Svečina živi od vina, ne od vinskega marketinga

Kratka tura z vinskim teroristom Markom Radmilovičem. Na eni strani avstrijska Toskana, na drugi slovenska Sicilija.

Objavljeno
14. oktober 2015 11.31
Vinska cesta, vinarstvo Gaube, 9.10.2015, Svečina [vinska cesta, vinarstvo Gaube, Svečina]
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

»Če vsaj enkrat ne sodeluješ v procesu nastajanja vina kot zunanji opazovalec, vina ne moreš razumeti.« Marko Radmilovič je s to tezo samo potrdil, da je še vedno neomajen vinski terorist, kakor se je sam poimenoval in zaradi česar smo ga izbrali za vodnika po domačem vinorodnem območju, Svečini v občini Kungota. Med turo z mednarodnim značajem pa se je pokazalo, da je v resnici velik romantik, kajti pot nas je vodila k – srčku.

Slovenija je tako rekoč prepredena z vinskimi cestami, potmi vina in vinogradništva, in na drugi strani severne meje ni nič drugače – Wanderweg tu, Weinstrasse tam ... Občasnega vinskega rekreativca bi od množičnosti lahko začela boleti glava, še preden bi takšne posledice začutil zaradi drugih okoliščin, ki so značilne za vinorodne okoliše. Od Svečine do avstrijskega Ratscha vodi mednarodna pot, Vinotour, ki je namenjena nordijski hoji.

Marko Radmilovič, novinar in sloviti zapisnikar iz močvirja na Valu 202 in Ježkov nagrajenec, je kot vsak vešč novinarski fikser zmedo s potmi odpravil in pripravil lastno turo. Za uradni začetek bi lahko določili postanek pred svečinskim zadružnim domom, po katerem se pne domača vinska trta, ki se »ne množi tako kot razvpita potomka mariborske Stare trte«. Svečina in njihova vina so edina, ki jih v resnici priznava, morda izrazi občudovanje še do kakšnih izjemnih francoskih vin, to pa je tudi vse, kakor pove v svojem šaljivem vinskoterorističnem slogu. Zato se rad zjezi na Ljubljančane, ki imajo v čislih samo primorska vina in ki štajerska povezujejo s sladkobo. »V Svečini nikoli ni bilo tako. Naša vina imajo kislino. Sladkorji so praviloma nižji, zato so sveža, pitna, sadna ...« O slovenskem pivcu vina ima tako precej neprizanesljivo mnenje: »Po mojih zelo empiričnih izkušnjah nima pojma o vinu. Šestdeset odstotkov njegovega znanja poganja snobizem, 20 odstotkov alkoholizem, preostalo je neznanje.«

Vinski turizem

Da je Svečina nad drugimi vinorodnimi območji, je ugotovil kot mlad novinar, ko je pripravljal radijske reportaže. Ker ga je vino od nekdaj zanimalo, je večkrat šel tudi v kakšno klet. »Vedno znova sem bil presenečen, na kako nizki ravni je bilo drugje vinogradništvo. Vajen sem bil čistoče in reda v kleteh, drugje pa so bile te urejene kar v nekakšnih garažah in pogosto zanemarjene. Naša tradicija je neprimerljiva.« Začela se je že v 18. stoletju, najbrž celo prej, kajti že v korespondenci rektorja dunajske univerze Andreja Perlacha (1490–1551) je najti zapise o vinu iz Svečine. Ta vas od nekdaj živi od vina, ne pa od vinskega marketinga, ugotavlja Radmilovič, in tudi zato so jo pri promociji mnogi prehiteli. »A nečesa Svečini ne morejo vzeti, to je naravna danost!«

Lok Slovenskih goric se namreč tam sklene v nekakšen amfiteater, zato so na tej strani najboljše vinogradniške lege, pripoveduje, ko se peljemo po vijugasti cesti med vinogradi. In še preden bi lahko končali pogovor o tem, kako je treba vino obravnavati skupaj s hrano in kako se tega lotevajo v vseprisotnih kuharskih šovih, se znajdemo v Avstriji. Pokrajina je tako rekoč enaka (čeprav imajo, pravi Radmilovič, slabšo vinogradniško lego), a kljub temu je razlika precejšnja. Medtem ko je Svečina dremala v oblačnem petkovem jesenskem jutru, so na avstrijski strani pred hišami posedali ljudje, jedli kostanj in že dopoldne smelo zakorakali v vinski turizem. Južnoštajerska vinska cesta je eden najbolje prodajanih avstrijskih turističnih proizvodov; celotno območje ima več prenočitvenih zmogljivosti kot Maribor, kar je za občino Kungoto malce frustrirajoče, po drugi strani pa izziv. Vsekakor pa je slovenska nepoštirkanost bistveno bolj vznemirljiva, se strinjava. »To je avstrijska Toskana,« reče in pokaže proti Svečini: »to pa slovenska Sicilija.«

Čeprav se zdi, da turisti ne vidijo dlje od avstrijskih kmetij, kdaj pa kdaj tudi zaidejo v njihovo občino. Ko iščejo prenočitve, se namreč pogosto zatečejo na booking.com, ki – če je v najbolj oblegani Gomilici (Gamlitz) vse zasedeno – ponudi drugo najbližje prenočišče, to pa je v Sloveniji. »Potem pa se vozijo tukaj Poljaki in se čudijo, kako je tu lepo in poceni,« se krohota Radmilovič.

Srčkasta pot

Medtem smo si Štajersko ogledali zviška, s stolpa na Plačkem vrhu, in se prepustili idiličnim pogledom na vinograde v tako rekoč vse smeri neba ter po vijugasti cesti večkrat prečkali mejo. Naslednji cilj je bil zaščitni znak Svečinskih goric, čeprav domačini radi povedo, da si ga radi prisvajajo. Do srčkaste ceste vabi napis Herzstrasse, vodi pa skozi slovensko kmetijo z imenom Dreisiebner – kar navdaja s prijetnim občutkom, da meje res niso pomembne. Na kmetiji tistega dne vino ni bilo v prvem planu (večino grozdja so že obrali, samo traminec je še ostal in muškat za ledeno trgatev), bili so »v koruzi«, kakor na hitro pojasni mlajša ženska in pokliče gospodinjo, Štefko Dreisiebner. Pred hišo je posedal starejši par in se vdajal pogledu na srček, mlada dekleta so pred njim ustvarjala selfije.

S srčkom živijo resnici na ljubo šele v zadnjem času. »Odkril« ga je ptujski fotograf Stojan Kerbler, pove Marko Radmilovič, sicer pa so tamkaj dolgo živeli z njim, ne da bi ga opazili. »Že na eni naši stari fotografiji je, lahko vam jo pokažem,« hitro pristavi Štefka Dreisiebner, a bolj viden je šele, odkar je cesta asfaltirana. Zaradi srčka je na dvorišču ves čas gneča, ljudje se slikajo na vse načine, a tudi sicer imajo v tem času ob koncu tedna večkrat polne prenočitvene zmogljivosti, večinoma pridejo tujci, Slovencev je zelo malo. Njihova kmetija je sicer ena tistih, kjer je bilo mogoče dobiti narezek in kupiti vino, še preden se je začela razvijati ta tradicija.

Resen pogovor o vinu

Prav tako dolgo tradicijo ima kmetija, do katere se spustimo po srčkasti cesti. Že velika tabla z napisom Vino Gaube in dolg dovoz vzbudita rahlo vinospoštovanje. Na dvorišču srečamo najmlajšega člana družine, Patrika, o katerem izvemo, da je tako dober natakar, da je bil na mednarodnem tekmovanju. Njegov oče Alojzij Gaube je mojster vina, njegova žena Klavdija se je izmojstrila v kuhi. Začetni pomenek o gobarjenju kmalu prerase v resen pogovor o vinu – a še dovolj razumljiv za nekoga, ki je sposoben vino ocenjevati samo z besedami »všeč mi je« ali »ni mi všeč«. Gostitelj z renskim rizlingom še enkrat razbije stereotip, da so štajerska vina sladka.

Vino, ki ga pijemo k hrani, mora imeti kislino, se strinjata Radmilovič in Gaube. Vino je tudi tisto, ki piše jedilnik, kakor je razumeti Klavdijo, ki je zadovoljna z letošnjo letino, in zdi se, da že razmišlja o jedeh, ki jih bo mogoče postreči zraven. »Ta letnik se nekoliko razlikuje od lanskega, malo več bo kisline in nižja stopnja alkohola,« napove njen mož. Alojzij Gaube pripada družini z dolgo vinogradniško tradicijo. Na steni v jedilnici je diploma z imenom njegovega pradedka Casparja in letnico 1901, na polici steklenica vina z etiketo iz leta 1937, ko je bilo stekleničenje zlasti med zasebniki tehnološko zelo napredno. Po vojni so dejavnost opustili, leta 1991 pa jo spet zagnali. Zadnja leta se ukvarjajo tudi s turizmom in prej napovedanim skupinam največ 26 ljudi postrežejo hrano in vino, seveda. Prav veliko dela z vzgajanjem nimajo – ljudje, ki pridejo k njim, so vsi vinski turisti in vedo, kakšna vina bodo dobili na tem območju.

Ura je prignala turo do konca in se ni končala v slogu stare novinarske šole, torej s temeljitim raziskovanjem z udeležbo, ki je pri Marku Radmiloviču, novinarju stare šole, edina nekaj vredna. A je pokazal razumevanje; »Ljubljana« in cestnoprometni predpisi zahtevajo svoje. Zadnje je sicer treba pozdraviti, se smeje, a prav ti so poleg vzpona piva in smrti špricerja krivi, da vinu ne pripada (več) takšna čast, kakršna bi mu morala.