Potapljanje med tuni, želvami in razbitinami

Mimo mene je priplaval tun. Gotovo je bil tun, saj so se dobro videle značilne grbine, ki vzdolž hrbta vodijo vse do oglatega repa. In to pravi velikan. Velik je bil kot manjši človek in očitno ga nisem preveč vznemiril. Nedaleč od mene se je prav počasi pozibaval. To je bilo moje drugo potapljanje na daljnih Marshallovih otokih, ki ležijo na pol poti med Havaji in Avstralijo.

V teh krajih ni veliko turizma, čeprav je tukajšnja narava čudovita, obiskovalci pa lahko na vsakem koraku odkrivajo vedno nove zanimivosti. Med svojim prvim potapljanjem v zalivu Majuro sva s prijateljem raziskovala potopljeno letalo, helikopter in ladjo, in to v vodi, ki je bila prijetno topla in kristalno čista. Najprej sva se posvetila letalu – staremu DC3, ki je počival v pesku na globini od treh do šestih metrov, tako da si njegove razbitine brez težav lahko ogledujejo tudi potapljaški začetniki. Po nekdanji pilotski kabini švigajo jate rib, z enega od oken pa še vedno visi star usnjen pašček. Ob strani sva lahko na trupu letala prebrala večino že malce zabrisanih črk: Morska zvezda Pacifika.

Na območju, kjer je voda nekoliko globlja, sva odkrila helikopter, na debelo poraščen z morskimi algami. Še globlje pa sva naletela na ladjo, kjer si je mogoče palube in notranje prostore ogledati s spretnim, a zelo previdnim manevriranjem in s podvodno baterijsko svetilko. Za hip sem pomislil, da sva se morda znašla v nekakšnem Bermudskem trikotniku, kjer ladje in letala pogosto izginejo brez sledi. Vendar nama je vodnik Hiroaki Ueda pojasnil, da so razbitine sem pripeljali zato, da so popestrili izlete potapljačev.

Korale zaradi toplejše vode vse bolj bledijo

Ueda je iz Japonske na Marshallove otoke prišel leta 2007. Manjše podjetje, ki se je ukvarjalo s potapljanjem, v katerem je delal, je kmalu bankrotiralo, on pa je nato odprl svoj potapljaški klub – Raycrew. Do zdaj je opravil kakšnih štiri tisoč potapljanj po večini otokov in, kot je povedal, še vedno neizmerno uživa v neštetih barvah in pestrem življenju, ki ga vedno znova odkriva na koralnih grebenih. A podnebne spremembe so že prizadele tudi Marshallove otoke, ki jih vse bolj ogrožajo zviševanje morske gladine in nenadna neurja. Kot je povedal Ueda, je lani opazil, da korale zaradi vse toplejše vode pospešeno bledijo, to pa lahko pripelje do njihovega izumrtja. Na najino drugo potapljanje naju je odpeljal iz zaliva na drugo stran koralnega grebena, ki se odpira proti odprtemu oceanu. Tokrat smo se potopili še globlje in opazil sem tuna, ki je bil od nas oddaljen le nekaj metrov. Plavali smo vzdolž koralnega roba, ki se počasi spušča v globino. Videli smo želvo, ki je počasi plavala vzporedno z nami, zato smo se ji še nekoliko bolj približali, ona pa je potrebovala kar nekaj časa, preden nas je opazila in nato na hitro izginila.

Potapljaški klub, ki ga vodi Ueda, ima svoje prostore v Marshall Islands Resortu, enem od zgolj dveh hotelskih naselij v glavnem mestu Majuro, ki sta opremljeni v zahodnjaškem slogu. Življenje na otokih poteka počasi in stvari, kot sta internet ali elektrika, včasih preprosto ne delujejo. V naseljenih krajih so zalivi polni odpadkov, čeprav tukajšnji mladi naravovarstveniki pogosto organizirajo čistilne akcije. Postrežba, ki so je tukaj deležni turisti, je dokaj skromna, a po svoje prisrčna. Napotili smo se v lokal, kjer naj bi imeli edino napravo za espresso, a smo lahko na koncu zgolj ugotovili, da ta ne deluje. Sicer pa nam je morda manj kofeina celo koristilo v krajih, kjer se živi povsem sproščeno in kjer so ljudje brez izjeme prijazni in z veseljem sprejmejo vsakega gosta.

Večina potapljačev, ki obišče ta del sveta, si želi odkrivati razbitine, predvsem tiste iz druge svetovne vojne, ki so jih pred časom odkrili okoli otoških držav Palau in Chuuk. Posamezni potapljači se ustavijo tudi na Marshallovih otokih, ki imajo v svoji ponudbi potapljanje med razbitinami na atolu Bikini, je pa treba povedati, da so ti izleti primerni zgolj za tiste prave pustolovce. Od aprila do novembra na atolu Bikini organizirajo omejeno število izletov, na katerih potapljači dva tedna preživijo na ladji, vodniki pa jih med vožnjo seznanjajo z zgodovino atola. Po vojni je bil atol Bikini center ameriškega programa jedrskih poskusov. Med enim od tovrstnih poskusov je potonila USS Saratoga, letalonosilka, ki je zdaj najljubši podvodni cilj potapljačev. Še vedno ni varno uživati rib, ulovljenih v zalivu otoka Bikini. Lahko pa bi rekli, da gre tukaj za svojevrstno ironijo, saj je zaradi tega, ker ni ulova, tukajšnje podvodno življenje doživelo pravo eksplozijo.