Posestvo Trnulja: Čez njihov prag ne more nič, kar ni ekološko

Poslanstvo Trnulje že pri vratih, obdanih s portalom z letnico 2011, potrdi psiček Riki, ki obiskovalcu med prste spretno potisne uhelj. »Kakšno mehko dlako ima!« »Konopljino olje,« pojasni Urša Kunz. Z možem Mihom Pupisom sta zaprisežena ekološkemu in temu sledita na vsakem koraku. Zaradi prizadevanja za nizkoogljično družbo, sodelovanja z lokalnimi ekološkimi kmeti, gostoljubnosti in individualnega pristopa h gostu je bilo posestvo finalist za sejalca 2015.

»Čez naš prag ne more priti nič, kar ni ekološko,« resno pove Urša Kunz. Drugače kakor da do zadnje potankosti sledijo ekološkemu, niti ne more biti – ne le zaradi Uršine in Mihove doslednosti (»Ali si eko ali nisi,« sta neomajna), temveč ker je posestvo del avstrijske verige Die Bio Hotels, kjer so zelo natančni pri upoštevanju meril. To so na Trnulji že izkusili – med enim izmed pregledov je inšpektor opazil sojino smetano, kupljeno v ekološki trgovini, ki pa ni imela etikete za ekološki izdelek. Urša tega pri nakupu ni opazila, navsezadnje je bila v specializirani prodajalni. Odnesli so jo z opominom, česar Urša nikakor ne skriva, niti se ne priduša zaradi takšne strogosti. »Mislim, da bomo morali vsi postati prijazni do narave, če bomo hoteli, da človeštvo preživi.« S tem tudi odgovori na vprašanje, kaj ju je z Mihom pripeljalo do tega, da sta si s certificiranjem na vseh mogočih področjih in z merjenjem ogljičnih odtisov tako zapletla življenje.

Sanje o hišici s konji

Tu se začne zgodba o barjanski Trnuljčici, ki jo velikokrat povesta. Urša in Miha sta živela vsakdanje življenje mestnih ljudi, ujetih v divji in ne prav ekološki ritem življenja – Urša je magistrica ekonomskih znanosti, Miha inženir tehnologije prometa. Ko sta začela iskati prostor, kjer bi lahko izživela sanje o koščku »svojega«, po možnosti s pogledom na konje na dvorišču, ki jih Urša obožuje, sta se vozila tudi po Barju. »Hiša na tem zemljišču je bila tako zaraščena, da se s ceste ni videla. Zato sva se pogovarjala, da je kakor Trnuljčica,« začne pripovedovati Urša. Od Trnuljčice sta naposled obdržala trnuljo, ki raste v Črni vasi, v stiku z lokalnim okoljem (in trajnostna) sta ostala tudi tako, da sta se pri gradnji zgledovala po najstarejši hiši v vasi, Tomaževi. Od stare hiše na posestvu sta ohranila opeko (ki so jo nekoč po Ljubljanici pripeljali z Vrhnike), lesene pilote in druge kose lesa ter strešnike, ki so še bili uporabni. Iz opeke so zdaj tla v jedilnici, piloti in strešniki so kot okras ...

Večina drugega je novega, a narejenega po starem – pročelje je izdelano iz smrekovih brun, posekanih v Logarski dolini na nadmorski višini nad 1500 metrov, in stene so oblečene v glino, tako rekoč ves les v hiši je oljen ...

Toda do tega, da sta sploh začela zidati, je preteklo skoraj desetletje. Najprej sta bila nekoliko ukleščena v svoje želje, nato sta izvedela, da njuna Trnuljčica ni ujeta samo v trnje, ampak ima tudi 43 dedičev, ko sta vendarle dočakala javno dražbo in kupila kmetijo, se je v vseh svojih razsežnostih in na vsakem koraku razkrivala moč birokracije. »Če bi vedel, v kaj se spuščava, tega najbrž ne bi naredila,« brez oklevanja pove Miha, ko smo stali pred hišama; v eni sta gostišče in njun dom, v drugi so apartmaji, poimenovani po žitih in konoplji in opremljeni samo z naravnimi materiali. Okoli ograje so zasajena zelišča, ki jih uporabljajo v kuhinji, v njej pa – ekološko, kajpak – čarata gostiteljica Urša in mojster Slavko Adamlje (pripravljajo nedeljska kosila, kosila za skupine in kulinarične delavnice).

Še leta 2002 sta mislila, da bosta v Črni vasi samo živela, a kmalu sta vzela v najem prvo njivo, zasadila konopljo in postala – kmeta. »Vendar takoj ekološka,« poudari Urša. Kakor vsega drugega se je tudi te karierne spremembe lotila temeljito in se kot magistrica vpisala na srednjo gostinsko šolo. »Tudi kmetijo sva nameravala imeti najprej samo zase, a potem sva razmišljala: če bova hodila v službo in ob šestih zvečer domov, kaj imava od tega? Potem je bil Miha na izobraževanju za nosilca dopolnilnih dejavnosti in po vseh izkušnjah, ki jih je tam slišal, oznanil: Imela bova izletniško turistično kmetijo.«

Osli z najboljšim standardom

Urša je to odločitev prvi hip pripisala neprištevnosti, potem pa se je počasi res začela uresničevati. Najprej sta uredila gospodarski del in hleve, kjer imajo osli in koze najboljši možni standard ter ves čas odprta vrata na pašnik, jedo kajpak samo izbrano ekološko hrano in imajo krasna varuha, psa Jona in Jero. Ko je Miha pognal sodobno električno vozilo, na katero je pripeta kočija, so se ravno pasli na travniku, ki je bil po dolgem deževju še fino razmočen in tudi primerkom človeške vrste deloval nadvse sočen. Premikanje je sicer pritegnilo njihovo pozornost, a ne toliko, da bi zapustili prostore, kjer so ravnokar mulili rastje. Letos so uredili tudi manežo, ki jo uporabljajo za trening konj in jahanje.

Na kmetiji, ki se danes razteza na 50 hektarih, zasajenih z žiti in konopljo, so tako glavne specialitete iz oslovskega in kozjega mesa. Marsikoga to zmoti in z njim se Urša ponavadi spusti v pogovor o tem, zakaj menimo, da je nekatere živali primerneje jesti in drugih ne, v vsakem primeru pa sklene: »Takšen je krog življenja.« Njen najljubši del na posestvu je čisto zadaj, ob ograji, med visokimi drevesi. Krog za posestvom meri kilometer, a se lahko prav zaradi tega idiličnega prostora časovno precej zavleče. Tudi takrat je bilo spokojno in klop je vabila k posedanju, ki bi se podaljšalo v pozno popoldne in večer, obiskovalec pa bi se medtem lahko prepustil ptičjemu petju in žabjemu regljanju (ti koncerti so na voljo tudi v apartmajih). »Letos je bilo mogoče vse poletje zvečer slišati kosca: kreks kreks. Vesoljno je bilo!« vzklikne Urša, navdušena nad častjo, da je poslušala ptico, katere populacija se je zaradi krčenja travnikov v zadnjem času za polovico zmanjšala.

Na posestvu zato načrtujeta postavitev opazovalnice živali, ki ne bo samo to, ampak bo mogoče tam tudi prespati. Takšno glamping prenočišče je le eden izmed načrtov, in teh jima ne zmanjka. A pri uresničevanju sta vendarle tehtna in proučita vse možnosti, predvsem pa jih najprej sama preizkusita. Gostje, ki si želijo zaspati v naravi, lahko za posteljo uporabijo tudi kočijo – Miha in Riki sta jo že preizkusila, vendar je imel kuža precej težav, ker se mu je ves čas zdelo, da mora gospodarja čuvati pred živalmi, ki jih je bilo slišati iz vseh smeri. »To je naravni rezervat sedem kilometrov od enega izmed evropskih glavnih mest,« doda Urša. K njim pridejo ljudje, ki so ljubitelji narave ali zapriseženi ekološkemu in trajnostnemu, zato imajo na posestvu na voljo tudi električna kolesa in vozila. »Smo prva slovenska certificirana zelena nastanitev v Ljubljani. Ponujamo zdravo hrano in zdravo bivanje, manjka nam še velnes, toda ne klasičen, razmišljava o kakšnem plavalnem ribniku z zeliščnimi savnami,« se vračamo k željam. Ali si kakšen gost kdaj zaželi, da bi prijel za vile? »S tem je veliko dela, saj ljudje vendarle niso vešči teh opravil. Nekaj drugega je, če želijo, denimo, obirati trnulje ali nabirati bezeg,« pojasni Miha.

Jesenska spokojnost

Malo po poldnevu sonce prežene značilne barjanske meglice tudi ob Ljubljanici, ki je bila po dolgem deževnem obdobju tako visoka, da je dosegla pomol. Okoliška drevesa so se obarvala v jesenske barve, grmi trna so bili že povsem goli, le nekaj trnulj je še samevalo na njih. Okolica kliče po različnih aktivnostih in Urša in Miha kar ne nehata naštevati, kaj vse lahko aktivni gostje tamkaj počno. Še vedno pa je tako, da se mnogi najraje zasedijo na klopci ob Ljubljanici.