Tiskane izdaje
Čeprav skrajni jug najbolj južne ameriške zvezne države predstavlja 45 otokov, se zdi, kakor da je otok v resnici en sam. Key West, najjužnejša poseljena točka ZDA, ki je ne le po morskih miljah bližja Kubi kot preostali Ameriki, zase zahteva vso pozornost.
Vožnja po US Highway One, povzdignjeni sredi turkiznega oceana, postopoma stopnjuje pričakovanja, kdaj boš dosegel miljo nič. Hkrati te pelikani, ki jadrajo vzporedno s cesto, prestavijo v najvišjo počitniško prestavo in razblinjajo občutek za čas.
Key West si močno prizadeva ohraniti imidž ekscentričnosti, ki se ga drži vse od velike gospodarske krize. Nizke cene nepremičnin in ignoriranje prohibicije so na otok privabili številne umetnike in druge boeme, ki so tam pognali svoje korenine. Veliko vlogo pri utrjevanju takšne podobe ima Republika Conch (poimenovana po vrsti polža). Zgodba o njej sega v leto 1982, ko so ameriški cariniki in uslužbenci zveznega urada za boj proti trgovini z mamili zaradi povečanja števila primerov tihotapljenja mamil in nezakonitih pribežnikov ob vstopu na otok Key Largo postavili cestne blokade in skoraj popolnoma zaustavili dotok turistov na Key West. Besni prebivalci, ki so od turizma živeli, so objavili tri deklaracije: s prvo so razglasili odcepitev od ZDA, z drugo tem napovedali vojno in se hkrati predali, s tretjo pa zahtevali milijon dolarjev tuje pomoči.
Floridske oblasti so cestne blokade kmalu odpravile, Polžkarji pa še februarja vsako leto z divjimi zabavami praznujejo obletnico svoje odcepitve. Seveda je Republika Conch predvsem marketinški trik, a duh nekonvencionalnosti se je na otoku dodobra razširil. Po mestu se sprehajajo petelini in kikirikajo ves dan, tu in tam se na ekscentričnem kolesu pripelje še bolj ekscentrično oblečen ostareli gej, na večernem obredu opazovanja sončnega zahoda na trgu Mallory za pozornost tekmujejo požiralci mečev, psi vrvohodci in žonglerji.
Iskalci priložnosti
Če bi v resnici hoteli spoznati Key West, bi se morali verjetno spoprijateljiti z lastnico umetnostne galerije, ki na glavni ulici Duval stoji nasproti pijanske špelunke, ali s pari, ki so si za svoj dom izbrali zasidrano barko. Po drugi strani pa si vsak obiskovalec lahko zgradi svojo predstavo o Key Westu. Midva sva jo na zgodnjejutranjem lahkotnem teku, ko je ljudi še tako malo, da v ospredje stopi izjemna narava. Key West je, otresen človeških energij, pravi tropski raj.
Takoj ko skreneš z glavne ceste v vzhodnem delu mesta, ki so ga zgradili in s tem podvojili velikost otoka v 40. letih, vstopiš na območje tako imenovanih socialnih stanovanj, v katerih živi del domačinov, zaposlenih v turizmu. Tisti, ki si ne morejo privoščiti niti tega, se na delo vozijo iz tri ure oddaljenega Florida Cityja na celini. Že tako visoke cene nepremičnin je podražil hurikan Wilma leta 2005, ki je zalil 60 odstotkov mesta.
Kmalu se razgled odpre na Smathers beach, izjemno mestno plažo, posejano s palmami, na robu katere so se ravno prebujali od sonca prežgani brezdomci, nekdaj verjetno »perspektivni« umetniki, ki jih je odnesla ležernost otoškega ritma. Key West je od nekdaj privlačil iskalce takšnih ali drugačnih priložnosti. Leta 1821 je otok od časnika španske mornarice kupil poslovnež John Simonton. Prepoznal je priložnosti globokega naravnega pristanišča in strateške lokacije med Atlantikom in Mehiškim zalivom. Floridsko ožino je pred zgraditvijo železnice vsak dan prečkalo tudi sto ladij, a številne je niso preplule. Pristale so na čereh, kamor so jih potisnili močni tokovi, ki na tem območju trčijo z atlantske in mehiške strani.
Duh Kube
Key West se je z nesrečno usodo teh ladij gospodarsko razcvetel. Sredi 19. stoletja je bil največje mesto na Floridi in najbogatejše mesto v ZDA. Obet odkritja zaklada je na otok privabil številne poslovneže sumljivega slovesa in povsem običajne kriminalce. Pri »reševanju« ladij so sodelovali tudi prebivalci, zato je bilo v njihovih hišah neobičajno veliko stilskega pohištva in lestencev.
Otok ima tudi dolgotrajne vezi z vojsko, ki je prav tako prispevala k njegovemu razvoju. Med drugim je na njem zgradila vodovod in pripeljala pitno vodo, ki je prej ni bilo. Med špansko-ameriško vojno je bil pomembna baza ameriške vojske in tako vse do prve svetovne vojne, med drugo pa je bila na njem nastanjena podmorniška flota. Nemške podmornice so plule povsem blizu otoka. Samo maja 1943 so potopile 49 ladij ob obali Floride. Eno pa je potopil rušilec Cgc Ingham, ki zdaj častno upokojen počiva v pristanišču Fort Zachary Taylor.
Tam je tudi najjužnejša točka ZDA, a ker leži na zemljišču v vojaški lasti, so njeno obeležje, betonsko bojo, prestavili na ulico Whitehead. S Key Westa ni mogoče oditi brez selfija z njo, čeprav je morda res najbolj precenjena turistična atrakcija. A če sva se že znašla tam, sva si vsaj privoščila zajtrk v kubanski kavarnici in spila kubansko različico makiata s tono sladkorja. Kubanci so na Key West množično prebegnili med špansko-ameriško vojno. Konec 19. stoletja so predstavljali kar polovico prebivalstva v mestu, kjer so na volitvah redno zmagovali kubanski župani. Do kubanske revolucije je imel Key West tudi redno trajektno in letalsko povezavo s Havano.
Duh Kube se ohranja v španski kolonialni arhitekturi, ta se ubrano prepleta z britansko, ki jo zaznamujejo lesene hiške in vile s privzdignjenimi verandami ter bujnimi tropskimi vrtovi. Prenova kolonialnih hiš se je začela v 60. letih s hišo, ki je bila v lasti kapitana Johna Geigerja, enega najbogatejših prebivalcev Key Westa v obdobju trgovanja z ladijskimi razbitinami. V vili, preurejeni v muzej, si je mogoče ogledati, kako so živele bogate družine v tistem obdobju in slike iz knjige Ptice Amerike. Njenega avtorja, ornitologa Johna Jamesa Audubona, so navdušile rastline v tropskem vrtu poleg vile in uporabil jih je za ozadje ilustracij.
Za Hemingwayevo
Na Key Westu je še obilo lepo prenovljenih kolonialnih hiš s skritimi tropskimi vrtovi, ena pa je romarski kraj vsakega ljubitelja literature. V njej je živel Ernest Hemingway. Mož, ki je bil večji od življenja in je s svojo preprosto pripovedjo atomske moči odprl vrata nove literarne zaznave, je na Key West s »še svežo« ženo Pauline prišel leta 1928 in na najbolj južnem delu Združenih držav ostal polno desetletje.
Papa se je na floridskem otočku, ki je bil tedaj še popolnoma neznan in bolj ali manj odrezan od sveta, znašel po naključju. Po vrnitvi iz Pariza, kjer je (pre)dolgo užival uvodna leta svoje pisateljske slave, je odšel na Kubo, kjer je po drugi svetovni vojni našel svoj dom. A v drugi polovici dvajsetih let je Hemingway sicer neskončno privlačno Havano le dodobra ošvrknil in se z ladjo podal proti Key Westu, kjer je z ženo moral čakati najnovejši model forda, poročno darilo superbogatega Paulininega očeta, s katerim sta se z ženo nameravala odpraviti proti Čikagu.
A dostava avtomobila je zamujala in Fordovo osebje je mladoporočenca »naselilo« v zasebno stanovanje. Čakanje, med katerim je Papa pisal prvi osnutek svojega prelomnega dela Zbogom orožje, je trajalo tri tedne. Več kot dovolj, da se je Ernest, ki je bil tedaj v »življenjski formi«, zaljubil v rahlo neuravnovešeno in popolnoma samosvoje mestece, ki ga je, rojenega boema in uživača življenja, sprejelo z na stežaj odprtimi rokami. Okoli mladega Hemingwaya, hipnotično močnega in privlačnega moškega, ki je zjutraj pisal, popoldne lovil mečarice in zvečer maratonsko popival, se je hitro nabrala velika družba.
Papa ni omahoval, Pauline pa ni nasprotovala. Key West je za naslednjih ducat let – ko sta se ločila – postal njun dom, ki sta ga delila z mačkami s šestimi blazinicami na tačkah. In prav na skrajnem robu Floride je Hemingway, ki se mu je tik pred začetkom druge svetovne vojne tam pridružila največja vojna poročevalka vseh časov Martha Gellhorn, preživel najbolj ustvarjalna leta svojega življenja (Komu zvoni), ki ga je Nobelov nagrajenec in morda še vedno najbolj razvpit pisec vseh časov, s samomorom končal leta 1961.
