Tiskane izdaje
Kakšna je torej Istra, ki jo bomo našli danes? Skoraj ne obala. Njena notranjost. Šest dvojčkov narave in zgodovine. Šest dvojčkov iste zemlje. Zemlje tišine, kraja vilinskih bitij, ki seže vse do srca. Sonce, njene barve, češnjeva freska. Lep spomin. Svetloba, ki razliva svoj sijaj. Magija čustev. Hkrati potopis, sinteza in pesem. Prihajajoče plimovanje. Mogoče najlepši andante na svetu. Naučili se ga bomo, kakor se naučimo zgodovine in ceste.
Prvič: gradišče sv. Juraj
Narava: Brtonigla je ljubko mestece rdeče Istre. Zanimiv kraj. Lepe steze ga prepletajo čez vinograde in mlade gozdove. Malo proti vzhodu, vse do Škarlin, jezerca v ločju, vodi vaški kažipot. Tam se potopimo. V sence. Globok kanjon, neprehoden po deževju, zagrinja pot. Kakor star spomin popelje v beli kamen, gladek kot zrcalo, izjeden od vodovja. Dihamo svetlobo in temo, šelestijo drevesa, kanjon sanja, da je čudež. Brezskrbno hodimo navzdol in se oziramo navzgor. Počivamo. Tudi ko hodimo, počivamo.
Drugič: Topolovec in Vruja
Zgodovina: V Topolovcu, skromni vasici na prepišnem grebenu, kjer je mogoče mrzlo burjo skoraj videti, ne le občutiti, so prehodi med hišami ozki, pod pročelji iz surovega kamna se stiskajo tesna dvorišča. Tu in tam onstran obnovljenega placa se je udrla streha, melanholija ovija razpadajoče baladurje. Le šest ljudi še živi tam. Vedno pridejo k tebi, če se postaviš na osrednji prostor, prijazni ljudje. Popoln in spokojen je mir. Naselbina je morda obstajala že pred Kristusovim rojstvom. Na koncu pomola, ob zidovih iz istrskega peščenjaka, samotna gotska cerkvica sv. Hieronima še vrača besede. Odpadajo kamni, kruši se omet, sonce sije skozi strešne razpoke. Domačini pravijo, da skriva zaklad, ki ga ni nihče nikoli našel.
Narava: Kolovoz, ki na desnem odcepu postane zaraščena steza, vztrajno sili navzdol in naprej. Skozi paštine, nekdaj obdelane terase, zapuščene od ljudi in boga. Drevesni pokrov se zapira, kakor da bo zdaj zdaj obžaloval svojo podivjanost. Steza teče k reki. Materi istrskih rek. Dragonji. Čez narebričeno hrbtišče pobočja med robido in travo. K Dragonji. Njen pritok Vruja je prav pod Topolovcem izdolbel pravo sotesko. Kakor izgubljeni čolni plovejo mimo slapovi, prelivajoč vodo čez visoke sivočrne flišne pragove. Tukaj je tisto. Kakor pravijo: tisto, kar lahko storijo bogovi.
Tretjič: Kringa in Sopajac
Zgodovina: Dva prastara kraja. Najprej Kringa, vas nad Limsko drago. Legenda. Minevanje časa vznemirja, vabi v obsedenost, v zavračanje občutka, da je času nemogoče nasprotovati. Hiša s steno, pobarvano kot kri, je muzej. Vampirski muzej v vampirskem kraju. Zraven v lokalu Vampire strežejo vampirski koktajl. Za sestavine ne bomo vprašali. Pred štiristo leti je v vasi umrl Jure Grando. Valvazor je pisal o njem. Vsak večer je Jure odhajal iz groba, strašil meščane in obiskoval svojo vdovo. Vsak večer, šestnajst let zapored. Nato so domačini odprli grob, našli ohranjeno telo, glogov kol se je odbijal od srca. Šele ko so mu odsekali glavo, je prenehalo nasilje prvega hrvaškega vampirja.
Narava: So kolovozi južno od Karojbe in severno od Kringe. Križajo se rimske ceste. Kjer se razklenejo sivi gozdovi, stojijo na Kopitarskem polju sive skale. Mimo njih vodi sestop v Sopajac – največjo istrsko vrtačo. Stezica nas spremlja kot dobri angel stran od smrtnih čeri v črno magijo. Spoznamo pot podnevi, pridemo ponoči. Če točno določeno kost črne mačke podstavimo pod jezik, izginemo. Ob uri duhov postanemo nevidni. Skrivnosten svet v zemlji skrivnosti. Kakor megla, ki ga obliva s hladnega zimskega morja.
Četrtič: Zelengrad in Butoniga
Zgodovina: To je zgodba o času in reki. Ednina enega samega dneva, ki lahko pomeni lepoto, v kateri se skrivajo vsi naslednji dnevi. Na skritem mestu sto metrov nad vodo kot nekakšen duh pokojnega časa stoji Zelengrad. Castelverde. Ruševina. Izgubljeno mesto. Mesto trapezoidnega tlorisa je živahno živelo od 11. stoletja vse do novega veka. Takrat so ga Benečani v spopadih z Avstrijci požgali in ostali so prazni izgubljeni zidovi. Ljudje so odšli, se umaknili v Grdoselo, visoko nad reko, na varnejši kraj. Čas duhov mineva hitreje kot običajni čas.
Narava: In reka? Reka je Butoniga. Priložnost za odrešitev. Priložnost za divjino, svobodo, za občutje, ki pripada mladim ljudem. Ki ga nihče ne pozabi nikoli. Že zgoraj, pod vasjo Kršikla, še ob cesti, pred vstopom v kanjon, prihaja čez globoko izdolben previs slap, visok in tenek kot svinčnik. Drsi z novim načinom, kako biti lep. Vse drugo v kanjonu je isto kakor nekoč. Modrina na nekem zelenem polju. Slapovi in reka, soteska, jezero na zaključku. Voda, bazenasta voda, ko jo prvič zagledaš v barvah. Dolina brez žalosti, dolina veselja, veselja vode in gozdov in skalovja. Fant in dekle bi se prijela za roke. Pesniki bi zdaj rekli, da jih kliče usoda.
Petič: Posrt in belajski griči
Zgodovina: Zvezde se lahko utrnejo, junakom se vedno ne posrečijo načrti. Rimska cesta proti Učki je spomin. Mestece Paz na zelenem gričku ob njej, njegov grad v smrtnem objemu vegetacije je kot Don Kihot, ki išče letošnje ptice v lanskih gnezdih. Nekaj proti jugu, v bližini, čas požira še eno razvalino. Trdnjavo sv. Martin, domačini ji pravijo Posrt. Stoletno propadanje je ujelo kamen. Tako je tukaj danes. Ko pridemo, imamo vse: tišino, zvezde, svobodo. Dve nadstropji stavbe pravokotnega tlorisa je razvoj strelnega orožja, podobno kot druge trdnjave, zapisal propadu. Arheologija tukaj nima vseh odgovorov. So ga gradili Goriški grofje ali Habsburžani? V 11. ali 14. stoletju? Je zgradba razvalina enega ali več gradov? Zidovi so najlepši na jugovzhodnem pročelju, kjer se razpenja gol obrambni stolp z lepo nišo. Oranžnorjavi kamen bode trinajst metrov v nebo. Vmes so posejane puškarnice, nevarne line srednjeveškega časa večnih spopadov.
Narava: Vseokrog se razpenja pokrajina Belaj. Belajski griči so trdnjava pogovora z naravo. Krhki, krušljivi in drobljivi fliš, obrobljen s prikupnim leskom starih hrastov in samotnimi borovci, povsod prekinjajo potoki, mendrajo kamen in dolbejo dolinice, lepo prehodne, dolge, zanimive. Hoja je potovanje, potegnjeno v obzorje. Svet je sivi fliš in lep kot sonce, zemlja vrača moč in šine v nas kot blisk, ki se ga ne da ujeti.
Šestič: Crna punta
Zgodovina in narava: Enkrat vendarle obala – Crna punta – nenavadna točka Istre, največjega polotoka na Jadranu. Samotni svetilnik, petnajst metrov visoko na ostenju, vtisnjen sredi liburnijske obale na najbolj poudarjeni točki vzhodne Istre. Na poti iz izgubljenih voda stoji tukaj, da nam kaže novo pot.
S terase – belvedera – zgrajene iz kamnitih plošč, je razgled le čarovnija: rumeni ribniki svetlobe, vleče daljina, morje, gozd v ozadju. Iglavci. Metafizika dreves. Pogozdenost podarja celotni obali oddaljen in mističen značaj. Ptice pojejo, narava je v gozdu.
Čeri kamnite obale prek podmorskih pragov lezejo v globino. Minevajo ure, le čas se ne premika. Razmišljamo o skrivnostnosti kraja. Je v bližini res potopljena lupina velikega srednjeveškega galeona? Fantomska ladja znova in znova buri domišljijo. Iskalci zlata – vedno sledijo arheologom – naj bi našli v kamnitem zaledju pod zgradbo svetilnika dolge hodnike, ki vodijo daleč v podmorje. So v njih res odkrili nenavadne kamnite plošče z nenavadnimi in nikoli pojasnjenimi simboli? Crna punta je svetilnik z zakopanim zlatom v podzemnih kanalih. Če je res? Ne vem. Vem pa, da če pridemo jeseni, nas bo pričakalo najlepše žensko bitje jadranske obale. Jagodičnica, grm z rdečerumenimi hrapavimi jagodami, ki na kratkih pecljih visijo kakor veseli uhani. Barvi lune in krvi se spreminjata z vsakim vdihom. Lišp lepo odete boginje je to.
