Tiskane izdaje
Že res, da začetek leta ni ravno vrhunec kolesarske sezone, a ko gre za pravkar odprto in dolgo pričakovano dvosmerno kolesarsko pot v dolžini 9270 metrov, ki med Solkanom in Plavami teče tik nad smaragdno Sočo in z nostalgijo prežeto sto deset let staro železniško povezavo srednje Evrope z Jadranskim morjem po sloviti Bohinjski železniški progi, se izzivu pač ni mogoče upreti.
In tako sva se mrzle, a s soncem obsijane zimske sobote, ko je tudi burja prizanesljivo skrivala svojo polno moč, s fotografom namenila preizkusiti tisto, kar so številni kolesarji od blizu in daleč nestrpno pričakovali vse od novembra 2013, ko se je začela gradnja 4,2 milijona evrov vrednega projekta. V njem je poleg dvosmerne kolesarske poti zraslo še sedem počivališč, 2180 metrov varovalnih podajno-lovilnih ograj na strmem pobočju Sabotina nad njo in 8500 metrov varovalnih ograj tik ob njej, med načrti pa je tudi že ureditev rekreacijskega centra s številnimi dejavnostmi ob koncu poti.
Če smo še malce natančnejši, so za gradbena dela, ki so se končala v lanskem decembru, namenili kar 3,6 milijona evrov: od tega je 3,1 milijona zagotovila Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Odsek Solkan–Plave je namreč del kolesarske povezave Miren–Vrtojba–Nova Gorica–Kanal, ta pa je del daljinske kolesarske povezave Nova Gorica–Divača ter del glavne kolesarske povezave Nova Gorica–Predel, ki jo nameravajo čez prelaz Predel navezati na kolesarsko omrežje v Italiji.
V dolžini dobrih štirih kilometrov je bila kolesarska povezava resda že urejena, a prav odsek med Solkanom in Plavami je bil do zdaj brez prometnih površin za kolesarje, zato so morali ti uporabljati državno ter s prometom in težkimi tovornjaki zelo obremenjeno državno cesto. Da, zagotovo mislite pravo: cesto smrti po Soški dolini.
Največji kamniti lok na svetu
Toda pojdimo lepo po vrsti. Dogodivščina se je namreč začela nekoliko niže, v mestu vrtnic. V Turističnoinformacijskem centru v Novi Gorici sta naju ob dogovorjeni uri že čakala dva krpana. Ne Martina, da ne bo pomote, temveč kolesi s takšnim imenom, ki jih je novogoriška občina pridobila v okviru čezmejnega projekta Croctal. Ta kolesa so vključena v sistem izposoje koles Bikeways.eu, za katerega skrbita Turistična zveza TIC Nova Gorica in trgovina Cult iz Solkana.
Vožnja po urejenih kolesarskih poteh proti Solkanu je bila na krpanih, izrazito mestnih jeklenih konjičkih, prava poezija; po Žabjem kraju in središču Solkana, ko se je cesta čez most začela dvigovati proti Goriškim brdom, pa je bilo treba pedale že pognati z nekoliko večjo močjo. A napor ni bil prehud, saj je bližnji odsek v levo hitro nakazal, da se približujeva izhodišču nove kolesarske poti. Ki so jo, mimogrede, kolesarji, pohodniki in drugi rekreativci množično uporabljali že pred uradnim odprtjem, torej nezakonito. Skušnjava je bila očitno prevelika. Ni treba ravno dolgo, da ugotoviš, zakaj. In zakaj velja kolesarski odsek med Solkanom in Plavami za enega najlepših in najbolj fotogeničnih v naši državi.
Eden najveličastnejših razgledov se namreč že na začetku poti odpre proti Solkanskemu mostu, katerega razpon glavnega loka v dolžino meri kar 85 metrov. Za vse nevedne: to je most z največjim kamnitim lokom na železniških progah na svetu. Tega rekorda do danes ni presegel še nihče, kajti pri poznejših tehnikah gradnje so začeli uporabljati armirani beton. Na svetu resda obstajajo večji ločni mostovi, vendar boste tovrstni kamniti primerek na zemeljski obli iskali zaman.
Z zgraditvijo solkanskega mostu se je končalo tudi obdobje gradnje velikih kamnitih mostov, saj so bili na obzorju že prvi veliki betonski mostovi, ki so leta 1910 že dosegli razpon stotih metrov. Solkanski most, vrhunski izdelek avstrijske inženirske šole za mostove, je bil tudi zadnji v generaciji velikih železniških mostov, ki so bili na prelomu 19. in 20. stoletja zgrajeni na železnicah v Avstro-Ogrski.
Odlikujeta ga izjemna eleganca in lahkotnost kamnite zgradbe – zgradili pa so ga po segmentni metodi vgrajevanja kamnitih blokov in s postopnim zaključevanjem posameznih prstanov loka, pri čemer so kamnite bloke pripeljali iz kamnoloma Romana v Nabrežini, kamne pa nanašali s parnimi dvigali –, preživel pa je tudi obe svetovni vojni. V prvi je bil avgusta 1916 miniran z 930 kilogrami eksploziva in ob strašnem poku je lok v celoti zgrmel v Sočo. Most so zatem popravili Italijani in je malo tanjši od prvotnega, s samo štirimi razbremenilnimi odprtinami. Vanj so po nekaterih podatkih vgradili 4533 kamnitih blokov, zadnjega decembra 1926. Obnovljeni most so obnovili avgusta 1927, v drugi svetovni vojni pa je vzdržal kar šest napadov zavezniških zračnih sil.
Nespremenjena že 110 let
A kamniti lepotec je le eden od 65 mostov in viaduktov na Bohinjski železniški progi (v italijanščini Ferrovia Transalpina, v nemščini Wocheinerbahn), ki so jo med letoma 1900 in 1906 zgradili kot povezavo srednje Evrope in Sredozemlja. To je 145 kilometrov dolg del 717 kilometrov dolge železniške povezave Praga–Jesenice–Gorica–Trst.
Podobno kot italijansko poimenovanje (Transalpina) tudi slovensko (Bohinjska proga) pogosto vključuje tako 89 kilometrov dolgo Bohinjsko (Jesenice–Gorica) kot tudi trideset kilometrov krajšo Kraško progo (Gorica–Trst). Prav Bohinjska železnica, ki jo je 19. julija 1906 odprl avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, velja za najtežji, a hkrati najlepši odsek Transalpine. Bogatijo jo namreč mostovi in predori, proga pa je ostala do danes – čeprav bo letos praznovala že častitljivih 110 let – skoraj nespremenjena. Po njej poleg rednega potniškega in tovornega prometa od aprila do septembra ob nedeljah vozi tudi muzejski vlak.
Potovanje ob bregovih rek Soče, Idrijce, Bače in Save Bohinjke, vse do Bleda, očara vsakogar. Če potujete z avtomobilom, lahko od Mosta na Soči in Podbrda do Bohinjske Bistrice skozi bohinjski predor uporabite avtovlak, kar bistveno skrajša pot iz Goriške in Posočja do Bleda in Jesenic ter jo obenem naredi zanimivejšo. Bohinjsko železniško progo pa lahko od zdaj spoznavate tudi na kolesu: nova povezava med Solkanom in Plavami namreč teče tik nad železniškim čudežem 20. stoletja ...
In tako te vozi vlak, pardon, kolo v daljave ... Vmes se zvrstijo fragmenti kolesarja, o katerem se zdi, da tik ob Gregorčičevi muzi išče spokojno tišino, počitek, mogoče celo navdih zase. Ali podobe jutra, v katerem se prepletajo sonce in sence, kilometri asfalta, lesene ograje, kamniti podhodi in križanje kolesarske poti z železniško progo na 6,565 kilometra, kjer te na šestdesetih metrih pozdravlja le pešpromet. Zadnji vzponi in strm spust iz Prelesja proti Plavam, na topel čaj v gostilno Pri mostu.
In obljuba, da se bo pustolovščina zagotovo še kdaj ponovila. Sonce je medtem popilo še zadnje pomrznjene zaplate na osojnih odsekih poti. Kot naročeno za vrnitev; zdi se, da sva prehitela vse pohodnike in kolesarje, ki so se iz Solkana šele dobro zagnali proti Plavam. Zgodnje vstajanje ima pač svoje prednosti.
