Tiskane izdaje
Magdeburg in Halle (Saale) sta največji mesti v nemški zvezni deželi Saška-Anhalt. Ta vzhodnonemška dežela je med največjimi demografskimi poraženci po padcu berlinskega zidu in združitvi Nemčije leta 1990. Mladi, večinoma ženske, iz nje odhajajo na zahod zaradi službe. V zadnjih 25 letih se je število prebivalcev v tej deželi zmanjšalo z 2,9 milijona na 2,2 milijona; demografi napovedujejo, da jih bo do leta 2030 manj kakor dva milijona.
V Magdeburgu in Halleju je zmanjševanje števila prebivalstva nekoliko manj očitno. Mesti sta si v marsičem podobni. Obe sta sredi prejšnjega desetletja slavili svojo 1200-letnico: Magdeburg so v dokumentih prvič omenili leta 805, Halle pa leta 806. Tudi po številu prebivalcev sta si podobna: konec leta 2015 jih je Magdeburg imel 236.000, v Halleju je živelo 237.000 ljudi.
V Halleju deluje precej starejša univerza, vendar je glavno mesto Saške-Anhalta Magdeburg. Oktobra 1990 je na ustanovni seji deželnega parlamenta Magdeburg prejel 57 glasov, Halle pa 49 glasov za to, da bi postal glavno mesto. Tekmovalnost je bila tudi tu zelo očitna.
Halle (Saale): spodaj sol, zgoraj Händel
Obe mesti je vredno obiskati zaradi nekaterih edinstvenih znamenitosti. Halle na reki Saale je od nekdaj znan po izvirih slane vode. Sol so v njem nehali pridobivati leta 1964, vendar tu še vedno deluje spominski ceh mojstrov solinarjev. Najstarejše tovrstno bratstvo na svetu je znamenitost na sejmih in drugih prireditvah. Več kakor 200 let staro tovarno čokolade Halloren iz Halleja so poimenovali prav po mojstrih solinarjih. Njen najbolj znani izdelek so pralineji, ki po videzu spominjajo na gumbe na uniformah mojstrov za pridobivanje soli.
Toda v Halleju smo najprej odšli tja, kjer ničesar ne jemljejo iz zemlje, ampak vanjo nekaj spravljajo. Pokopališče Stadtgottesacker v Halleju velja za eno pomembnejših renesančnih stvaritev severno od Alp. Zgradili so ga sredi 16. stoletja na tedaj primestnem Martinovem bregu. Obkrožajo ga arkade, obrnjene proti notranjosti, in spominja na slavni Camposanto v italijanski Pisi.
Halle in Magdeburg spadata med »Lutrova mesta«, v katerih je deloval oče reformacije. Prav leta 2017 praznujejo 500 let reformacije, zato se ne začudimo, ko neki igralec, oblečen v kardinala, prodaja odpustke pred Marijino cerkvijo sredi Halleja. Prodajanje odpustkov je bilo glavni vzrok, da je Martin Luter začel reformacijo.
V Marijini cerkvi v Halleju je razstavljen ulitek Lutrove glave in rok. Napravili so ga po posmrtni maski, ki je prav tako na ogled, in odtisih rok, vzetih takoj po Lutrovi smrti. Obiskali smo tudi Marijino knjižnico blizu istoimenske cerkve. Ustanovili so jo leta 1552 in je največja in najstarejša evangeličanska javno dostopna knjižnica v Nemčiji.
Halle hrani tudi veliko drugih, starejših dragocenosti. V pokrajinskem prazgodovinskem muzeju, eni boljših evropskih arheoloških zbirk, je na ogled svetovno znani »nebesni disk iz Nebre«. Okrogla bronasta plošča z zlatimi okraski je stara približno 4000 let in velja za drugi najstarejši ohranjeni človeški prikaz osončja za tistim, ki so ga našli na Malti. Eden največjih evropskih skladateljev, mojster baročne glasbe Georg Friedrich Händel se je rodil v Halleju leta 1685. Na osrednjem mestnem trgu nas opazuje z velikega spomenika. Od leta 1922 v Halleju redno prirejajo Händlov festival, največjo glasbeno prireditev v tem delu Nemčije.
Magdeburg: dva Otona
Pred mestno hišo Magdeburga se ustavimo pred velikim kipom Otta von Guerickeja, človeka, po katerem se med drugim imenuje univerza v tem mestu. Bil je pionir vakuumske tehnike, izumitelj zračne črpalke in prvi, ki je uporabljal barometer za vremensko napoved ter proučeval številne druge naravne pojave. Zaslovel je z javnim eksperimentom leta 1654 v Regensburgu, nato ga je ponovil leta 1657 v rojstnem Magdeburgu. Dveh, med seboj združenih polkrogel, iz katerih je pred tem s črpalko izsesal zrak, nista mogli ločiti niti dve konjski zapregi, od katerih je imela vsaka osem konj, ki so jih gnali v nasprotni smeri.
Magdeburg je eno od številnih nemških mest, ki so bila med drugo svetovno vojno hudo poškodovana. Kljub temu je v njem ostalo precej zanimivosti iz obdobja, preden je Hitler leta 1933 prišel na oblast. Ni nam bilo žal, da smo se z javnim prevozom odpeljali do konca mesta, do ulice Otta Richterja. Približno trideset stanovanjskih stavb na obeh straneh ulice so poslikali z zelo pisanimi barvami kmalu po tem, ko so zgradili to zadružno stanovanjsko naselje (1904–1916).
Zelo pisane stavbe si lahko ogledamo tudi v središču Magdeburga. Najbolj pisana je Zelena citadela, stanovanjsko-poslovni kompleks, ki je večinoma rožnate barve. Dokončali so ga leta 2005 in velja za zadnje arhitekturno delo, za katero je načrte izdelal avstrijski slikar Friedensreich Hundertwasser, ki je umrl leta 2000. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zavzemal za do ljudi prijaznejša stanovanja in skupaj z arhitekti izdelal načrte za več nenavadnih zgradb za različne namene in zabavnega videza. To ni prvorazredna arhitektura in ni ekološka, kakor jo je Hundertwasser predstavljal v javnosti, vendar je njegov prepoznavni slog očitno všeč tako domačim stanovalcem kot številnim tujim turistom. Med posebnimi ogledi z vodnikom lahko obiščete Zeleno citadelo in vstopite v eno od stanovanj.
Zelena citadela stoji ob magdeburški Široki poti (Breiter Weg), o kateri pravijo, da je bila nekoč najlepša baročna avenija v vsej Nemčiji. Večino starih palač Široke poti so uničili med vojno, ko so porušili 90 odstotkov zgodovinskega mestnega jedra. Menda je bila prav ta ulica zgled, po katerem so evropski izseljenci iz Evrope v New Yorku v 17. stoletju zgradili in poimenovali ulico Broadway (»Široka pot«).
V Magdeburgu, ki je bil od prve polovice 18. stoletja najmočneje utrjeno prusko mesto, so se ohranili samo posamezni deli utrdb. Precejšnji del trdnjave Mark (Festung Mark) se je izognil medvojnemu opustošenju in danes je trdnjava uveljavljeno prizorišče za večje prireditve.
Magdeburg je nastal na strateško pomembni točki, saj tu sredi Labe stoji velik otok Werder. To je veliko zeleno območje, na katerem med drugim stojita stara mestna dvorana in panoramski, 60-metrski stolp Albinmüller, s katerega je lep razgled na mesto in okolico. Obe gradnji sta odlični arhitekturni stvaritvi iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ob Labi so leta 1999 v prostranem parku Elbauen zgradili Tisočletni stolp, ki je prav tako visok 60 metrov in je še vedno rekordno visoka lesena gradnja v Nemčiji. V njem je na ogled stalna, deloma interaktivna razstava o zgodovinskem razvoju znanosti in tehnike.
Tik zraven mesta si lahko ogledate najnovejšo velikansko znamenitost Magdeburga. Številni stanovalci tega dela Nemčije prihajajo kot turisti, pogosto z otroki, da bi si ogledali »vodno križišče Magdeburga«.
Križišče nima samo enega nivoja. Takoj se lahko povzpnemo na »nadvoz« nad Labo, na Kanalski most Magdeburg. Prometa je veliko, mimo plujejo manjše in večje rečne ladje. Kanalski most Magdeburg povezuje kanal Laba–Havel in kanal Mitteland, širok je 42 metrov in dolg 918 metrov ter velja za najdaljši kanalski most v Evropi. Dokončali so ga leta 2003 in skupaj z drugimi naložbami v »vodno križišče Magdeburga«, vrednimi 500 milijonov dolarjev, je pravi sodobni spomenik nemški tehnologiji.
