Tiskane izdaje
Prof. dr. Borut Telban je antropolog, ki je večino svojega dela posvetil odročnim družbam v Papui Novi Gvineji. Prvič se je podal na pot še v sklopu magistrskega študija etnobotanike v Zagrebu, skoraj brez denarja, malo z javnim prevozom in malo na štop. Želel je raziskovati zdravilne rastline, a so ga Papuanci s svojimi kulturami tako prevzeli, da je med njimi kot raziskovalec preživel več kot pet let. Kar ni lahko. Življenje v tako drugačnih kulturah namreč človeka sesuje, preoblikuje, postavi na novo.
Doktoriral je na avstralski nacionalni univerzi v Canberri, kot predavatelj in gostujoči profesor predava na univerzah po vsem svetu. Je znanstveni svetnik na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU in koordinator antropologije na Podiplomski šoli ZRC. Ima pa tudi drugo ime – Kapraymari – to so mu dali Ambonwarijci, ko so ga posvojili v klan Rajske ptice.
Priznam, živite moj sanjski poklic. Od nekdaj sem si predstavljala, da bom preučevala običaje odmaknjenih plemen. Vi to dejansko počnete. Kakšno je pravzaprav življenje antropologa, ki preučuje bolj »tradicionalne« družbe?
Terensko delo je pravzaprav zelo naporno, si v okoljsko popolnoma drugačnem svetu, kjer imaš omejene možnosti gibanja, recimo v močvirju si vedno odvisen od drugih, vedno hodiš v skupinah, veliko je nezaupanja do drugih in drugačnih. To so majhne družbe, v katerih so si ljudje zelo blizu, v katerih je veliko ljubosumja, zavisti, opravljanja, pa tudi skupne sreče in veselja. Sam skušam na terenu zbrati čim več kvantitativnih podatkov; popisujem letnice, število ljudi, koliko prašičev je kdo ujel, koliko je hiš v vasi ... Obenem pa moraš živeti z njimi, biti del dogajanja. To ne pomeni, da zgolj hodiš okoli in sprašuješ, ampak moraš opazovati. Če imaš srečo, spoznaš lokalne mislece, s katerimi lahko debatiraš, se vključiš v njihovo razmišljanje, razlage in dvome. Poznati moraš tudi lokalni jezik. Vse to skupaj kar največ prispeva k razumevanju druge kulture. Seveda pa obstaja tudi akademska plat antropologije. Tu moraš prebrati ogromno literature, večinoma v tujih jezikih, angleščini, nemščini, francoščini, obvladati moraš terminologijo, zgodovino, načine interpretacije, teorije.
Papua Nova Gvineja je za antropologe izjemno zanimiva, saj živi tam kar 85 odstotkov od šestih milijonov ljudi v redko naseljenih in težko dostopnih predelih, zaradi česar so se vse do tridesetih let prejšnjega stoletja ohranili stari običaji.
Res je. V Papui Novi Gvineji je veliko kultur in do nedavnega so domačini sledili starim običajem, kompleksni organizaciji družb in sorodstvenim sistemom, obredom itd. Papuanci, ki so se tam naselili pred približno 40.000 leti, govorijo okoli 800 jezikov in nekatere jezikovne skupine štejejo le 2000 ali 500 ljudi. Zanimivi so tudi blagovne izmenjave, poroke, načini prehranjevanja, skoraj vsi Papuanci si morajo hrano ujeti ali jo nabrati sproti – to so stvari, ki zanimajo antropologe. Seveda pa so si belci ob prvih stikih s temi družbami napačno razlagali, da so to primitivna ljudstva iz daljne preteklosti. Vendar ni tako, saj vsi živimo danes in vsi smo sodobniki; če prestavimo Papuanca na Cambridge, bo ravno tako doktoriral, kot če prestavimo na Cambridge Slovenca. Med njima ni nobenih intelektualnih razlik.
Morda je negativno vrednotenje tujih kultur tudi posledica nagnjenosti k temu, da svojo kulturo vidimo kot večvredno.
Mislim, da ljudje težko sprejemajo drugačnost, kar se kaže tudi v odnosu do beguncev ali pa recimo burke. Drugačni nas po eni strani nekoliko odbijajo, po drugi strani pa privlačijo, zato je toliko mešanih porok. Zelo radi se postavimo nad drugega in, na primer, rečemo: »Ah, ti ljudje pa jedo kar surovo hrano!« Ja, saj ne jedo vse surove hrane, točno vedo, katero lahko jedo surovo! In enako bi lahko oni nam dejali: »Joj, tukaj pa jedo polže ali špagete! Kaj pa so to ene 'vodne gosenice'.« In tako zelo radi drugim in drugačnim pripisujemo stvari, ki so bolj plod naše domišljije kot odsev dejanskega stanja. Poleg tega je popularna vednost vsaj 50 let za antropologijo, stvari, s katerimi so antropologi razčistili že pred pol stoletja, prihajajo v zavest ljudi okoli 50 let kasneje. Ves ta čas pa se ponavljajo različni stereotipi. In enako tudi Papuanci mene vidijo po svojih stereotipih.
Kako pa vas vidijo? Med njimi ste preživeli tudi po 18 mesecev skupaj, prvič v višavju, drugič v vasi Ambonwari, ki je takrat štela 420 prebivalcev in kamor se vračate že 30 let.
Ko sem prvič prišel v Papuo Novo Gvinejo, so ljudje mislili, da sem bodisi vladni uslužbenec, ki jih je prišel kaznovat, bodisi duh umrlega, kar verjamejo še danes. »Imaš takšno kožo kot pri nas umrli, hkrati pa imaš vse to bogastvo, ki ga imajo duhovi umrlih,« pravijo, saj verjamejo, da gredo njihovi preminuli predniki v Avstralijo, Evropo ali Ameriko. In ko zanikam, da sem duh, mi odvrnejo: »Zakaj pa si potem prišel sem? Zakaj govoriš naš jezik, ješ našo hrano? Če ne bi bil že nekoč tukaj, ne bi jedel te hrane, saj je ne bi poznal.« In ravno tako kot oni mene razumejo napačno, si tudi mi, po naših miselnih vzorcih, napačno razlagamo njih. In ko se antropolog pojavi na terenu, med vsemi temi svetovi, mora garati, veliko delati na sebi, ne sme biti vzvišen in si misliti, da vse ve, velikokrat si mora priznati, da se je zmotil. Posledica stalnega priznavanja, da si se zmotil, je, da veš vedno več.
Koliko časa potrebuje antropolog, da spozna ljudi in njihove navade, da mu začnejo zaupati?
Antropološko delo na terenu je včasih, po kriterijih Malinowskega, trajalo dve leti, danes je za doktorat treba leto dni terenskega dela. Sicer pa ni tako, da zaupanje ljudi raste, da je vedno bolje. V prvih dveh mesecih se zgodi izjemno veliko, vse je novo, antropolog mora popisati ogromno stvari. Kar v Papui Novi Gvineji sploh ni preprosto, saj imajo tam posamezniki tudi po šest, sedem imen, nekatera izmed njih so skrivna, obstaja tudi veliko pesmi in mitov, ki jih poznajo le starci, ki so njihovi lastniki. Pomembna sta tudi dobro znanje tok pisina, uradnega jezika Papue Nove Gvineje, in stalno učenje njihovega lokalnega jezika. V prvih dveh mesecih si ljudje želijo tvoje družbe, saj takrat še ne pripadaš nikomur. Ko pa se moraš vključiti v klan, ker brez tega ne moreš dlje tam bivati, se vse spremeni; zate začnejo veljati druga pravila, pa tudi tabuji. Po približno petih mesecih bivanja doživiš blazno krizo, sprašuješ se, kaj sploh počneš tam, vse se ti zdi brez smisla, misliš, da nisi naredil nič ... Nekateri govorijo o ontoloških spremembah, prijatelj, ki predava v Sydneyju, pravi, da gre za operacijo pri živem telesu.
Kako ste obvladali to eksistencialno krizo? Kaj ste storili?
Za 14 dni sem se zaprl v svojo kolibo in sploh nisem hodil ven, na stranišče sem šel ob steber, vrata sem priprl samo toliko, da sem vzel hrano, ki so mi jo pripravili. Zelo sem bil asocialen, doživel sem najrazličnejše psihične travme. Pogrešal sem drobne stvari; recimo silno sem si želel v kino, čeprav ga v Evropi ali Avstraliji obiščem zgolj občasno, želel sem si evropske hrane, užival sem ob tem, da sem si oblekel kavbojke, čeprav je bilo strašno vroče ... Po nekem času pa se to prevesi in ko se začneš ponovno družiti, postanejo ljudje izjemno prijazni, sprejmejo te, kot da ni bilo nič. Kar naenkrat ti postanejo všeč, v njih vidiš toliko lepote, tvoj vsakdan postane enak vsakdanu domačinov. Ko se moraš posloviti, doživiš še en šok. Jaz sem večkrat zelo močno jokal, ko sem odhajal, jokali so tudi oni, slovo je bilo vedno zelo čustveno. In ko sem prišel v Avstralijo, so se mi ljudje zdeli blazno čudni in grdi, imeli so nezdravo kožo, ženske so bile previsoke, način govora pa se mi je zdel tuj in neprivlačen. Oči in ušesa se navadijo, notranjost se navadi na barvo kože in načine vedenja in vse to ponotranjiš.
V zgodovini se je pogosto izkazalo, da so antropologi v raziskave vnašali lastne travme, verjetja. Kako težko je biti objektiven?
Resnica je vedno delna in v njej je vedno prisoten pisec sam, čeprav sem precej samokritičen in skušam sebe izvzeti iz pisanja. Meni se je zgodila, na primer, še ena osebna transformacija, ko sva šla nazadnje za leto dni v Papuo Novo Gvinejo skupaj s partnerico, fotografinjo in vizualno antropologinjo Danielo Vávrovo. Ona je nekatere stvari videla povsem drugače, kot sem jih videl jaz, osredotočala se je na slike, jaz na besede. In takrat sem spoznal, da smo lahko še malce bolj skromni, da ni dovolj, da gledamo, moramo se naučiti videti, in ni dovolj, da poslušamo, moramo se naučiti slišati.
Tudi v svetovnem merilu ste zelo cenjen antropolog. Ste avtor številnih člankov in knjig, v katerih opisujete običaje Ambonwarijcev, njihov jezik, poezijo, obrede ob smrti, pred kratkim je pri založbi ZRC izšla vaša knjiga Kraji in časi v novogvinejski pokrajini, v kateri se posvečate katoliškemu karizmatičnemu gibanju, ki je v zadnjih desetletjih močno vplivalo na malezijske skupnosti. Kako se papuanska družba spreminja z vdorom zahodnjaškega življenja?
Družba se trenutno spreminja predvsem pod vplivom krščanstva, novih tehnologij in velikih podjetij. V Papui Novi Gvineji je namreč veliko rudnikov zlata, bakra, veliko gozdov, kar je osnova za lesno industrijo, iz dreves in palm pridobivajo kavčuk in palmovo olje, mnogo je tudi ribolova. Velike korporacije iz Kanade, ZDA, Avstralije, Malezije in Kitajske med seboj tekmujejo in izkoriščajo naravne dobrine in ljudi. Tako se dogaja vse tisto, proti čemur se okoljevarstveniki in borci za človekove pravice borijo. Sicer pa si domačini sami želijo materialnih dobrin, želijo si telefonov, cest, letališč, avtobusov, želijo si imeti denar. »Biznis« je tudi tam zelo velika in pomembna stvar.
Ste sami naklonjeni tem novostim, fuzijam kultur?
Fuzije kultur so se od nekdaj dogajale, tudi v Papui Novi Gvineji. Domačini so celo kupovali obrede in plese od drugih in drugačnih, saj so se jim zdeli nenavadni, mogočni in močni. Zato je tudi tisto, kar imenujemo tradicija, v bistvu posledica mešanja kultur v daljših časovnih obdobjih. Tako je tudi zdaj, ko jih privlačijo mestno življenje in nove tehnologije. Zakaj bi jih pri tem zaviral, ljudje se sami odločajo. Tudi če mi je žal, da nekatere navade opuščajo, je to zgolj moje osebno mnenje.
Kakšno je pravzaprav življenje v Papui Novi Gvineji? Ali tam sploh obstajajo trgovine, šole za otroke?
Ne, v odročnih predelih večinoma ni trgovin. Ob glavni reki Sepik je sicer nekaj barakarskih trgovin, kjer prodajajo osnovne življenjske potrebščine: riž, ribje konzerve, piškote, tobak, čaj, kavo, sol, britvice, nože … Ko pa se pomikaš proti bolj odmaknjenim krajem, trgovin ni, ljudje živijo v samooskrbi. Od leta 2001 obstajajo nižje osnovne šole, za višje šole morajo otroci v mesto, kar pa je težko, saj v mestu potrebuješ denar za šolnino in hrano. Podobno je z bolnišnicami. Če kdo zboli, mora v bolnišnico v mesto, za kar je potreben denar. V velikih mestih je pa tako kot povsod, še posebno v neevropskih državah, veliko korupcije in napetosti med različnimi skupinami.
Kakšen je v Papui odnos med moškim in žensko, kakšen je položaj žensk?
V Papui Novi Gvineji si moški in ženske dela med seboj delijo. Moški lovijo prašiče, oposume in kazuarje, nosijo hlode za gradnjo hiše, napenjajo loke, ko pride do medsosedskih sporov. Ženske vsakodnevno hodijo na ribolov, nastavljajo pasti v reke, nabirajo zelenjavo. Če moški ulovi hrano, jo mora prinesti ženi, sicer ga lahko tudi zapusti. Žena pa mu mora hrano skuhati. Podobno je med bratom in sestro, brat mora sestri nositi surovo hrano tudi potem, ko je že poročena, ona pa mu mora vedno, ko pride v hišo, ponuditi kuhano ali pečeno hrano. Odnosov ženska-moški je več, saj gre za kompleksen sorodstveni sistem, ki določa odnose med spoloma v različnih okoliščinah. Zelo hudo pa je tam vdovam, saj s tem, ko ženska izgubi moža, izgubi vse, ki so bili povezani z njim, in če nima sinov, da ji pomagajo, ostane sama. Zato je zanjo najbolje, da se čim prej ponovno poroči. Če si sam, je namreč težko preživeti; kdo ti bo pa naredil kanu, popravil hišo, ulovil prašiča?
Kaj pa se zgodi, če se ji ne uspe poročiti?
Če se moškemu ali ženski ne uspe poročiti, jima zelo kmalu začnejo podarjati otroke. Otrok je eno največjih daril, kar jih je možno dati. Če na primer moj brat nima otrok in je moja žena noseča, bom podaril otroka njemu, on mu bo izbral ime in tako postal njegov oče. Ogromno je takšnih posvojitev. Sicer pa otroci živijo po več hišah, tako da to niso takšne posvojitve, kot jih poznamo pri nas. Imajo tudi več mater. Vse ženske iz materinega klana kličejo mama in v določenih slovesnostih te mame odigrajo vlogo prave mame. Pa tudi očetje in bratje niso le krvni očetje in bratje, očetje in bratje so vsi moški iz pobratenega klana.
Veliko se ukvarjate tudi z antropologijo zdravja, ali menite, da lahko različne oblike zdravljenj, ki se pojavljajo tudi pri nas, pripomorejo k bolj zdravemu človeku?
Absolutno. Sem zagovornik tako imenovanega medicinskega pluralizma, ki je, recimo, zelo razširjen v azijskih državah. Ko tam ljudje zbolijo, se na primer odpravijo k zeliščarju, nato k zdravniku sodobne medicine, potem k maserju ali na akupunkturo in tako združijo več oblik zdravljenja. Vsi, ki zdravijo, obravnavajo človeka z določene perspektive, zato obstajajo še drugi, ki to dopolnjujejo. Tu pa se, seveda, pojavi težava s priznavanjem licenc, vendar menim, da bi se tudi v Sloveniji morali še bolj potruditi, da bi različne oblike zdravljenja institucionalizirali in s tem ljudem omogočili svobodno izbiro alternativnih oblik zdravljenja.
Katera pa je po vašem mnenju ena temeljnih razlik med zahodnimi in »tradicionalnimi« družbami?
Ta delitev se danes žal pogosto ujema z delitvijo na bogate in revne. Osebno zelo nasprotujem mišljenju, da je svet globaliziran, to je zelo kapitalistično, tehnokratsko mišljenje. Ali pa, da imajo vsi ljudje enake možnosti. Zahodni svet je poln ljudi, ki mislijo, da so s tem, ko so nekaj videli na spletnih straneh, že izkusili življenje samo. Toliko je krajev po svetu, kjer ni internetne povezave, že v ruralnih predelih Avstralije je internetne povezave zelo malo. Prav tako mnogi po svetu, tudi v Evropi, še vedno živijo kot kmetovalci in živinorejci ter lovci in nabiralci, ki sami skrbijo za hrano. Je pa res, da v bolj »tradicionalnih« kulturah ni takega individualizma, odnosi so zelo prepleteni, svet je tam veliko počasnejši, prednost pred denarjem in uspehom pa imajo medčloveški odnosi in delitev dobrin.
