Skriti biser za evropske grajske sladokusce

Nekdanje vzhodnonemško mesto Schwerin, skriti dragulj na severu Nemčije, je sestavljeno iz tretjine vode, tretjine gozda in tretjine stavb. Mesto se ponaša z izredno grajsko palačo na otočku sredi jezera, le nekaj korakov iz staromestnega jedra, ki je videti zares pravljično in je že dobila vzdevek Neuschwanstein s severa.
V znamenitem slaščičarskem podjetju Niederegger iz Lübecka zato posebej za Schwerin izdelujejo marcipanovo slaščico v podobi historične palače nekdanjih mecklenburških vojvod, ki je naprodaj samo tu. Biser tako imenovanega romantičnega historizma je dolga leta ostajal skrit evropskim grajskim sladokuscem, saj so le redki potovali v tedanjo NDR, poleg tega grad ni bil odprt za obiskovalce. V njem je vse od leta 1948 sedež državnega parlamenta, medtem ko so imeli Vzhodni Nemci v prostorih vojvodskega zakonskega para – vojvoda in vojvodinja sta živela ločeno, vsak v svojem nadstropju – v letih 1952–1981 šolo za otroške vzgojiteljice. Po združitvi Nemčij so omenjeno šolo umaknili in leta 1993 grad spet odprli za javnost, začela pa so se tudi obnovitvena dela, za katera so doslej porabili okrog 120 milijonov evrov. Še vedno namreč ni povsem popravljena škoda, ki je nastala v notranjih prostorih, ko je požar leta 1913 uničil približno tretjino palače.

Trajektna linija

Palačo v sedanji podobi je pri tedanjem glavnem mestnem arhitektu Georgu Adolphu Demmlerju naročil nadvojvoda Friedrich (1800–1842), ki si je zaželel, da bi njegovo bivališče spominjalo na francoske renesančne gradove, kot je, denimo, Chambord ob Loari. Palača s svojimi čudovitimi stolpiči in pozlačeno kupolo pa ne očara zgolj od zunaj, čudovita je tudi notranjost z umetelno izrezljanimi stropi iz lesa in papirmašeja, lestenci in stensko dekoracijo. Pohištva in slik je manj, saj je družina nadvojvode večino svojega premičnega premoženja, potem ko so po revoluciji leta 1918, ko je grad pripadel Nemčiji, morali zapustiti palačo, odnesla s seboj, se pa umetnine z državnimi odkupi zdaj spet vračajo. Najlepši čas za ogled gradu je spomladi in poleti, ko je na severu dolg dan. Posebno čarobno grajska panorama zažari v večerni zarji, ko se sredi ceste pred teboj nenadoma pojavi čudovita jezerska pravljica. Schwerin je v vsakem pogledu čudovito mesto, skriti dragulj na severu Nemčije (pot iz Ljubljane je dolga nekaj več kot 1100 kilometrov, večinoma po avtocesti), ki ga je vredno obiskati tudi zato, ker je to nenavadno mesto sestavljeno iz tretjine vode, tretjine gozda in tretjine stavb.

Schwerin je zato izjemno prijeten kraj za bivanje, in bogataši iz drugih nemških krajev, denimo iz Hamburga, si želijo starost preživeti prav tu. »To je sicer odlično,« pripoveduje mestna vodnica Teresa Beck, vendar je zaradi povečanega povpraševanja zelo narasla cena tukajšnjih nepremičnin. Schwerin je prav zaradi svojih številnih jezer v drugi svetovni vojni odnesel skoraj celo kožo, saj je bilo v bombardiranju ameriških letal poškodovanih le dva odstotka stavb. Ker so mesto bombardirali večinoma ponoči, je največ bomb padlo v jezera, v katerih so se zrcalile okoliške stavbe. Jezero, ki obkroža mestno središče, se danes ponaša celo s trajektno linijo. Nekoč je trajekt z enega brega na drugega prevažal potnike, ki so si želeli na bližnjo železniško postajo, danes pa so zaradi turistov, ki jih je vse več, uvedli »križarjenja«. Teresa pove, da se meščani pri tem zelo zabavajo, saj je to bržčas najkrajše križarjenje na svetu.

Strop iz papirmašeja

Turisti v Schwerin pridejo seveda predvsem zaradi grajske palače, ki stoji ob enem od številnih jezer in jo obkroža čudovit park z drevesi in cvetjem. V zgodovinskih arhivih je zapisano, da je na otočku že v 10. stoletju stala slovanska utrdba, ki pa jo je saški vojvoda Henrik III. Lev dal porušiti in okrog leta 1160 tu zgradil svojo trdnjavo. Kasneje je grad postal domovanje vojvod Mecklenburških, ko so ga ti leta 1765 zapustili, pa je začel propadati. Ko so se v Schwerin leta 1837 vrnili nadvojvode, je bil v slabem stanju. Nadvojvoda Friedrich (1800–1842) je za prenovo in dograditev palače prosil mestnega arhitekta Georga Adolpha Demmlerja (1804–1886), ker pa je nadvojvoda Friedrich še pred končanjem del umrl, je bila gradnja za kratek čas ustavljena. Njegov naslednik Friedrich Franz II (1823–1883) je namreč želel popolno rekonstrukcijo starega gradu, kar je pomenilo dodatno gradnjo, tako da je od starega gradu iz 16. in 17. stoletja ostalo le malo. Današnjo sijajno podobo je palača tako dobila v letih 1843–1851.

Arhitekt Demmler je navdih za palačo našel v francoskih renesančnih gradovih v dolini Loare, kot je Chambord, po katerem je prevzel pravljični značaj, ki danes navduši slehernega obiskovalca. Demmlerjeva zgodba pa ni toliko posebna zaradi čudovite grajske arhitekture, ki jo je zasnoval, kot predvsem zaradi njegovega socialnega čuta. Zavzel se je namreč za socialne pravice delavcev, ki so sodelovali pri gradnji, ter jim poskušal urediti zdravstveno zavarovanje. Nadvojvode na to uho niso hoteli nič slišati, zato so naprednega arhitekta štiri leta pred končanjem gradnje odpustili.

Večino dela so opravili domači obrtniki iz Schwerina in Berlina. Med zanimivostmi v opremi palače je strop iz papirmašeja, narejen iz starih časopisov v eni od sob, ki je zaradi osmih nanosov barve videti kot pozlačen izrezljan les. Požar je decembra 1913 uničil tretjino prostorov v palači in v petih letih jim je uspelo obnoviti zunanjost gradu. Ko so se hoteli lotiti obnove notranjosti, je izbruhnila ruska vstaja. Pohištvo, slike in vse, kar je bilo premičnega, so nadvojvode Mecklenburški, potem ko so zaradi revolucije leta 1918 morali grad zapustiti, vzeli s seboj. Šele v devetdesetih, po združitvi Nemčij – takrat je Schwerin postal tudi prestolnica in upravno središče pokrajine Mecklenburg-Predpomorjanska – je upravi nekaj kosov pohištva uspelo odkupiti od različnih lastnikov, za kar si prizadevajo še danes.