Tiskane izdaje
Prišlek, ki ne bi vedel, da v tem mestu domuje finančna in politična elita ZDA, po prvem vtisu tega ne bi uganil. Washington se širi na vse strani, le proti nebu ne. Nebotičnikov, ki so tako značilni za podobo ameriških velemest, v mestu, ki je uradno prestolnica ZDA – čeprav v naključnih anketah marsikdo kot iz topa ustreli, da je to New York –, ni. Snovalci nove ameriške prestolnice so si postavili cilj, da bo Washington videti evropsko.
Nalogo, da novo glavno mesto oblikuje po evropskem zgledu, je leta 1791 francoskemu arhitektu Charlesu L’Enfantu naložil prvi predsednik ZDA George Washington. Tudi tretji predsednik Thomas Jefferson je sanjal o »ameriškem Parizu« z »nizkimi in priročnimi« stavbami in »svetlimi in zračnimi« ulicami. Nova prestolnica ZDA naj bi se širila okrog trgov in avenij, ki povezujejo državne spomenike z mogočnimi vladnimi poslopji.
Kasneje so L'Enfantov urbanistični načrt opustili, nato pa ga znova obudili leta 1901, ko je Washington začel dobivati današnjo podobo. Še bolj je videz mesta začrtala uredba, po kateri stavbe ne smejo biti višje od 34 metrov. Kasneje je kongres zgornjo mejo višine poslopij dvignil na 40 metrov in to velja še danes. Kljub občasnim pobudam meščanov, da bi odlok vendarle opustili, saj med drugim povzroča prometni kaos in zelo omejuje ponudbo nepremičnin, kar vpliva predvsem na astronomske najemnine, so oblasti neomajne. Obelisk, ki so ga postavili v spomin na prvega predsednika ZDA, ostaja najvišja stavba v Washingtonu D. C. Nekaj metrov višjo gradnjo od dovoljene so do zdaj dopustili le pri nekaterih večjih vladnih poslopjih in še nekaj izjemah, stolpnice pa smejo zidati na drugi strani reke Potomac.
Najemnina za stanovanje, veliko približno 60 kvadratnih metrov, doseže tako v mestu tudi 3500 dolarjev in več, temu primerno pa so astronomski tudi drugi življenjski stroški. To kruto dejstvo, ki ga dodatno začini še za nas Evropejce precej neugodno razmerje med evrom in dolarjem, sva s sopotnico spoznali že prvo jutro, ko sva si privoščili zajtrk v bližnji restavraciji: za omleto in naravni sok sva odšteli 33 dolarjev, skupaj z obvezno od 15- do 20-odstotno napitnino pa za obe okroglih petdeset zelencev. Kasneje sva izvedeli, da je ceno sicer dodatno zasolil zelo priljubljeni napis »organic«, s katerim se ponaša restavracija. Enako velja tudi za prodajalne, ki se kitijo s to oznako, vendar tam menda res veš, »da je astronomsko drag sir, ki si ga kupil, tudi v resnici sir in jogurt pravi jogurt«. Malce potolaži védenje, da je mogoče arabske prigrizke, kot sta falafel in kebab, kupiti na vsakem vogalu, slabo vest, da sva v Ben's Chilly Bowlu pomlatili slastno zapečeno klobaso, pa pomiriva, ko se spomniva, da si je prav to klobasico (polzapečeno!) pred nami privoščil že sam predsednik Obama.
Ob vsej draginji pa popotnika razveseli, da so vsaj vsi muzeji in galerije, nanizani ob glavnih avenijah, brezplačni in, seveda, vredni ogleda. Za podrobnejši ogled vseh zbirk Narodne galerije bi natančno oko potrebovalo dan ali dva, za obisk vseh muzejev Smithsonian pa kakšen teden. In če časa ni dovolj, bo treba med njimi izbrati. Ljubitelji zgodovine boste nedvomno očarani nad muzejem ameriških Indijancev.
Pokahontas ali Rebecca?
Že visoki totem pred mogočno sodobno stavbo, obdano s potokom in slapom, obeta bogato etnografsko zbirko, katere pomembni del je tudi obsežen arhiv fotografij in dokumentov o zgodovini Indijancev obeh celin. V muzejski restavraciji se utrujeni popotnik okrepča z bizonjim burgerjem ali organsko kavo, ki jo prideluje pleme Cherokee, streznitev pa sledi, ko se iz bogatega virtualnega sveta vrne na ulice Washingtona, kjer skorajda ni več sledi o Indijancih in seveda še manj o bizonih.
Kdor bi si želel nekoliko pobliže spoznati življenje potomcev tamkajšnjih staroselcev – v Washingtonu jih je le še 0,2 odstotka prebivalstva –, se bo moral odpraviti nekoliko dlje ob reki Potomac (v jeziku Indijancev Patawomeck), kjer prebiva bližnje, istoimensko pleme. Skupnost je ena izmed enajstih v Virginiji in obenem tudi med najmlajšimi, saj jo je država priznala šele leta 2010. Do zdaj se je v njej nabralo 1500 članov, ki večinoma živijo okoli indijanske zgodovinske naselbine Patawomeck, med drugim pa si prizadevajo obuditi zgodovinski jezik algonquian in rekonstruirati tragično zgodovino svojega ljudstva.
Ena najbolj znanih oseb plemena Patawomeck je bila tudi Pokahontas, katere življenjsko zgodbo so, kot trdijo poznavalci, v mnogih literarnih in filmskih upodobitvah občutno popačili. Pokahontas, ki je po romantični pripovedki rešila življenje Angležu Johnu Smithu, naj bi se v resnici leta 1610 poročila z indijanskim bojevnikom Kocoumom in nekaj let kasneje postala Rebecca Rolfe. Leta 1613 so jo namreč zajeli Angleži, potem ko so jo pokristjanili, pa se je menda odločila, da z njimi kar ostane. Poročila se je s plantažnikom Johnom Rolfom ter se z njim in njunim sinom Thomasom leta 1616 odpravila v London, kjer so jo predstavili kot »civilizirano divjakinjo«. S to marketinško potezo naj bi zbrali več denarja za ustanovitev Jamestowna. Naslednjega leta se je družina sklenila vrniti v Virginijo, vendar je 22-letna Pokahontas med pripravami na plovbo umrla v angleškem mestecu Gravesend, kjer je tudi pokopana. Kje je njen grob, natanko ne ve nihče.
Beli Martin Luther King
Pol stoletja kasneje, leta 1666, je svet generalov države Virginia plemenu Patawomeck napovedal vojno, v pokolu, ki je sledil, so pobili večino mož, ženske in otroke pa zasužnjili, se spominjajo potomci preživelih, ki so na pogorišču zgodovine zdaj ustanovili novodobno pleme.
Čeprav se morda poskus, da bi mestu, ki je zraslo na pogorišču sosednjega indijanskega plemena Nacotchtank, ene od treh največjih indijanskih skupnosti na tem območju, kot prestolnici vdihnili esenco Pariza, snovalcem najožjega središča Washingtona z mešanjem mnogoterih arhitekturnih slogov ni najbolj posrečil, je treba priznati, da so s pregledno urbanistično zasnovo novodobnim množicam turistov olajšali pohajanje med znamenitostmi. Če k temu prištejemo še sila preprosto razvrstitev ulic (na eno stran s številkami, na drugo v abecednem vrstnem redu), se popotnik v mestu zlahka znajde.
Glavni aveniji Constitution in Pennsylvania povezujeta ameriški Kongres z mogočnim obeliskom, umetnim jezerom Tidal Basin, okrog katerega so nanizani megalomanski spomeniki nekdanjim velikim možem, ter Belo hišo, najbolj obiskano in oblegano stavbo v državi.
Kdor ukrepa pravočasno – vsaj tri tedne vnaprej – si lahko del Bele hiše ogleda od znotraj in z malce sreče pokramlja tudi s prvim parom ZDA, ki menda včasih preseneti obiskovalce. Mi te priložnosti nismo dobili, podobno kot 70-letna Conception (Connie) Picciotto, ki na travniku pred Belo hišo prebiva in protestira že skoraj 34 let.
