Tiskane izdaje
Velikan iz železa in jekla, ki se je neke poletne noči pred 35 leti potopil ob obali Cipra, velja danes za najboljšo ladijsko razbitino na svetu, kjer se izplača potapljati in jo raziskovati. Vsako leto se na tisoče potapljačev spusti k ladji Zenobia, imenovani tudi Sredozemski Titanik, ki leži na svojem levem boku v globini 40 metrov.
Švedski trajekt z vgrajeno rampo za tovorjenje vozil, je dobil ime po palmirski kraljici iz tretjega stoletja. Kraj, kjer so njegove razbitine, se po obiskanosti kosa s podobnimi nahajališči razbitin v Rdečem morju, ob azijski in avstralski obali. »Ladja je tako velika, da se ob njej lahko potapljaš nekaj dni, ne da bi se dolgočasil,« je povedal Mat Howell, ki dela za britansko turistično agencijo za potapljače in se je konec junija na Cipru udeležil vsakoletnega Zenobijinega tedna, namenjenega promociji nahajališča razbitine. V primerjavi s številnimi drugimi ladijskimi razbitinami, je Zenobia lahko dostopna, saj je potrebna zgolj desetminutna vožnja s čolnom od letovišča Larnaca.
Usodna krstna vožnja
Prav tako kot Titanik leta 1912 se je tudi Zenobia potopila na krstni vožnji iz sirskega pristanišča Tartus. Malo po polnoči, 2. junija 1980, je ladijski kapitan poslal klic na pomoč. Iz Cipra so prišli na pomoč vlačilci, a Zenobia se je kljub temu pet dni pozneje potopila. Smrtnih žrtev ni bilo, a na dno morja je šlo več kot sto tovornjakov, natovorjenih s cigaretami, kabli in milijonom jajc, vse to pa je še vedno na ladji. Teorije o vzrokih za nesrečo navajajo tako napake pri navigaciji, preveliko obtežitvijo oziroma zavarovalniške prevare pa vse do sabotaže, saj naj bi bila na ladji tudi skrivna pošiljka orožja.
Tri desetletja pozneje se potapljači vijejo med zarjavelimi, a nepoškodovanimi tovornjaki. Bolj izkušeni se spustijo v temne hodnike ladijskega trupa ter v gornjo palubo z avtomobili in nastanitveno palubo. Nekaterim celo uspe priti do strojnice. »Na gornjem krovu lahko še vedno vidiš preproge in mize v restavraciji,« je povedal potapljaški inštruktor Hatte Clasen o razbitini, ki je dolga 172 metrov. Čeprav ob potopitvi Zenobije ni nihče umrl, je pri raziskovanju razbitine umrlo že nekaj potapljačev. »Razbitina zna biti zahrbtna. Nekateri potapljači tvegajo in se zgubijo v prostorih, v katere ne bi smeli iti,« še pove Clasen. Pri raziskovanju razbitin namreč obstaja nevarnost, da se potapljač zaplete ali ostane ujet v katerem od prostorov. Če zaide v težave, mora tudi predvideti dodaten čas za uspešen prihod na površje. Za bolj poglobljeno raziskovanje razbitine je priporočljivo imeti dodatno opremo kakor tudi bogate izkušnje in dodatno usposabljanje.
Dom rjavih
Po podatkih lokalne oblasti, razbitine vsako leto obišče okoli 45.000 obiskovalcev. Od vlade zahtevajo, da na območju, kjer je Zenobia, prepove ribarjenje, da bi zaščitili tamkajšnji največji koralni greben ob Ciprski obali. Potapljaški navdušenci poudarjajo turistični potencial nahajališča, ki bi lahko bil dober tekmec priljubljenim turističnim krajem, na primer egiptovskemu Rdečemu morju. Jonathan Wilson, vodja potapljaškega podjetja v Limassolu, turističnem letovišču na jugu Cipra, ocenjuje, da samo Zenobia vsako leto prinese 14 milijonov evrov dobička. Ciper, ki ga je zelo prizadela recesija, a je po drugi strani daleč od kaotičnih in nevarnih arabskih držav, je zelo odvisen od prihodkov od turizma, saj ti znašajo kar 12 odstotkov njegovega BDP. Po finančni pomoči njegovim bankam leta 2013, se obetajo boljši časi, saj je Ciper v prvih šestih mesecih tega leta prvič v tem desetletju presegel milijon turističnih obiskov.
