Tradicija gvatemalskih živih barv in naravnih barvil

Na območju jezera Atitlan še živi tradicionalna majevska kultura.

Objavljeno
14. julij 2016 18.34

V zgodnjem jutru po jezerski gladini neverjetno hitro pluje manjša ladja. Na svoji poti pobira vaščane, ti pa nato z nje izstopajo v različnih mestih in vaseh, ki obdajajo jezero.

Nekateri od potnikov so oblečeni v barvita tradicionalna oblačila Majev. Mnogi so namenjeni v mesto Panajachel v upanju, da bodo tam turistom prodali svoje rokodelske stvaritve. Jezero Atitlan leži v zahodnem gorovju Gvatemale. To je območje, ki je sploh zelo priljubljeno med turisti, saj se med drugim ponaša z bogatimi ostanki starodavne kulture Majev. V državi obstaja več kot dvajset majevskih etničnih skupin. Na območju jezera Atitlan domuje peščica potomcev majevskih ljudstev Tzutujil in Kaqchikel.

Vsako od mest in vasi, ki ležijo na obali jezera Atitlan, slovi po nečem prav posebnem – na primer po zanimivih oblačilih, keramiki ali holističnem zdravljenju. Območje je poleg tega znano po šolah v španskem jeziku, pri čemer imajo študenti možnost, da v času šolanja živijo pri tukajšnjih družinah. Glavno mesto tega območja je Panajachel, ki je hkrati izhodiščna točka za številne obiskovalce teh krajev. Kar nekaj mest in vasi na obali jezera je dostopnih peš, s tuk tuki (posebnimi »taksiji« na treh kolesih) ali s tako imenovanimi lanchas (ladjami javnega prometa), ki plujejo po jezeru.


Jezero Atitlan obkrožajo vulkani. Foto: AP

Duhovno in holistično zdravljenje


V Panajachelu, ki mu tukaj na kratko pravijo Pana, so obiskovalcem na voljo številne restavracije, v katerih ponujajo območne specialitete, tudi jedi z vsega sveta, lahko pa se okrepčate v kateri od kavarn ali ob stojnicah, kjer ponujajo svoje jedi poulični prodajalci hrane. Na glavni ulici Calle Santander lahko obiskovalci kupujejo stvari iz blaga in rokodelske izdelke staroselcev, ki živijo okoli jezera. Čez dan je ulica polna prodajalcev, ki si tukaj postavijo začasne trgovine, v katerih prodajajo torbe, denarnice, rute in šale, kavo, nakit in različne druge stvari.

Na drugi strani jezera leži mesto San Marcos La Laguna, ki je znano po svojem sproščenem vzdušju. Mesto je še posebno privlačno za turiste, ki jih zanima duhovno in holistično zdravljenje, v katerega spadajo tudi masaže, joga in meditacija. V mestu je na voljo več lokalov z vegetarijansko in vegansko hrano. Celotno mesto je spremenjeno v območje za pešce, ki pa jim svoje storitve ponujajo vozniki tuk tukov.

Tradicionalne barve in tehnike tkanja

Naslednje pomembno mesto je San Juan La Laguna, ki veliko obeta. Že nekaj časa slovi predvsem po ženskih kooperativnih zadrugah in izdelkih iz blaga, za katerega uporabljajo izključno naravna barvila. Eno najbolj znanih tovrstnih zadrug, ki se imenuje Lema, je ustanovila staroselka Rosalinda Tay. V Lemi uporabljajo barve in tehnike tkanja, ki se dolga stoletja prenašajo iz generacije v generacijo. Naravne barve izdelujejo iz različnih rastlin, ki rastejo na tem območju. Obiskovalci zadruge se lahko tukaj na posebnih tečajih naučijo, kako izdelovati naravne barve, seveda pa si lahko ob obisku takšne zadruge tudi kupijo šal, torbo ali kakšno drugo stvar, ki jih ročno izdelujejo staroselke, članice zadruge.

Nedaleč stran so v kraju San Juan odprli Ekološki center, ki ga sestavljajo hostel, čajnica, vrtovi, glasbeni oder in posebni prostori za rokodelce. Cilj celotnega projekta je ohranjanje majevske tradicije ljudstva Tzutujil in spodbujanje dejavnosti, ki ne onesnažujejo oziroma ne ogrožajo okolja.


Cesta v San Juanu La Laguna, ki slovi po ženskih tkalskih zadrugah. Foto: AP

Mesto San Antonio Palopo, ki prav tako leži na obali jezera, turisti obiskujejo predvsem zaradi keramičnih izdelkov. V tukajšnjih zadrugah ustvarjajo različne zelo zahtevne in nadvse zanimive lončarske izdelke. Pogosto je drugi jezik tukajšnjih staroselcev španščina. Obiskovalci se lahko vpišejo na tečaj španskega jezika na eni od številnih šol, ki ponujajo individualne tečaje, hkrati pa poskrbijo za bivanje študentov pri tukajšnjih družinah ali v študentskih domovih. Sama sem imela štiri tedne vsako jutro dve učni uri španskega jezika na jezikovni šoli v Panajachelu. Moja učiteljica je bila mlada staroselka, ki je s svojo družino živela v bližnji vasi Santa Catarina Palopo. Tako sem imela priložnost, da sem z njo utrjevala svoje znanje španščine, poleg tega sem od nje veliko izvedela o kulturi Majev in tukajšnjem načinu življenja.

Območje okoli jezera ponuja možnost namestitve tako za ljudi z globokimi kot tudi za tiste z bolj plitkimi žepi – od luksuzne Case Palopo v vasi Santa Catarina Palopo, iz katere se odpira čudovit razgled na jezero in vulkane, do preprostih hostlov in sodobnih hotelskih objektov v San Marcosu, v katerih gostom ponujajo spanje in zajtrk, hkrati pa nadvse lepo poskrbijo za ljubitelje joge in masaže.