Po poteh ovčk pastirčka Krištofa in zmaja Lintverja

V dnevih, ko se po kotlinah vali megla in teži še tiste najbolj optimistične duše, se cesta nad Logarsko dolino kopa v soncu. Žarki božajo voznike, kolesarje in pohodnike, ki so na skoraj vsakem metru poti nagrajeni z razgledi, vrednimi vsake pravljice. Pot obiskovalci od letošnjega poletja spoznavajo še skozi zgodbe davne preteklosti, polne katastrof in nadnaravnih znamenj.

Legenda pravi, da so pred približno 800 leti orali na dnu solčavske doline in pri tem našli kipec solčavske MariRje, ki je danes na ogled v cerkvi Marije Snežne v Solčavi. Ljudje so se takoj odločili, da bodo na mestu, kjer so kipec našli, postavili cerkev, vendar se je vse, kar so čez dan zgradili, ponoči samo prestavilo na cerkveni hrib. Ker so verjeli, da pač tako očitno mora biti, so cerkev res postavili na hribu in tam je še danes. V tistem času je v jezeru, kjer je Matkov kot in kjer izvira potok Jezera, živel zmaj Lintver. Nekoč se je zelo razjezil in prekljuval steno jezera, to je odteklo, grozljiva poplava pa je odnesla vse pred seboj. Voda je segala prav do praga solčavske cerkve, kjer je odložila zibel, v kateri je bilo dete.

Potomec tega otroka je pastirček Krištof, ki mu današnji obiskovalci tega dela Slovenije lahko pomagajo poiskati pet ovčk, izgubljenih v hudi nevihtni noči. Iskalce bo pot vodila po Solčavski panoramski cesti, ki so jo kot tematsko pot poimenovali Pot najlepših razgledov. Je pa še veliko več, saj poleg osupljive narave na poti lahko vidimo edinstveno kulturno dediščino in najstarejše kraje, kjer so živeli naši predniki. Da obiskovalci iščejo ovčice, pa tudi ni naključje, saj tu živi avtohtona pasma solčavska ovca. Bicke, kot solčavskim ovcam pravijo v teh koncih, so znane po odlični volni in prilagojenosti na strme pašnike in skalovje.

Na pot!

Na Solčavsko panoramsko cesto lahko pridete iz Solčave, Logarske doline, čez prelaz Spodnje Sleme s koroške strani ali čez Pavličevo sedlo z avstrijske strani. Sicer pa se tematska pot uradno začne in konča v Solčavi, kjer boste v Centru Rinka dobili brošuro z vsemi informacijami o poti in tudi namigi, kaj lahko kje vidite. Ne glede na to, kje boste na pot odšli, pa si na posameznih točkah, kjer boste zasledili ime katere od petih izgubljenih ovčk, to le zapišite. Zbranih vseh pet imen vam namreč v Centru Rinka prinese bicko. Ne žive, da ne bo pomote.

Pot bo na vsakem koraku zaznamoval solčavski gorski macesen. Iz njega so narejeni ležalniki ob poti, sicer pa je s tem lesom povezano pravzaprav vse na Solčavskem. »Ta les je zelo trpežen in kakovosten,« pove naš vodnik Dejan Ikovic. »Pred nekaj leti so delali raziskavo ostrešja cerkve Marije Snežne in ugotovili, da je večinoma iz macesnovega lesa, ki je starejši od 700 let. Zanimivo je, da ni bil nikoli zaščiten, nič prelakiran, pa je še vedno v odličnem stanju. In so spet začeli upoštevati stare običaje, kdaj je treba les posekati, v kateri lunini meni, glede na namen.« Ikovic doda, da so imeli v starih »olcerskih« (v njih so živeli sekači) bajtah nad ognjiščem trama, ki sta samo počrnela, nikoli pa se nista vžgala: »Ker sta bila posekana pozimi in v mlaju. In ta trama so uporabljali za sušenje oblek in drv.«

Pod Olševo

Solčavani so od nekdaj znali z lesom pa tudi z vodo. Dokaz za to je kmetija Macesnik, kjer so vsa najtežja dela opravljali prav z močjo vode. Ta je poganjala vse naprave, s čimer so si olajšali delo na njivi, sekanje lesa, tudi mlatenje žita. V neposredni bližini pa je voda pokazala svojo moč na hujši način. Macesnikov plaz je namreč že več kot desetletje največji plaz v Sloveniji, ki je odnesel tudi del panoramske ceste, čezenj pa zdaj vodi most. Solčavani so tudi v plazu videli znamenje, pravi Ikovic: »Zgodba pripoveduje, da naj bi bilo tudi v gori Olševi podzemno jezero, kjer živi še en Lintver. Ta čaka in bo prekljuval steno Olševe, jezero pa se bo razlilo ali na avstrijsko ali slovensko stran, na tisto, kjer bodo manj molili. Pravijo, da je plaz znak, da je Lintver začel na našo stran kljuvati ...«

Na območju pod Olševo je možnosti za raziskovanje ogromno. Pri Turistični kmetiji Rogar, ki je na 1250 metrih nadmorske višine najviše ležeča turistična kmetija z nastanitvami v Sloveniji, je izhodišče za izlet do Potočke zijalke. Ljudje, ki so pred 35.000 leti živeli v njej, so za sabo pustili najstarejšo koščeno šivanko na svetu. Vhod v jamo se lepo vidi tudi s panoramske ceste pri cerkvi Sv. duha. Solčavani so jo postavili v 15. stoletju, vzroki so bili spet nadnaravni. »Na mestu, kjer je cerkev, so našli tri kamne v obliki golobov. Ljudje nanje niso bili posebej pozorni, kamni so izginili in se pojavili pod Raduho na kmetiji v Tolstem vrhu. Tudi tam niso dobili posebne pozornosti in so se spet pojavili tu. Potem so ljudje le menili, da je to kakšno božje znamenje, in so postavili cerkev. In ker so bili kamni v obliki golobov, so se odločili, da bo cerkev posvečena Sv. duhu,« pove Ikovic. Kljub tako oblikovanim kamnom je v cerkvi, kjer imajo gotski kelih in zvon z napisom v gotski minuskuli, Sv. duh na reliefu iz tisovega lesa upodobljen kot mladenič z zemeljsko kroglo, in ne v podobi goloba.

Živeti z naravo

Na celotni poti bo obiskovalce spremljal Lintver. Majhni zmajčki so na vsaki točki tematske poti, največji pa čaka v Šikančevi zijalki. Do nje vodijo strme stopnice, ob vznožju hriba pa v spomin na nekdanje jezero leži čoln. »Jezero je tu res obstajalo, kar dokazujejo železni privezi za čolne iz 9. stoletja. Veliki skali ob nekdanjem jezeru, kjer so ribiči sušili mreže, še danes pravimo Ribča peč,« razloži Ikovic. V zijalki visoko nad današnjo sotesko Lamotje je pred stotimi leti živel Šikanc, pove Ikovic: »Ime mu je bilo Franc Kamnik, tu je živel s številno družino, ker so bili prerevni, da bi si privoščili hišo. Danes so tu stopnice, takrat pa je bil dostop zelo težaven. Kljub temu so on in njegovi bosonogi otroci dobro plezali. Ker je šel tako hitro po skalah, so mu rekli, da je 'šikan'. Pri nas to ne pomeni 'fleten' kot na Koroškem, ampak hiter.«

Od Šikančeve zijalke pot vodi le še v najlepšo alpsko dolino, Logarsko dolino. Prav tu naj bi svojo pot končal tudi Lintver. Legenda namreč pravi, da ga je voda iz jezera odnesla, ubil pa ga je macesen s tremi vrhi. Njegove kosti in čeljusti so našli na Logarjevih njivah.

Vse te zgodbe so Solčavanom pomagale preživeti težke čase. Preživeli so zaradi upoštevanja narave in življenja z njo, ne proti njej. Tudi to kaže tematska pot, pravi Mateja Brlec Suhodolnik s solčavske občine: »Na eni strani sta milina, dobrohotnost pastirčka Krištofa, na drugi strani pa je Lintver z grobo, kruto pojavo. Zaradi življenja v sozvočju z naravo so se ohranili velike, močne, klene kmetije in kleni ljudje. Pa vendar obstaja tudi velika moč in kruta sila narave, kot je Macesnikov plaz, kar prikazujemo v obliki Lintverja.«

Čas za odkrivanje novih-starih zgodb je vsak dan. Z malo domišljije boste srečali zmaja, izgubljene bicke, pastirčka, vsekakor pa boste srečali klene solčavske ljudi. Na kmetijah imajo telesno okrepčilo, za duševno bo poskrbela narava.