Tiskane izdaje
Gorski kotar, Velika Kapela in Velebit – tri visoke naravne pregrade ločijo celinsko Hrvaško od Jadranskega morja. V 18. in 19. stoletju se je avstrijski dvor odločil, da bo to divje in težko pristopno območje povezal s cestami. Začela se je gradnja štirih planinskih prometnic, ki so dobile po avstrijskih vladarjih, ki so spodbudili njihovo gradnjo, zanimiva imena: Karolina, Luzijana, Jožefina in Rudolfina.
Prve tri, seveda posodobljene, so aktualne še danes, četrta Rudolfina, ki vodi skozi največjo divjino, je postopoma utonila v pozabo. Šli smo na pot, da odkrijemo ta svet, da obudimo pozabljeno zgodbo, in res je bila zgodba. Odprl se je sveti dan, prišel je z neba, dvignil se je iz zemlje in sonce se ni predalo, čeprav je vedelo, da bo nazadnje ugasnilo. In ko se je to zgodilo, je bila Rudolfina za nami. Jasen in svetel je bil njen glas, kakor da prihaja od samega sonca.
Od Ogulina do Jasenka
V Ogulin, mesto ob reki Dobri, smo prispeli nekega jutra, da bi se naslednjega jutra po Rudolfini odpeljali v Novi Vinodolski na modrem morju. Mesto knezov Frankopanov, na Hrvaškem slavnih kakor naši Celjani, nas je vodilo skozi svojo utrdbo, zgrajeno na neosvojljivi točki nad ogromnim breznom, kjer divje drvi gorska reka. Pokazalo nam je veliko, tudi dom znamenite književnice Ivane Brlić - Mažuranić, ki je veliko pisala za otroke in so jo klicali hrvaški Andersen. V čast njenim zgodbam vsako leto prirejajo Ogulinski festival pravljic. In še, v čistem umetnem jezeru Sabljaci smo plavali kakor v morju.
Rudolfina pričenja svojo pot na zahodnem izstopu iz mesta. Čez Molinarijev most se požene vsa pogumna in mlada. Pod mostom, imenovanim po zadnjem upravitelju Vojne krajine, teče med zelenim rastlinjem Dobra, prva in zadnja reka na naši poti. Zgoraj bode v nebo gora Klek, simbol hrvaškega planinstva. Valvasor je pisal o njej, o njenih tankih meglah, v katerih plešejo vile. O njenih temnih, nevihtnih nočeh, ko po pobočjih ležijo neprehodni oblaki in čarovnice letijo proti visokim vrhovom.
Prvi vzpon ceste je na majhni planoti v vasi Bjelsko za nami. Na travniku diši pokošeno seno in sedem metrov visok kamen Visibaba srši iz zemlje z ogromno glavo na tankem podstavku. Erozija ga je spodjedla z naravno vztrajnostjo in izjemna skalna figura je pravi užitek za oči.
Vozimo dalje. Povsod gozdovi, neskončni gozdovi Velike Kapele, planinskega masiva. Včasih zeleni, jeseni bakreno rdeči, beli v ivju in snegu. Še pred dobrim desetletjem (zadnje odseke so asfaltirali šele leta 2005) je bila stara Rudolfova cesta pozimi povsem neprehodna. Še dan našega potovanja je prijetno hladen, čeprav je z nami visoko poletje. Sredi skrivnostnih gozdov beremo začetek Ivanine zgodbe: Stribor – gozdni starešina – je sedel sredi gozda, v dolu, tako velikem, da je bilo v njem sedem zlatih dvorov in osma vas, ograjena s srebrno ogrlico. Pred najlepšim dvorom je sedel Stribor, na stolu, v rdečem ogrinjalu ...
Rudolfina je že od začetka služila bolj za izkoriščanje velikih gozdov in manj za tranzit proti morju, kljub njenim zgolj sedemdesetim kilometrom, ki predstavljajo najkrajšo povezavo z obalo. Šest ur smo s krajšimi postanki potovali po njej. Cesta je zvita, zavita, mestoma strma, potuješ počasi, uživaš in promet – ne, to je cesta duhov, prometa pravzaprav ni. In to je tisto najlepše.
Nenadoma se gozd odpre in pred nami se zabliska Jasenak, največji kraj na naši poti. Čistina. Širina. Skrita za lepo sliko zelene livade. Nekaj razpršenih zaselkov. Cvetovi kamilic. Toplina. Morje rož. Raj. In bencinska črpalka, edina na vsej Rudolfini. Edina – in zapuščena.
Tam je stara kamnita šola, za katero kar težko verjameš, da še deluje. Na njenem pročelju se napis iz časa gradnje ceste upira času, ki je močnejši od nas, čistejši od nas, času, ki s puščico meri naravnost v naše srce: V spomin gradnje ceste, imenovane s prijaznim dovoljenjem Cesta carjeviča Rudolfa, pod vladavino cesarja in kralja Franca Jožefa I. /.../, je bila leta 1875 postavljena ta izobrazbi in napredku namenjena zgradba.
Na štirikilometrskem skoku proti severu gozdovi Kapele in Gorskega kotarja vse bolj lovijo v svojo nesmrtno dušo še en fantomski kraj, zapuščen hrvaški olimpijski center Bjelolasica. Zrak je kot pesem, a to sonce je že zašlo.
Od Jasenka do Novega Vinodolskega
Vozimo dalje. Cesta tiho in počasi pelje naprej. Ustavljamo se pogosto. Pod cesto najdemo podporne zidove, skrbno sezidane iz blokov klesanega kamna. Kilometrski obcestni kamni iz zgodovine marsikje ležijo v rastlinju. Zatem nas nekaj kratkih serpentin potegne na višji prelaz. Takoj za njim smo pri ruševini. Stari in lepi in zelo sami. Čeprav, lepota ni nikoli zares sama, ker je lepota. Kamnita zgradba je na starih avstrijskih zemljevidih označena kot prenočišče Stalak.
Enaindvajset kilometrov pred Novim prečkamo najvišjo točko ceste skoraj neopazno. Zdaj prihaja dolg spust. Tisoč metrov višinske razlike je pred nami. Vozimo še malo naprej in še malo. Kratek skalni usek prebija cestišče. Prehod v obliki črke U so prava vrata. Spominsko ploščo poiščemo na steni: Banska vrata, zgradil Matija Mažuranić, 1872.
Zdaj počasi izginjajo gozdovi, cesta zapelje v brezkončno. Za vasjo Breze, prvim zaselkom po Jasenku, se končajo pravljice srebrnih gozdov in vstopimo na gole planjave. Popoldne je, sonce topi zemljo in rože dišijo. V dolgih, udobnih ovinkih pride Rudolfina na planoto Pleteno. Tukaj so svetla, dihajoča, travna prostranstva, tu in tam leti ujeda po zraku. Poldivji konji se pasejo po praznih livadah. Kolonije redkih ogroženih mravelj iz rodu Myrmica živijo v miru na zapuščenih traviščih. Metulj plavček, še ena ogrožena vrsta, je odvisen od njih. Njegove gosenice rastejo osem mesecev v mravljišču, hraneč se z ličinkami prebivalcev. Sočasno izločajo sladko tekočino, s katero se prehranjujejo mravlje. Krog življenja poteka tako.
Cesto zdaj vidimo spredaj, potegnjeno čez vso veliko planoto. Morje je zadaj, otoki, zadnji prelaz, vdihnemo vonj jasmina, v telo vstopi svet. Na zadnjem prelazu – odcep. Majhna kotanja, rumena trava, spet konji, mestece Ledenice, nad njim staro naselje na divji vzpetini. Moramo tja. In gremo.
Zrak zdaj diši po pomarančah in travi. Kot da cvetijo vse poti, ko hodimo po njih. Malo pešačimo torej v staro mesto Ledenice. Razrušen spomin tukaj pripoveduje zgodbo o Frankopanih, knezih Vinodolskih, in pomembnem položaju mesta na prehodu z morja v Vinodol, gorsko dolino. Šele prenehanje turške nevarnosti je Ledenice zapisalo postopnemu propadu. Porušeni ostanki so polni skrivnosti in divje romantike. Na vrhu utrdba, kaštel, na začetku cerkev, ki je branila vhod, na koncu pokopališče, nenavadno okroglo, spomeniki kot stečki. Kljub ruševinam čutimo toplino Boga. Ali pa za vsem, v megli spomina, morda res še dihajo maske poganskih bogov?
To je konec naše poti. Izbrali smo. Borba se končuje. Po bregovih pada večer, sence se daljšajo, zrak se polni z življenjem na obali. Dva velika ovinka – zadnja na njeni poti – potisneta cesto na nasprotno stran doline in že smo na poslednjem spustu. Z blagim naklonom se v dolgi ravnini nad obalo Rudolfina počasi zapelje k Jadranski magistrali. Povsod okrog stojijo secesijske vile nekdaj znamenitega letovišča Avstro-Ogrske. Prišli smo v Novi Vinodolski. Prišli smo v Novi.
