Teci z biki, a ne misli, da si lahko hitrejši od njih

San Fermin v Pamploni je eden največjih in za turiste najzanimivejših tradicionalnih letnih dogodkov v Evropi.

Objavljeno
14. julij 2015 13.28
SPAIN-SANFERMIN/
Redakcija Tripa
Redakcija Tripa
Devet dni visoke ravni testosterona – tako moškega kot bikovskega – devet dni veseljačenja in konzumiranja velikih količin alkohola. To je, na kratko, tisto, kar sredi julija vsako leto privabi v Pamplono, špansko mesto ob meji s Francijo, množice z vseh koncev sveta. Ocenjujejo, da pride milijon ljudi.

Viva San Fermin! Naj živi sveti Fermin, točno opoldne vsakega 6. julija zakliče mestni župan in s tem uradno odpre festival. V zrak zleti chupinazo, raketa, godba začne igrati in ljudstvo začne plesati po ulicah. Zabava se je začela in se ne bo končala vse do polnoči devet dni kasneje, 14. julija.

Glavni dogodek dneva je encierro, jutranji stampedo bikov do arene, preostali čas so na sporedu številni drugi dogodki, kot so bikoborbe, koncerti, plesi, kulinarična in vinska doživetja. Domačini se kajpak pritožujejo, da je dogodek postal preveč skomercializiran. Turistov, ki se nagnetejo v vse mogoče in nemogoče proste postelje – po najmanj dvakrat višjih cenah kakor druge dni v letu – to očitno ne moti.

Tek

Vsako jutro parada pihačev naznani, da bodo zdaj zdaj izpustili bike. Ob osmi uri izstrelijo raketo z balkona mestne palače in vznemirjene živali spustijo iz ograd v dir po ulicah proti areni za bikoborbe. Moški, ki se odločijo za soočenje z biki – ženskam to noro izkazovanje poguma načeloma ni namenjeno – imajo na voljo le dve taktiki: da tečejo, kolikor jih nesejo noge, če pa za vratom začutijo vročo sapo ene izmed šestih živali (ali jim grozi, da jih bodo poteptali sotekači), brž skočijo na barikade in tako odstopijo z dirke. Kdor preteče vseh 830 metrov proge do Plaze de Torros, Trga bikov, je seveda junak.

Pogumni in lahkomiselni pridejo v Pamplono z vsega sveta, da bi preizkusili svoj pogum, »dokazali svojo moškost«. Najbolj izzivalni, a hkrati tudi najbolj izkušeni, so aficionados, domačini, ki so veterani dirke z biki. Oblečeni so v tradicionalne bele hlače in majice, okoli vratu ali pasu pa imajo zavezane rdeče rutke. V neverjetnem razkazovanju machisma, moškosti, izzivajo in skačejo pred razburjene bike. Inspiracija pa jim je sveti Fermin, lokalni svetnik, ki so ga menda pokončali ravno razjarjeni biki, ki jim ni uspel ubežati.

Amaterji (beri: turisti) se bolj ali manj pogumno spustijo v dir pred njimi in se poskušajo izogniti najhujšemu. Kljub temu ranjenih nobeno leto ne manjka. Ni čudnega, da zato večina turistov bike opazuje z varne razdalje, z balkonov ob progi ali varno spravljeni za ograjami, in za spomin poskuša posneti bolj ali manj posrečene fotografije. Najbolje pa je dirko, ki traja le nekaj napetih minut, v resnici videti na velikih zaslonih v areni.

Bikovski del programa zvečer zaokrožijo bikoborbe, ki so vedno ob pol sedmih. Na njih najprej pokončajo bike, ki so sodelovali v jutranji dirki po pamplonskih ulicah, nato v eni bikoborbi nastopijo mlajši biki in mlajši bikoborci, ena pa je rejoneo, ko so bikoborci na konjih.

Čeprav so bikoborbe že vrsto let precej v nemilosti, je bikoborska arena v Pamploni, četrta največja na svetu, vsak popoldan polna in je vstopnice zelo težko dobiti.

Tuljenje

El Struendo, tuljenje, je tradicija, stara več kot trideset let, ki nikoli ni zapisana v uradnem programu in nima določenega dneva. Tako je tudi zato, da bi se izognili prehudi gneči. Ljudje se ta dan zberejo ob 11.59 pred mestno hišo in začnejo zganjati velikanski hrup – večinoma z bobni, a tudi s piščalkami in vsem, kar oddaja najbolj predirljive zvoke. Ta »zabava« traja več ur.

Velikani in metanje sena

V senci bikov (in zunaj interesa večine fotografov) ostajajo drugi tradicionalni elementi festivala. Denimo gigantes y cabezudos, velikani in velike glave, parada 150 let starih lutk (na fotografiji levo). Osem jih je leta 1860 izdelal pamplonski slikar Tadeo Amorena; predstavljajo pa štiri pare kraljev in kraljic različnih ras in krajev (Evrope, Azije, Amerike in Afrike). Visoke so približno štiri metre, nosijo pa jih plesalci, ki se skrivajo v strukturi. Med preostalimi figurami so velike glave, kilikis in zaldikos. Kilikis in velikoglavci so karikaturne upodobitve ljudi, ki jih plesalci nosijo kot čelade. Kilikisi preganjajo otroke in jih tepejo s peno, navezano na palico, prav tako zaldikosi, ki predstavljajo konje z jezdeci.

Na Plazi de Fueros blizu mestne citadele so vsako jutro tekme iz baskovskih kmečkih športov. Med bolj eksotičnimi so dviganje kamnov, sekanje lesa in dviganje bal sena. Kar zahteven tekmovalni šport pa je turnir jai alai, ki je baskovska različica balinanja in celo predmet vnetih stav.

Dan kasneje

Kavarne in balkoni, od koder se da z varne razdalje opazovati dogajanje, so polni od jutra do večera in vso noč, splošno veseljačenje pa se s Plaze Castillo širi v vse kotičke mesta.

Končno 14. julija opolnoči zadoni pesem Pobre de Mi (približen prevod: Ubogi jaz) in žalostna, s svečami osvetljena parada oznani, da je fešte konec in da se je treba vrniti domov v vsakdanje življenje.

Najbolj vneti pa še nimajo dovolj. Kdor zdrži vso noč štirinajstega, do petnajstega zjutraj, ima namreč na voljo še poseben »tek z biki«, ki ga prav tako ni več v uradnem programu. Izhaja iz legendarnega teka z avtobusom. Ko se uradna fiesta konča, namreč avtobus spet vozi po svoji običajni poti po cesti San Domingo, mimo zdaj praznih ograd za bike.

Nekomu pa se je nekoč porodila zamisel, da bi bilo zabavno počakati prvi jutranji avtobus in se – ker bikov ne spustijo več na ulice – pognati v dir pred njim. Mestni oblasti se to ni zdelo zabavno, in se je trudila na vse načine ustaviti nevarno početje.

Za začetek so spremenili avtobusni vozni red. A najbolj zagretih to ni ustavilo. Tekli so pač pred kakšnim drugim vozilom, ki se je prikazalo na ulici, recimo za mlekarskim kombijem.

Nazadnje so tudi tej zabavi nadeli uzde: jutranja množica zdaj teče pred kolesarjem ali kom, ki je preoblečen v bika.