Tiskane izdaje
Dopustniški čas je mimo. Spet ni ne denarja ne časa za počitnice. Da se ne bi prehitro nalezli jesenskega malodušja, je treba spet vzeti pot pod noge. Nov podvig za konec tedna, za katerega ni treba več kot prevoz do začetne točke in zvrhan nahrbtnik dobrot, da ne bi pešačili ne žejni ne lačni. Gremo po Pohorju!
Za vse, ki nismo s štajerskega konca, je še največji problem začetna logistika. Ker je Pohorja namreč kar zajeten kos, kakih šestdeset kilometrov meri po dolžini, bi bila krožna peš tura, ki bi nas privedla nazaj na začetno točko, tako dolgotrajen podvig, da ga ni mogoče stlačiti v konec tedna. Zato si je treba vnaprej določiti, s katerega konca se bomo zagrizli v hrib in kako priti s točke B na točko A, torej s konca poti na začetek; to glede na kronično pomanjkanje avtobusnih povezav za konec tedna še zdaleč ni preprosto.
V pohodniški načrt smo vključili prijaznega domačina. Pametna odločitev: ne le da je poskrbel za nadaljnje prijazne domačine, ki so nas z zbirne točke pod mariborsko vzpenjačo odpeljali na izhodiščno točko nad Vuzenico, ampak nam je začrtal pot, določil postanke, rezerviral prenočišče, poskrbel za sprotne komentarje ... skratka, prevzel je vodstvo in si tako zaslužil vzdevek Vodja.
Vzpon na Kope
Če smo na začetku vihali nos, da smo se še lep del poti od Vuzenice v hrib peljali, čeprav se je okoli nas začela razprostirati lepa hosta, smo bili po prve pol ure hoje kar zadovoljni, da smo začeli nabirati kilometrino šele na parkirišču za smučišče Kope. Namreč, Kaštivnik, vzpetina, ki se pozimi za potrebe smučarije ne zdi nič kaj dramatična, je v jesenskem hribolazenju navkreber kar resna strmina, saj je treba na hitro priti skoraj petsto metrov više. Za vnete kolesarje in druge z dobro kondicijo le malo krepkejše ogrevanje, za pisarniško zasedêne in najstnika, ki se takoj začne spraševati, zakaj ni ostal lepo doma pri računalniku, pa počasno slalomiranje navzgor.
»Še malo, na Kopah bomo že na vrhu,« nas je spodbujal Vodja. In res, ko smo se enkrat dvignili na slabih 1500 metrov in se pri sedežnici usedli za prvi počitek, je bila to že kar višina, ki je pozneje nismo presegli. Za začetek smo se v resnici malo spustili, do Grmovškovega doma. Čeprav bi se prileglo prijetno posedanje na soncu, je imel Vodja drugačne namene: »Ker ni bilo prostora na Pesku, bomo prenočevali na Klopnem vrhu, zato nas čaka še kar dolga pot. Gremo na Črni vrh in čez Ribniški vrh na Lovrenška jezera, od tam pa na Roglo in čez Pesek do našega cilja.«
Kako daleč?
Kakšnih 30 kilometrov.
Na Lovrenška jezera
Časa za obiranje ni bilo. Ko smo se na goli planjavi dodobra razgledali naokoli, najprej na koroško stran – če bi prišli iz Slovenj Gradca, bi se vzpeli na Kremžarjev vrh – in še daleč proti Notranjski, smo kmalu zavili na gozdno pot, kjer je lepih razgledov zmanjkalo.
Pohorju pač manjkajo hudi vrhovi in dramatične alpske stene. Tu ni apnenca, Pohorje je zgrajeno iz sedimentov in skrilavcev, torej kamnin starejšega izvora, nas je podučila geologinja med nami. Zato voda ne ponikne, ampak teče po številnih potokih in potočkih. Ali pa se zadržuje v kotanjah.
Med njimi so najbolj slovita Lovrenška jezera. Kako zelo je ime zavajajoče, smo se zavedeli šele, ko smo ob vhodu naleteli na hudo žejen nemški par, ki je obupano spraševal:
»A tu ni nobene restavracije? Pa tako sva se veselila, da bova spila kakšno pivo ob obali jezera!«
Brez dvoma si bosta zapomnila, da se sredi Pohorja ne skriva alternativno Blejsko jezero, ampak kakšnih dvajset jezerc, ujetih med planinskim ruševjem, ki po dolgem sušnem poletju niso prav velika. Tu je močvara oziroma mehak barjanski teren, kjer se ne bi dalo hoditi, tudi če bi bilo dovoljeno. Do nekaterih jezerc vodijo steze na tramovih, zabitih v šoto, šele z razglednega stolpa se vidi, da je to prostrana ruševnata planjava, za katero se spet začne gozd.
Proti Pesku
Kljub čudovito topli jesenski soboti smo na prvem delu poti srečali komaj kaj drugih pohodnikov. Z Lovrenških jezer proti Rogli pa je druga pesem: sprehajalcev in kolesarjev ni manjkalo, saj je triurni krožni sprehod lagoden. Toda mi smo nabrali že za štiri ure hitre hoje, do cilja pa nam je manjkalo še najmanj toliko. Zato smo zapustili hitro cesto in jo udarili po bližnjici, po hribu navzdol, do izteka smučišč na Mašinžagi. In nato z nižine nekaj več kot 300 metrov spet krepko navzgor, do koče na Pesku.
Kako se je prilegel počitek na trdi leseni klopi pa hrana, pijača, kava ... Idealen zaključek dneva.
A kaj, ko so nas postelje čakali na Klopnem vrhu, še krepki dve uri hoje. Noge so že čutile dnevno kilometražo hitre hoje, toda šele zdaj je bilo treba zares pospešiti, kajti še malo in začelo se bo nočiti.
»Eh, tudi v gozdu bi se dalo prav lepo prenočiti. Dosti toplo je, torej si samo nalomiš smrekovih vej in si lepo mehko postelješ,« nas je tolažil Kočevar. Njemu, ki mu tudi srečanja z medvedi niso tuja, je lahko govoriti, mi pa smo v vse bolj mrakobnem gozdu napeto gledali pod noge, da se ne bi pogreznili v mehko blato ali zapletli v vejevje. Ko je bila že trda noč in nam je svetila le ena baterija, ki jo je nosil prvi pohodnik, smo prišli na makadamsko pot. Vseeno smo jo v kočo mahnili kar počez, skozi hosto. Po tridesetih kilometrih hoje vsakih sto metrov manj pride prav.
Do Areha
Če je na Klopnem vrhu umanjkal prvi del tradicije, ples in splošna zabava pozno v noč, saj smo od utrujenosti že kmalu po večerji pocepali v postelje, je bil drugi del, zgodnje jutro pred planinsko kočo, brezhiben: razgled, šilce ta kratkega, čaj, ocvrta jajčka.
Zdaj pa še do Gozdarskega doma, mimo Žigartovega vrha pa do Ruške koče in že smo na Arehu, je bil bojni plan drugega dne. Na Osankarico in do Treh kraljev bomo šli kdaj drugič, tokrat bo 25 kilometrov hoje zadosti.
In tako je tudi bilo. Noge, čeprav utrujene od prejšnjega dne, so nas kar same nesle in dobre volje ni manjkalo. No, kakšna markacija več ne bi bila odveč; gps na mobilniku je sicer zelo uporabna reč, a kaj, ko prehitro zmanjka baterije.
A ko smo prišli do Ruške koče, nam je bilo kar žal, da smo spet nazaj v civilizaciji, med ljudmi, ki so se pripeljali na nedeljsko kosilo z avtomobili, mi pa meljemo še zadnje dobrote iz svojih nahrbtnikov brez dna. In ko smo na Arehu zagledali gondole, s katerimi bi se lahko elegantno odpeljali v dolino, dileme ni bilo: tudi pot do doline bomo še zmogli.
Kakor se je začelo, se je tudi končalo. Na Kopah smo se mučili s potjo navkreber, vendar je sestop po smučišču še neprimerno bolj zoprn. A za nekim ovinkom nas je čakala še prav posebno prijetna koča, kot ustvarjena za zadnji počitek. In ko smo se s težavo začeli siliti k odhodu, nas niso pustili domačini: »Počakajte še malo, vsak čas bo kostanj pečen!« Odličen izgovor, da smo ostali in se naužili še zadnjih jesenskih žarkov.
******
Iz Slovenj Gradca
Na Pohorje se lahko povzpnete tudi iz Slovenj Gradca. V tem primeru je prvi dan kar zahteven, saj potrebujete do Velike Kope (čez Kremžarjev vrh) vsaj pet ur in pol. Logična izbira za prenočišče je Ribniška koča (na fotografiji).
Dodatni izleti
Glede na to, da sta za prečenje Pohorja potrebna dva krepka dneva hoje – so tudi taki, ki teh 60 kilometrov pretečejo v enem dnevu – zmanjka časa za ovinke do nekaterih znamenitosti. To je vsekakor Osankarica, kraj zadnje bitke Pohorskega bataljona, pa tudi Črno jezero in slap Šumnik.
Na prostem
Pohorje je posejano s kočami; za dvodnevno hojo sta najbolj priročni Koča na Pesku in Ribniška koča. Temu strošku se lahko izognete in prenočite na prostem. Šotor ni potreben, nujna pa je dobra podlaga za spanje, ki nas izolira od vlažnih tal. Nekateri prisegajo na viseče mreže. Ne glede na letni čas je treba upoštevati vlago, meglo in hladna jutra.
Slovenska planinska pot
Če krenete na Pohorje iz Maribora, ste na začetku Slovenske planinske poti, najstarejše (iz leta 1953) in najbolj raznolike planinske poti pri nas, ki se po 500 kilometrih konča v Ankaranu. Pot označuje številka 1 ob rdeče-beli planinski markaciji. Uvodni del Slovenske planinske poti, ki vodi čez prostranstva Pohorja, koroški osamelec Uršljo goro in naprej proti Savinjskim Alpam, lahko prehodite v več etapah, ki jih lahko prilagodite svojemu načinu in namenu hoje.
Visoko barje
Pohorska visoka barja – poleg Lovrenških jezer še Ribniško in Črno jezero (na fotografiji) ter Kamenitec – so se razvila na neprepustnih glinah in peskih. Na planoti voda zastaja, zato so se razvila močvirja, skozi stoletja pa so nastala barja. Ime »visoko« pa ni povezano z nadmorsko višino, ampak z načinom nastanka. Nastane na vlažnih, z mineralnimi snovmi revnih tleh. Šotni mah sprejema vodo skozi liste, zato ni odvisen od podtalnice. Spodnji, starejši deli rastline odmirajo, zgoraj pa rastlina raste naprej. Tako nastane dvignjen rastlinski pokrov, ki je nekaj metrov višji od okolice in nima stika s podtalnico. Na Lovrenških jezerih površinska vegetacija uspeva na skoraj tri metre debeli plasti šote.
Info
Zdi se, da imajo Štajerci Pohorje v malem prstu, za vse druge pa je z ustrezno literaturo precej slabo poskrbljeno. Prečenje Pohorja je dobro opisano v Sidartinem izletniškem vodniku Štajerska. Dodatne zanimivosti najdete v monografiji (v treh jezikih) Pohorje, nazaj k naravi avtorja Jurija Pivka.
