Tiskane izdaje
1. Prolog:
2. Sita (R)
Prvo jutro po vrnitvi. Takrat je najlepše. Na vse si pozabil. Življenje začenjaš znova. Na nebu sije sonce. Greš čez most na Prežbo. Po vonju iglic po gozdni poti proti Situ. Na tvoji levi sije gozd, pod tabo morje. V zalivu teče modra voda. Prek rumenila kamnov. Lep obraz vode. Morje vse spreminja v tišino. Do prihodnjih dni. Tam je podmorniški predor, ostanek vojaških časov na otoku. Zavrtan v živo skalo. Zavrtan v tišino. Noč vleče za seboj. Zaplavaš, kjer črta sonca beži v srce noči, temino ...
3. Raća (G)
V otoških gorah. Steza. Vroče trave. Kolovoz so zametle poljske rože. Potem se na neki višini odpre jama. Špilja. Na hitro najdeš nekaj hladnega za vzor. Snop svetilke boža svet podzemlja, kjer so nekoč živeli prvi otoški prebivalci. V razponu od mlajše kamene dobe pa vse do časa Rima je v zavetju jame potekal pravi prazgodovinski karneval. Danes pa je vstop samo še pustolovščina. Majhna, varna, zanimiva avantura.
4. Stara pot čez otok (R)
Začne se, šumno teče iz vasice Ubli v mesto Lastovo. Poveže obe največji naselji na otoku. Pred gradnjo ceste so domačini po njej hodili v glavno mesto. Veliki kamni, plošče. Kot pri Inkih. Po lepi gozdni uri pogleda pot v dolino. Zjutraj, poleti hodimo le zjutraj, sreča pajčevine, ptičje petje. Sv. Luka je na njej postavljen v tihoti. Enajsto stoletje, prelepa apsida. Najstarejša cerkev in stavba na otoku.
5. Lastovo (Me)
Mestna etapa. Ne podcenjuješ je. Hudo strmo so Lastovljani zgradili svoje orlovsko gnezdo. V očeh otoka ima naselje svojih sto oči. Kamnitih. Živi na kamnu, z njim sta skladnost in lepota. Lastovo je ritem, ki leze po hribu sem in tja. Jesenska umetnost. Veliko hiš je praznih. Lepota ruševin je tukaj življenje. Okna, zobci, konzole, zidni venci – gotski elementi, sonce renesanse. Dubrovniški svet pljuska v mesto. Tukaj so sularji – kamnite terase s kamnitimi sedišči, vazami iz kamna in stebrički, ki jih oblivajo zelena trta in limone. Tukaj so fumari – visoki dimniki bizarnih oblik. So z njimi hiše tekmovale v pomembnosti in veličini?
6. Beli rt Duvne (N)
Druga pot na Prežbi. Manjša. Gozd čez otok. Levo in desno alepski borovi gozdovi. Trudijo se, da osvojijo vse. Počasno gibanje morja na cilju. Zavidaš Robinzonu. Na Belem rtu. Bela plošča iz apnenca. Poslednja lepota Prežbe. Ta kamniti katapult je veliki bojevnik. Prabit. V tisočletnem boju s prasilami narave. Spomin na brodolomce, ki so znali preživeti v naravi.
7. Čebrjan (G)
Nad Skriveno luko – Portorusom. Južna obala v izrezljanem dolcu globokega zaliva. Varnega zaliva. Manhattan jamborov se ziblje ob pontonu. Sem in tja se v zaliv skopicne veter. Od jadrnice do jadrnice pešajo glasovi. Vzpenjaš se k Čebrjanu. Rustikalna cerkvica, na bregu je stražar. Vojak Ciprijan – svetnik, čuvar, zaščitnik iz nebes – je vedno varoval pred napadi neusmiljenih piratov. Starohrvaška gradnja. Iz nepravilnega kamenja polkrožna apsida in okno na pročelju. In pogled – morje kakor rjuha, bela svetloba, kakor bi se čez deželo razpel lep oblak.
8. Pot starih cerkvic (G)
Otok cerkvic. Ker so grešne duhovnike v to samoto pošiljali v pregnanstvo. Ilija na gričku, Barbara – brez strehe, s preslico, ujeto v rastlinske zračne korenine. Naprej Anton, njegova rozeta: gotski štirilist, stebrički iz renesanse z majhnimi jonskimi kapiteli in na obodu ljubke majhne arkade iz baroka. Na koncu peškroga še Lucija, visoko nad mestom, gozd cipres, razgled na vrhu povišane apside. Gorska etapa, ki se končuje v mestu.
9. Lastovnjaci (M)
Dolnji školji. Sem se razpenja lastovski arhipelag. Kajak plove. Veslo se potaplja v sinje morje, globoko se bleščijo livade trave pozejdonke. Vse se menja: rti, zalivi, rdeče stene, grebeni, ki štrlijo iz morja, ostri rti, gola obala, podvodni grebeni, plitvo dno, havajska peščina na Saplunu ... Kajak plove. Vse se menja. Naj zapišem lepe besede domačinov: rat, dance, mrkjenta, kosjera, grža, oplovac, ponta, vala, seka, lenga ... Poje morje, pojejo imena.
Prvi prosti dan: prva medigra
Počitek. Vse počasi. Samo plavanje v morju. Iskanje školjk v plitvini. Od vsepovsod se zgrinjajo galebi. Ribiške mreže se oddihajo po lovu. Ribe in vino. Tako živiš. Tako stoletja živijo Lastovljani.
10. Makarac (M)
Ves zelen od borov plove sredi Laga. Miroljubnega zaliva. Nizke gladke stene spušča v morje na vzhodu. Tam je popoldne popolna senca. V sanjah narejena. Priveslaš v kajaku in zapreš oči. Ničesar drugega ni treba. Slišiš tišino morja. Njegova barva prehaja v pepelnato modrino. Nato stopaš previdno. Premikaš boso nogo. K sv. Rafaelu. Razvalini. Zraven so ostanki puščavniškega bivališča. Zaznaš ljubeznivo dlan spomina.
11. Vinopolje (N)
Kontrada. Vinogradniško območje, kjer od Rimljanov naprej raste vrhunska malvazija, belo grozdje. Lastovljani so znali ščititi svojo trto, svoje vino. Pot čez Vinopolje je pot po zemlji. Rdeči mastni zemlji. Dosti vsega lepega se je nagrmadilo v takšno polje. Beli kamni v rdeči zemlji, listi trte presvetljeni s soncem in pod pergolo, kar ne verjameš, prvo grozdje. Jasno, poskusiš. Samo poskusiš in korak naprej je novo sonce.
12. Barje (R)
Kamni, obrisi, ugrizi morja, cvetoči oleandri v kotu. Samo opazovalci, ujeti v pejsažu. Hiša, ena sama, na obali. Borova smola ji kaplja po strehi. En sam čoln na ploščati vodi, črni kakor noč v vesolju. Bojevnik na prvi črti. Rumeni čolnov plašč se rahlo ziblje, pijan od vala. Veš, da ga poganja veter. Od tam prihaja, zjutraj, z vzhoda. Kakor zarja. Iz gozdov. Iz morja.
13. Vejo morje (M)
Dan z jadri. Iz Portorusa motoriraš. Zapluješ v nekakšno skledo, ujeto med dva rta. Odprto proti jugu. Tu je morje Lastovljanov. Notranje morje. Vejo morje. Zdaj napolniš jadra. Motor izklopiš. Veter, lepi maestral, voljno vre. Tišina vetra. Slišiš jo v platnu. Prinaša vonjave morja, mir obzorja. Potem se vrne v svoje. Rad poslušaš veter. Gledaš otok. Južna, gola obala, pritlikavo grmovje. Pokrajina na luni. Ploveš. In razmišljaš. »I am sailing ... home again, 'cross the sea ... to be near you, to be free.« Iščeš dom? Vejo morje? Tam si doma.
14. Struge (G)
Vzpon na južno skalo. Greš iz borovega gozda. Čez oškrbljeni zid rumene pokrajine vlečeš korak po grbastem kolniku na vrh klifa, oranžnega od sonca. Stegneš vrat, odpro se vrata v svetilnik. Visoko je vse skupaj, zid je, kot bi bil polepljen z repki belih oblakov. Daleč pljuska signal stare lanterne. Kaj je spodaj? Klif se ruši. Kakor duh. V eni steni drsi kakor nevihta v veliko morje.
15. Knežji dvor (Me)
Najlepše je v senčnici. Vinska trta pleza po rešetkasti ograji. V mrtvem kotu sedanjega vsakdanjika. Nageljni cvetijo v rdeči svili. Renesančni dvor je zgradila dubrovniška slava. Dom lastovskih knezov objemajo kamnite balustrade, vaze iz kamna, sv. Vlaho, popokano obzidje. Sedeš v senčnico. Spet uživaš v trenutkih: motna bliskavica bilk med kamni, vlažna debla fig, prijazen pozdrav soseda, sredi vijoličnega sivkinega vrta: »Dobra večer, moj gosparu ...«
16. Ponta Vejo morje (R)
Z leti se je slika le polepšala, spremenila komaj kaj. Polotok, ki zapira Vejo morje na zahodu, je bil dolgo najbolj nedostopen del otoka. Na treh gričih, kamnitih glavicah v makiji, se je jugoslovanska vojska kakor volčji trop usidrala v podzemne rove, bunkerje, opazovalnice, v katerih še danes rjavijo pozabljeni topovi. To je kraj za pustolovce, vse do rta Ponta Vejo morje je to kraj za raziskovalne norije prejšnjega stoletja. Dandanašnji hodiš, pot dobiva posušeno borovo podlago, vmes zaplavaš, se potrudiš skozi izvrtane predore, nabiraš, najdeš zapuščene vojaške predmete. Nihče te ne moti. Dan poteka mirno.
Drugi prosti dan:
17. Hom (G)
Najvišja točka. Ne najtežja. Greš po stranski stezi, dobro označeni, postavljeni navzgor. Pred teboj večer. Sv. Jurij na špički vrha je še ena ruševina. Tam se utaboriš. Sonce trepeta, v mrtvem kotu, barva lubenice se sesipa v morje. Tako prijetno je od daleč gledati na noč. Izvir noči. Prijazno je raztegnjeno nebo. Vijolična tema. Drugo najmanjše svetlobno onesnaženje v Evropi. Zato prideš. Na udobno blazino mahu ležeš. Zdaj so tukaj odprte zvezde. V rumeni reki. Vlaki zvezd na Lastovu vsako noč dolgo vozijo v noč.
18. Kanzijan (P)
Želiš doseči ostanke sv. Kuzme, cerkvice, po kateri je visoki hrib dobil ime. S sedla iščeš pot, ki je izginila v časovnem pajčolanu. Steze ni. Je greben. Gol v sivobelem apnencu. Trdna skala se ne kruši. Ko plezaš, sem in tja preskočiš rastlinske ovijalke. Diši po dobrem vzponu. Ena skromna dvojka je na sredi. Izplezaš po kaminu, alge, ki si jih posnel iz kamna, imaš na roki. Sedeš k razvalini, limonasti od sonca, pogled potuje. Otok miruje.
19. Ilirska gomila (G)
Lahko jih iščeš. Veliko jih je na otoku. Na eno je speljana pot. Poklon Ilirom. Svoja naselja – gradišča – so okronali na vrhovih hribov, še se vidi, da je gomile kamenja oblikovala človeška roka. Od tod so lahko nadzirali polja, zalive, poti, kanale. Odprto morje. Danes vemo, lastovski Iliri so pripadali Liburnom – znamenitemu plemenu. Prišli so z morja, živeli so na morju, umrli so na morju.
20. Medjedina (M, Po, P)
Pride zadnji dan. Vrh Toura. Veliki finale. Najtežje je prihranjeno za konec. Obalna jama, daleč od vsega, je bila nekoč dom sredozemske medvednice, ljubkega tjulnja z brkatim smrčkom. Ljudje z otokov so ji rekli morski človek. Kako poteka tura? Dve uri v kajaku, zamah sledi zamahu, petdeset metrov praznine je pod tabo. Ob jami pristaneš na obali. Nato se potopiš. Na dih zaplavaš. Po trimetrskem podvodnem prehodu plavaš v jamo. Bessonovo klasiko nosiš s sabo. Veliko modrino. Nezemeljsko svetlobo. Podvodno sonce. Rastreseno po vodi, stenah, stropu. Nato izplezaš. Po skalnem kaminu do kopenskega vhoda. Nikoli ne pozabiš: čustev, sonca v jami, senčnih rož na stropu in spomina.
21. Izkrcanje z otoka (M)
Lastovo je gledališče in slikaš ga kot gledališče. Sam je, otok. Čeprav, kako je že rekel slavni fotograf: »Lepota ni nikoli sama, ker je lepota.« Kar te lovi vse življenje, ko odideš, ni relief otoka, temveč oblika senc, ki ga sekajo navzkriž. Pet ur na krovu velikega trajekta. Lahko razmišljaš. »Cross the sea ... to be near you, to be free ...«
