Potnikom so stevardese nekoč stregle svež kruh

Sončni vzhod in 50 ljudi na ljubljanski železniški postaji: Skandinavke z velikimi nahrbtniki, Afričani, Azijci, potniki s kolesi, taborniki iz Avstrije in – obvestilo: »Vlak, ki pelje iz Maribora v Koper, ima 15-minutno zamudo,« je spokojnost jutra ob 6. uri presekal zamolkel glas iz zvočnika. Močno je bilo treba napeti ušesa, da bi razumel sporočilo. Tujcem – razumljivo – ni uspelo.

Prav relacija Ljubljana–Pulj, na katero sem se podala tistega sobotnega jutra, je bila zame prva, ki sem jo v otroštvu prepotovala z vlakom, takrat v obratni smeri. Bilo je konec 80. let minulega stoletja. Iz Pulja sem z mamo in bratom potovala v Ljubljano. Najbolj mi je v spominu ostala na hrbtno stran sedeža pred mano pritrjena zložljiva mizica, ki se mi je zdela tako moderna in imenitna, da sem jo previdno in z občutkom odpirala, ko sem nanjo položila v papirnat prtiček zavit sendvič in pingo sok.

Še vedno zelo rada potujem z vlakom. Morda tudi zato, ker ga uporabljam redko. Kot prevozno sredstvo si ga izberem, ko si zaželim mir, ko hočem v tišini brati knjigo, biti sama s svojimi mislimi ali ko mi zapaše, da s »prazno glavo« opazujem pokrajino, ki se vije mimo mene. Na enak vlak kot konec 80. let sem se spet vrnila pred desetletjem. Pa ne enkrat. Voženj z njim že dolgo ne štejem več. Prav tako tudi od sopotnikov slišanih zgodb. Tistih življenjskih. Spomnim se, da smo na kupu sedele štiri ženske, vsaka predstavnica druge generacije. Najstarejša med nami je med vojno po razpadu Jugoslavije v Pulj pribežala iz Vukovarja. Dolga pot je bila ravno pravšnji poligon za odpiranje duše, z nami je podelila življenjsko grenkobo. Videle smo se prvič in zadnjič. Spomnim se narodno-zabavnega ansambla mladih fantov, ki so na hodniku s svojimi glasbili priredili pravi žur. In čudaka, ki je vso pot hodil od enega do drugega potnika, vsakega posebej pogledal v oči in si nekaj mrmral v brado. Pa mladeniča, ki se je vračal s festivala, na katerem so ga policisti ujeli z džojntom in mu zaračunali kazen ...

Lenobno po tirih do Kozine

»Oprosti, morda veš, kje je ta kraj?« me je tokrat v angleščini ogovorilo mlado dekle iz Skandinavije in mi pod nos pomolilo zaslon mobilnega telefona, na katerem se je izpisalo Kozina. Imela je kakšnih 20 let, po Evropi je z vozovnico Interrail potovala z dvema prijateljicama. Prikimala sem: »V Pulj greš, kajne? Večina nas bo v Kozini prestopila.« Bila je zbegana že na ljubljanski železniški postaji (kot vsi drugi), ko je na informativni tabli zaman iskala Pulj. Prvi vlak je potoval v smeri proti Kopru, šele v Kozini je potnike pričakal vlak za Pulj. Brez opozorila osebja na postaji bi se (znova, kot vsi drugi) težko znašla.

Dve uri se je vlak iz Ljubljane po tirih lenobno premikal do Kozine, kjer je vse tiste, ki so potovali v Istro, čakal drugi – vlak zelene barve. Ko smo se vkrcali, je v notranjosti z modrimi sedeži s kvadratnimi vzorci, modrimi zavesami in prav takšnimi mizicami kot ob zame prvi vožnji odmevalo morje jezikov. Takrat, pred dvema desetletjema, sta se po njem, tako imenovanem zelenem vlaku, širila le slovenščina in srbohrvaščina.

Zeleni vlak je vozil na relaciji Pulj–Ljubljana–Zagreb od leta 1970. To je bila ena od prog, na katerih so po nekdanji Jugoslaviji potovali zeleni vlaki, sprva čokoladne barve. Konec 70. let so vse vlake odpeljali v Nemčijo, jih prebarvali v zeleno-belo, zamenjali stare dizelske motorje z novimi in dekorirali notranjost v zeleno. Dodali so še konferenčni salon in v začetku 80. let se je začela zgodba o zelenem poslovnem vlaku. Zelena barva naj bi bila povezana s signalom za »prosto«, vlak se na poti namreč ni pretirano zadrževal ali ustavljal. Vožnja med Ljubljano in Puljem je s poslovnim vlakom Arena trajala malo več kot tri ure in pol.

Nekoč med vožnjo sestankovali

Uglednega vlaka so se letos spomnili v puljskem lokalnem časopisu Glas Istre. Zapisali so, da sta bila kakovost in vsebina ponudbe v vlaku na visoki ravni. Garnitura je bila sestavljena iz udobnih letalskih sedežev, vsak je imel zložljivo mizico. Kakovostna izolacija in klimatizacija sta omogočali tiho in udobno vožnjo. Poleg salona za sestanke so imeli potniki na voljo še bife, seveda sanitarije ter razglas za informacije in glasbo. Separe za sestanke so najpogosteje rezervirali poslovneži in med vožnjo opravili pomembne pogovore. Potnikom so stregle stevardese in stevardi. Ponujale so svež kruh, sendviče, delile so kavo, čaj in lokalni časopis. Z nakupom vozovnice je potnik samodejno rezerviral tudi sedež. Poslovni vlak Arena je tako zelo hitro pridobil velik ugled, število potnikov se je ves čas povečevalo. Zeleni vlak so uporabljali tudi za družabne dogodke, denimo dražbe slik ali modne revije, so še zapisali pri Glasu Istre.

Nekatere naštete stvari modernega poslovnega vlaka preteklosti je bilo mogoče videti tudi v tem, ki me je tistega dne v multikulturni družbi peljal proti Pulju. Sanitarije, ki so bile verjetno nekoč videti nove, je načel zob časa. Klimatizirana vožnja, ki so mi jo bili obljubili, ko sem kupila vozovnico v Ljubljani, je bila predmet sanj sredi vročinskega vala. O bifeju ni bilo ne duha ne sluha. V dobi tehnološkega napredka je vozovnice preverjal prijazen sprevodnik, ki je – ker razglasa za informacije ni bilo opaziti – posamezne potnike opozarjal, kdaj morajo izstopiti. Sami bi težko prepoznali postajo v Pazinu, Sv. Petru u Šumi ali Kanfanarju.

Še nekaj je ostalo enako kot konec 80. let. Na mejnem prehodu je najprej vse osebne dokumente pregledal slovenski policist, po desetminutni vožnji so v vagon vstopili še možje v modrem na hrvaški strani. Popotniška mladina se je debelo in prestrašeno spogledovala, kaj neki se dogaja. Odrasla je v Evropi brez meja, z mejnimi kontrolami se očitno do prestopa iz Slovenije na Hrvaško še nikoli ni srečala.

Na cilju v štirih urah in pol

In tako sem spet po dolgih dveh letih z vlaka občudovala istrsko pokrajino. Za ta konec tipična rdeča prst se je sramežljivo skrivala pod suho travo, ki jo je požgalo neutrudno žgoče sonce, bale sena so osamljeno pozirale za kakšen lep fotografski kader, odpiral se je razgled na vinograde in nasade oljk, proti nebu brez oblačka so se dvigale veličastne ciprese, z zbranim pogledom si lahko ujel tudi kakšen kamnit istrski kažun ali dva in seveda – morje. Vsakič, ko ga človek uzre, se v njemu prebudi otroško veselje. Pa čeprav je do njega potreboval dve uri in 40 minut iz Kozine oziroma štiri ure in pol iz Ljubljane. V tem času bi z avtomobilom že pripotoval do Münchna, od Ljubljane 400 kilometrov oddaljenega bavarskega mesta ...

Medtem ko je nekaj v zelenem vlaku že zelo ropotalo – morda smo se motili, a zdelo se je, da se je od polovice poti osebje na vlaku trudilo v pogon spraviti klimatsko napravo –, v zraku pa se je čutil močan vonj po pivu, ki se je po tleh vagona razlilo potniku nasproti mene, mi je pogled uhajal k fantku v mornarski majici na sedežu pred menoj. Bila je njegova prva pot z vlakom. Kako zanimivo se mi je zdelo, ko je previdno zaprl zložljivo mizico ...