redko poseljenem Posavskem hribovju.

Cesta proti Šmartnemu je ena sama razgledna točka, ovinki pa dobro znan kolesarski pa tudi motoristični izziv. V Šmartnem pri Litiji gremo le kratek čas po glavni cesti proti Trebnjemu, nato pa nas smerokaz že usmeri najprej levo proti Preski in nato proti Polšniku.

Polšnik je s svojo idealno lego na vzpetini, od koder se odpira pogled daleč naokrog, na pobočja sosednjih hribov, raztresene zaselke, pašniška pobočja in cerkvice na vrhu vzpetin, idealna turistična točka. Resnici na ljubo se v starih časih tu niso naselili zaradi razgleda, ampak verjetno zaradi varnosti. Zato je večina starih hiš stisnjenih ob domači cerkvi, da ne bi po nepotrebnem tratili dragocene zemlje. So pa sedanji domačini ob pogledu na vso lepoto okoli njih staknili glave in si združeni v Turistično društvo Polšnik domislili prijetne krožne pohodniške poti. Pod poetičnim imenom S prijatelji po poti od cerkvice do cerkvice jo vsako prvo nedeljo v juniju izvedejo organizirano, za preostale dni v letu pa so pohodnikom v pomoč lični kažipoti na križiščih pa še zemljevid poti pred župniščem.

Od lurške matere božje do brezjanske Marije

Prva postaja je cerkev v Polšniku, cerkev lurške matere božje, od katere se odpravimo po cesti proti zahodu, mimo lepo obnovljenega kužnega znamenja s podobo brezjanske Marije do prvega in hkrati zadnjega malo resnejšega vzpona na Ostrež (856 m). Pravijo mu tudi Divja gora, kar se zdi malo pretirano, saj je čisto pohlevna vzpetina.

Če se odločimo za levo, malo daljšo pot, se kar pridno zagrizemo v pobočje, proti vrhu pa moramo na grebenu preplezati celo nekaj skal. Na drugi strani se malo pod vrhom skriva cilj druge etape, ljubka cerkvica svete Katarine, lepo obnovljena z lesenimi skodlami na strehi in klopcami za počitek, meditacijo in opazovanje Kuma v daljavi.

Cerkev sv. Katarine je bila domnevno zgrajena iz zaobljube, kajti graščakov sin iz sosednje graščine se je želel poročiti s kmečkim dekletom, pa oče tega ni dovolil. Fant in dekle sta menda v obupu »zdrsnila« s skale v prepad in se ubila. Oče naj bi potem dal sezidati cerkev v čast sv. Katarini, ki naj vsem izprosi pravo pamet. Do sem pelje tudi pot iz doline iz Renk, ki pa menda ni več tako obljudena kot nekoč, ko je bila v Renkah še železniška postaja.

Ko se vrnemo v dolino, sledi vzpon mimo pašnikov, travnikov in naselja vikendov do naslednje cerkvice, cerkvice sv. Lovrenca na Stranskem vrhu. Zraven sta velik toplar in kmetija, žal precej po mestno obnovljena.

Pot do naslednjega »etapnega cilja« pelje mimo kmetije Cimerman in opuščene vasice Glinjek. Ob poti tabla opozarja na peč na vetrni prepih, kakršno so v železni dobi uporabljali za taljenje železa. Kakor si lahko preberemo na spletni strani Polšnika, najdbe na tem območju dokazujejo, da so se že pred 2500 leti po naših krajih potepali ilirski in keltski železarji. V malo kasnejšem času so bili kraji znani po topilnicah železove rude.

Kmalu zatem pridemo do zadnje cerkvice na poti, svetega Jurija na Glinjeku. Še ena lepo ohranjena cerkev, spomeniško zavarovana, še ena legenda, skrbno zapisana na tabli.

In nato samo še finiš proti cilju. In na zadnjem razpotju manjkajoča tabla: kje je najbližje nazaj do Polšnika? Domačinoma v Lovski koči je odgovor samoumeven: tule vendar, takoj za domom!

Po natanko štirih urah hoje, kakor je napovedovala informativna tabla pri župnišču, smo na cilju. V vaški gostilni, kot se spodobi, na pošteno zasluženem nedeljskem kosilu. Za žejne in lačne vedno poskrbimo, zraven pa damo še brezplačen razgled vse do Ljubljane, razloži ljubeznivi oštir. Če je ravno potreba, lahko oddamo še kakšno pismo, saj imajo pri Juvanu še pošto.

Spoznavni dan s Posavskim hribovjem je uspel. Pot od cerkvice do cerkvice je toplo priporočena v vsakem letnem času – le v opoldanski poletni pripeki utegne biti malce prevroče – in tudi ljubiteljem samotnih poti. Ljubitelji pohodniškega živžava pa se dobimo v Polšniku v nedeljo, 5. junija.