Tiskane izdaje
Na otoku večino turistov najprej zanese na jug, v Victorio, angleško kolonialno metropolo, znano po bogati in zanimivi zgodovini. Bolj k naravi in rekreaciji usmerjeni obiskovalci pa najpogosteje obiskujejo Port Hardy in Tofino. Port Hardy, manjši ribiški kraj na severu otoka, je izhodišče za večdnevne trekinge na polotok Cape Scott in na novo urejeni North Coast Trail, severnoobalno pot. Mestece Tofino pa je postalo prava surfarska destinacija, kjer visoko raven ponudbe vzdržujejo predvsem bogatejši gostje, ki pridejo sem odkrivat pravljično obalo in deževni gozd. Pot do tja traja od tri do štiri ure in pelje čez celotno širino otoka. Na prvi polovici poti si tik ob cesti lahko ogledamo gozdni park MacMillan, kjer lahko začutimo izjemno pestrost deževnega gozda. Nato se cesta vzpne na 240 metrov visoki prelaz Sutton, kjer je pozimi povsem zasnežena. Ob poti ne manjka rek in velikih jezer, med katerimi prav gotovo izstopa Kennedy Lake, ki je že povezan z morjem. Od tod se cesta spusti močno navzdol, kjer visoka drevesa srečajo sivo mivko, ta pa izgine v ocean.
Ribiški kraj brez semaforja
Tofino, ribiški kraj brez semaforja, si želi postati eko destinacija. Glede na okolje in premišljeno ponudbo jim to za zdaj zelo dobro uspeva. Poleti, ko je vreme lahko zelo prijetno, je precej gneče, zato ga je najbolje obiskati zunaj sezone. V križiščih torej ni divjanja, ni nesreč, na splošno pa je v kraju čutiti mir in nekakšno posebno sproščeno energijo. Galerije in manjše trgovine se zaprejo ob petih popoldne, kar ne kaže na siljenje in brezglavo potrošništvo. Ko vstopiš v banko, bi jo skoraj lahko hitro zamenjal za lokalno knjižnico. Pa ne zaradi majhnosti kraja, le stvari so tukaj drugačne. Kljub temu da tako kot drugod po ameriški celini staroselci opravljajo nižja dela, je opazno močno spoštovanje indijanske kulture. V galerijah, kjer originalni leseni izdelki dosegajo ceno tudi po več tisoč evrov, ni prostora za blago z vzhoda.
Zahodni del otoka ob plaži Long Beach so že pred deset tisoč leti poselili prvi naseljenci Nuu-chah-nulth. James Cook je bil prvi belec, ki je leta 1778 raziskoval to območje. Današnje ime je kraj leta 1792 dobil po španskem hidrografu Vincentu Tofiñu de San Miguelu. Do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil Tofino dostopen le po morju, nato pa so od središča otoka tudi do tod potegnili gozdno cesto. Zatem so leta 1971 vzdolž obale odprli naravni park Pacific Rim, ki še danes skrbi za ohranitev naravnih virov. V parku so urejene tematske poti skozi deževni gozd in po plažah, kjer je med drugim mogoče srečati pumo, medvede in volkove. Tofino že dolgo privablja ljubitelje divje narave, surfarje, ribiče in umetnike, ki so skupaj vplivali na sonaraven razvoj kraja.
Na morskem safariju
Turistična ponudba kraja temelji na delu agencij, ki organizirajo oglede divjega živalskega sveta. Najbolj obiskani so ogledi kitov. Ti so pravi morski »safari«. Na dveurnem izletu z gumenjakom ali jahto obiskovalci z vodnikom »v lovu« za morskimi vidrami in celimi kolonijami morskih levov in tjulnjev naredijo celoten krog ob bližnjih otokih. Vrhunec je, ko vodnik opozori na veliko plavut v daljavi. Sodelovanje s pilotom iz agencije Air Tofino je odlično, saj vsak dan pošlje sveže informacije o položaju kitov.
Približamo se in opazimo, da je to sivi kit, ki s filtriranjem mivke zajema hrano. Kmalu opazimo še dva manjša. Sledimo intervalom potopa in vmes pritiskamo na sprožilec. Ponavadi se čoln kitom približa na največ sto metrov, zato smo bili precej presenečeni, ko se je naenkrat tik ob čolnu dvignil visok bel hrbet in z brizgom zalil vse na njem. Fotka z mokro lečo seveda ni uspela.
V vodah okoli Tofina je mogoče videti še orke pa tudi sive kite, a nikoli ni mogoče predvidevati, katere, kje in koliko kitov je v okolici.
Ocean Outfitters in druge agencije pa ne ponujajo le opazovanja kitov, ampak enako zanimivo dogodivščino, opazovanje medvedov, črnih ali rjavih, lačnih in sitih. Največkrat je videti prav lačne, saj je najboljši čas za ogled med oseko, ko na plan pogleda nešteto školjk in drugih morskih dobrot. Zelo zanimiv je prav gotovo čas pomladanske pojedine, ko se vsi kosmatinci privlečejo iz brlogov, kjer so prebili mrzlo kanadsko zimo.
Območje Tofino Inleta, kjer je veliko zalivov in razgibane obale, poraščene z gozdom, pa je idealno za tiste, ki pridejo le zaradi opazovanja ptic, niti ne tistih, ki kraj obiščejo zaradi športnega ribištva. Vse to pa lahko mimogrede doživite, če se ukvarjate s športi v naravi, saj ni redko, da kajakaše preseneti kit ali tjulenj, surfarje pa še medved, ki rad prečka stezo do različnih surfarskih lokacij.
In prišli so hipiji s surfi
Tofino z okolico je več kot idealen za krajše ali večdnevne izlete s potovalnimi kajaki. Surfe, kajake, kanuje in različne motorne čolne lahko opazimo na kombijih, poltovornjakih, terenskih vozilih in džipih, kombinacij je nešteto. Divje kampiranje na obali tu seveda ni prepovedano, je pa v tem primeru več možnosti za kakšno neprijetno srečanje z medvedi. Surfarji pa zasedajo urejene prostore za kamping in nastanitve v mestu. Ne manjka tudi bolj prestižnih Resorts, Lodge, B&B in podobnih različic, ki si jih privoščijo predvsem starejši in družine.
Surfarska scena v Tofinu se je začela razvijati konec 60. let prejšnjega stoletja, ko so gozdarjem v te kraje sledili še hipiji s surfi. Dandanes velja za najboljšo surfarsko destinacijo v Kanadi. Dolge peščene plaže z različno zahtevnimi valovi so primerne za začetnike, zato je tam dejavnih precej surfarskih šol, ne manjka pa tudi trgovin in izposojevalnic tovrstne opreme. Toda voda je precej hladna in samo pozno pomladi in poleti je mogoče surfati brez neoprenskih rokavic, čevljev in kapuce. Med surfarji opaziš mlade in starejše, večkrat cele družine. Tu vsako leto organizirajo odprto prvenstvo Kanade, tako da so plaže Cox Bay, Long Beach ter Chesterman Beach polne in živahne.
Za bolj zahtevne lokalni vodnik Raphael Bruhwiler organizira večdnevne izlete z motornim čolnom. Severno od Tofina je namreč veliko zahtevnejših valov, kamor se odpravijo le dobro izkušeni jahači valov, če ne kar profesionalci. Tak izlet je prava avantura: spanje v leseni koči v deževnem gozdu, samopreskrba in deljenje plaže z divjimi živalmi ... Za takšno doživetje potrebuješ nekaj poguma, predvsem pa malce več dolarjev. V kraju, ki ponuja toliko aktivnosti, hitro pozabiš na športne cilje in z veseljem sedeš na čoln z turisti, da preveriš, ali ima kit resnično nasmeh na ustih, ko skače iz vode.
