Sillian, kjer je sonce doma

Vzhodna Tirolska je vrhunska destinacija za kolesarski turizem. Izstopajo naravne lepote in pestra izbira kolesarskih poti.

Objavljeno
26. julij 2016 13.01
Mitja Felc
Mitja Felc

Če drži statistični podatek, da mati narava kraju Sillian na Vzhodnem Tirolskem namenja skupaj več sončnih ur na leto kot kateremu koli drugemu naseljenemu kraju v Avstriji, je to za turizem spodbuden podatek. Ob naravnih lepotah in zavidanja vrednih kolesarskih progah (no, pozimi so aktualnejša smučišča) je to gotovo vrhunska destinacija.

Če bi moral izbirati med kraji, kjer je pestra izbira družinskih kolesarskih poti in tistih težjih, kjer je še kako treba zagrizti v klanec, bi bil Sillian z okolico gotovo prva izbira. Tam je več nastanitvenih postelj, kot je prebivalcev, domačinom pa sta bila nekoč glavna vira družinskega proračuna obrt in živinoreja, danes pa mnogi kruh služijo s turizmom.

Čeprav je Sillian manjši kraj, ki premore kakšnih 2000 prebivalcev, je še kljub temu največje naselje v dolomitskem hribovju med Lienzom in Bruneckom na italijanski strani, bolj znanemu kot ena od izhodiščnih točk za smučišče Kronplatz. Lienz in Bruneck pa sta povezana tudi s čudovito kolesarsko cesto. Ta gre dobršen del ob Dravi, ki je na tistih koncih še turkizno-zelene barve, rečna struga pa ni širša od dveh dolžin kolesa. Že samo zaradi urejene kolesarske poti ob Dravi je vredno obiska teh krajev.

Tirolci v Italiji

Reka Drava, preden se pod Osijekom izlije v Donavo, nato pa pot nadaljuje vse do Črnega morja, izvira 18 kilometrov zahodno od Silliana, na Toblaškem polju Južne Tirolske. Naj vas ne preseneča, če vas bodo čez mejo, torej v Italiji, prej nagovorili v nemščini kot v italijanščini, saj tam še danes živijo večinoma Tirolci, katerih materni jezik je nemščina.


Iz Silliana do vrhnje gondolske postaje lahko tudi prikolesarite. Foto: Mitja Felc

Ko vrtite pedala iz Avstrije proti Italiji, sploh ne opazite, kdaj prečkate državno mejo, saj kar na lepem na levi strani zagledate stavbo carabinieri, kar da vedeti, da turistično potepanje iz ene države v drugo še pred leti ni bilo tako brezskrbno. Danes je to k sreči (vsaj za zdaj) drugače.

Dravska kolesarska pot, ki se začne na italijanski strani pri železniški postaji Toblach (ital. Dobbiaco), je primerna od pomladi do jeseni, saj v drugih mesecih temperature v dolini dolomitskega hribovja niso ravno najbolj naklonjene kolesarjem. Asfaltirana »kolesarska« pot gre mimo ceste, kjer prevladujejo avtomobili, večinoma poteka v senci, z rahlim nagibom oziroma spustom, turistom pa omogoča, da po želji izbirajo odseke. Najbrž si zasluži najvišjo mogočo oceno za kolesarski potep družin z otroki. A da ne bo pomote, tudi za druge rekreativne kolesarje je to idealna izbira.

Pozimi za smučarje, poleti za kolesarje

Čez cesto lani povsem prenovljenega hotela Dolomiten Residenz Sporthotel je gondola, ki v zimskih dneh na Hochpustertal prevaža smučarje in deskarje, poleti pa pohodnike ali zgolj tiste, ki si le želijo na nekaj čez 2400 metrov nad morsko gladino. Vendar če smo že pri kolesarjenju, velja omeniti, da iz Silliana do vrhnje gondolske postaje lahko tudi prikolesarite. Dobrih 1300 višinskih metrov ne bi smel biti prevelik zalogaj za hribov vajene kolesarje. Ne bo pa lahko, saj klanec nikjer ne popušča. Tisti z malo manj kondicije pa lahko kolo posadijo na gondolo, na vrhu gore naredijo krog ali dva, potem pa, če so zavore le dovolj dobre, sledi čudovit spust v dolino.

To je le en namig malo bolj zahtevnega vzpona, ker je, če ne kolesarite ob Dravi, to bolj ali manj hribovit predel, je poti za gorsko kolesarjenje res veliko. Pač si etapo prilagodite kondiciji, moči in – kar je prednost potovanja s kolesom – ne pozabite uživati ob pogledu na naravo dolomitskega hribovja, ki ga je pod okrilje vzela tudi Unescova kulturna dediščina.