Treking v Nepalu: Narobe svet v himalajskem osončju

 Na poti proti za hindujce svetemu Gosaikundskemu jezeru so domačini veseli prav vsakega popotnika

tor, 05.01.2016, 21:00
Dobrodelna predavanja

Za dva groša fantazije: Nepal po potresu je naslov predavanj Mance Čujež, s katerimi med drugim zbira denar za pomoč Nepalcem.

• 12. januarja ob 18.00: Knjižnica Prežihov Voranc, Ljubljana,

• 14. januarja ob 18.00: Knjižnica Šmarje pri Jelšah,

• 19. januarja ob 18.00: Ipavčev kulturni center, Šentjur,

• 22. januarja ob 18.00: Slovenski planinski muzej, Mojstrana,

• 30. januarja ob 20.00: Zagorje ob Savi.

Ko te himalajska božanstva sprejmejo v svoje osončje, začutiš moč in mogočnost narave. Opojno kuliso večno zasneženih velikanov raztrga podoba Nepala po potresu. Aprilsko drhtenje tal je za sabo pustilo opustošenje in ljudi pregnalo pod pločevinaste strehe in plastične ponjave, na jesen sta jih udarila še zdesetkan turistični obisk ter pomanjkanje goriva, plina, zdravil … A skromni in iznajdljivi Nepalci znajo s svojo vedrino ta narobe svet še vedno zavrteti v spodbudno smer.

Nepal si še ni opomogel od potresa, ko ga je udarilo zaprtje indijsko-nepalske meje, ravno med oktobrskim praznovanjem največjega nepalskega festivala dašaina. Da bi vsaj delno omogočila praznična potovanja, je vlada načela državne rezerve z gorivom, ljudje pa so v večkilometrskih kolonah po dva ali tri dni čakali na dragoceno tekočino.

Na poti do izhodišča za treking tudi sami doživimo lekcijo potrpežljivosti na manjši črpalki, kjer točijo gorivo prvič po dobrih dveh tednih. Motoristom 2,8 litra, lastnikom avtomobilov kakšen pljunek več – dovolj, da se pripeljemo do narodnega parka Langtang. Dolina Langtang je zravnana z zemljo, nekaj streljajev vzhodneje, v naselju Thulo Syabru, ki ga dosežemo po prvem dnevu hoje, je za odtenek bolje. Tam je stalo 22 lodžev, preprostih gostišč za prenočevanje, danes so odprti le trije. Večnadstropne stavbe, ki se sesedajo same vase, ustvarjajo mesto duhov, iz katerega se je večina preselila na polja in ob pot do budistične stupe. Izpod pločevinastih in plastičnih streh se že jeseni vali dim; ogenj je dobrodošel sostanovalec, pozimi pa sploh nepogrešljiv.

Razredčene turistične vrste

Med grizenjem kolen kakšen dan ne srečamo niti ene same samcate popotniške duše, le prgišče domačinov. Tudi prostrane jedilnice, kjer se ob večerih stisnemo h gašperčku v komorni zasedbi, dajejo vedeti, da je tod hodilo in prenočevalo precej več ljudi. Na jesenskem vrhuncu turistične sezone je obisk zdesetkan, četudi so se tla rušilno zatresla le v ožjem pasu države, ki je sedemkrat večja od Slovenije in katere dobršni del je ostal neoskrunjen. Ker se Nepalci zavedajo, da bo turizem njihov glavni adut pri postavljanju na noge, so tudi v najbolj porušenih vaseh uredili vsaj eno prenočišče, kjer lahko pričakuješ toplo zavetje in obnoviš energijske zaloge, še dolgo pa te spremljata olimpijski ogenj v očeh teh pristnih ljudi in pozdrav namaste, ki ga tako spevno zategnejo.

Potem ko v vodi, ki mrzla zagrize do kosti, na štiri tisoč metrih opere žehto, se med ročnim sukanjem volne razgovori dobrovoljna Tibetanka Tshiring Waiva, solastnica edinega trenutno delujočega gostišča v Lauribini. Veseli so prav vsakega popotnika, saj turistični obisk pomeni preživetje za dve družini s po dvema otrokoma, preden jih ujame snežna odeja, pa se bodo vrnili v začasno domovanje v Thulo Syabru. Njena najmlajša Bipasa Taman, prikupna triletnica z jabolčnimi lički, se radovedno razgleduje vsenaokrog, dokler je ne premaga spanec, mamo pa pokliče kuhanje večerje za druščino lačnih želodčkov.

Prijazni gorjanci, ki si obirajo uši

Po meglenem popoldnevu tudi tokrat noč posuje nebo s sijočimi zvezdami, tako bližnjimi in svetlimi, da bi jih lahko z rokami klatil z neba. Tudi prebujamo se v jasna jutra, ko se splača zgodaj zlesti iz spalne vreče in se pustiti razvajati razgledu na pomarančno ožarjen himalajski venec. Kar sapo vzame ta veličina, za hrbtom pa te spet osupne razdejanje po potresu, a ljudje živijo naprej. Sonce jih zvabi na plan, čas je za obiranje uši.

»Vzljubil sem to prelepo deželo, kjer te bogovi povabijo v svoje kraljestvo in te demoni začarajo, da pozabiš na svoje minljivo življenje in si se jim takoj pripravljen pridružiti. Vzljubil sem te vesele ljudi, ki čepijo pred svojimi kolibami, si obirajo uši in te pozdravijo: ‘Namaste’ – bog je v tebi. Bog je v meni in bog je v vas, prijazni gorjanci ...« kar malce za svoje vzamem besede Nejca Zaplotnika.

Srk iz razgledne čaše himalajskih vršacev

V sončni simfoniji dosežemo za hindujce sveto Gosaikundsko jezero, prepredeno z budističnimi molilnimi zastavicami, kar je še en dokaz, da budisti in hindujci v Nepalu živijo v sožitju. Naslednji dan vzamemo pot pod noge ob prvem svitu. Veter piha, kot da nebo z velikimi pljuči diha. Kmalu se izvijemo iz senčnega objema in s pomočjo kamnitih možicev iščemo prehode ter prečimo križemkražem nagrmadene granitne bloke, ki se nam vztrajno premikajo pod nogami, ko med nabiranjem višine sopihamo kot utrujena lokomotiva.

Še ciljna strmina nas čaka do vrha, sveže poprhana s snegom, in piš že vrtinči pisane zastavice. Himalajska božanstva nas sprejmejo v svoje opojno osončje. Na vrhu pettisočaka Surya Peak, Sončnega vrha, se pljuča umirijo in vnovič srknemo iz razgledne čaše himalajskih vršacev. Daulagiri, Anapurna in Manaslu se sončijo na zahodu, gorsko ogrlico nadaljuje Ganeš, nato se nanjo nanizajo nekoliko nižji tibetanski vrhovi, sklene pa jo plečati Langtang. Okoliško peščeno prostranstvo naselijo jezerska očesca, raztresena, kot bi štorklji padla iz cule.

Kot hišice iz kart

Prijetna steza proti Phediju steče čez preproge himalajskega cvetja, vse dokler se nam na pot ne postavi več zemeljskih plazov in skalnih podorov, ki napovedujejo … razdejanje. Gopte je ena sama ruševina, stavbe so se sesedle kot hišice iz kart, v njih je vse ostalo, kot je bilo v trenutku potresa. Brez besed se sprehajamo skozi kamniti labirint. Tudi drevesa so ponekod klonila pod potresno težo gravitacije in gozdovi so uničeni kot pri nas po žledu, tako da se preizkusimo v džungelskem plezanju čez orjaška debla. Megla nas oropa čarobnih jesenskih barv in spremlja vse do Tharepatija, kjer od treh obratuje le en lodž s »prizidkom« v ogrevanem šotoru. Postelje si izprosimo v jedilnici, najbliže topli, a dolgo v večer glasni kuhinji, iz katere zadiši po dal bhatu, tradicionalnem nepalskem obroku iz riža, lečine juhe in zelenjave.

Tu je nenavadno živahno, poleg naše trojice so tu še Avstralec ter ameriška in francoska filmska ekipa, ki želi Nepal predstaviti kot turnokolesarski cilj. Pravi mali Hollywood lovi prebujanje sonca, ki tam daleč na obzorju zariše mogočno kuliso, nadobudna bratca Dawa in Milan pa plezata čez ruševinske grmade in radovedno kukata v fotografski objektiv, vse dokler se ne preselita pred zvezke in učbenike. Izobrazba v Nepalu še vedno velja za ključ do svetlejšega jutri.

Sanjam naproti

Kraje, kjer se razdalje merijo v urah hoda, kljub vsemu bridkemu preveva optimizem. V Kutumsangu, kjer je nekdaj stalo 25 hiš, danes pa je videti kot v klanec prislonjeno gradbišče, se vaščani vsak dan znova hvaležno spomnijo, da jih potres ni oropal niti za eno človeško življenje. Res je sreča v nesreči hotela, da so se tla zatresla v soboto opoldne, ko so podeželani delali na poljih in otroci niso greli šolskih klopi.

Družina Šerpa je le nekaj dni pred našim prihodom dokončala preproste, s pločevino krite lesene sobe in znova odprla vrata turistom in najzanesljivejšemu prihodku. V kopalnici na prostem, ki je hkrati pomivalnica posode, si sedmi dan hoje privoščim pravi higienski razvrat – umivanje las –, tuširanje pa bo še malo počakalo. Prostrano kuhinjo so že spravili v red, sredi preprog čemi odprto ognjišče, na katerem gostoljubni Pasanglamu in njegova mama Sarki čarata dobrote; tokrat za večerjo testene zvitke momo, zjutraj pa nam ponudita še slan tibetanski čaj, da kar poletimo naprej, skozi vasi, kjer praznovanje dašaina dosega svoj zenit. V Bhratiju se majhni in veliki, deklice in dečki, moški in ženske zbirajo ob velikanski bambusovi gugalnici in se izmenično poženejo v višave ter se tako tudi simbolično odlepijo od tal in za kratek čas poletijo svojim sanjam naproti.

Sosed sosedu – človek

Drznem si pomisliti, da so njihove sanje precej prizemljene. Če se v gorah ubadajo s posledicami potresa in zaman pričakujejo turiste, v dolini utrip narekuje pomanjkanje goriva, plina za kuhanje, zdravil, otroške hrane in drugih življenjskih potrebščin, od uvoza katerih je odvisna ta azijska država. Indija je pri odločitvi o blokadi meje neomajna že od konca septembra, ko je Nepal sprejel ustavo in s tem sprožil proteste indijske manjšine Madhesi, ki zahteva več pravic.

V bolnišnicah primanjkuje zdravil in cepiv, mobilnost prebivalcev je ohromljena, preštevilni vozniki nimajo dela. Ljudje po več dni čakajo v vrsti za nekaj litrov bencina ali pol jeklenke plina, nekatere šole ostajajo zaprte zaradi nemirov, druge zato, ker šolski avtobusi ne vozijo. Zaradi pomanjkanja plina tudi v mestih kuhajo na drva, marsikatera restavracija je zaprla vrata in cene živil so poletele v nebo, cveti tudi črni trg z gorivom. Zime v himalajski državi so ostre, pomoč – predvsem hrana, topla oblačila in zdravila – pa ne more doseči tistih, ki jo najbolj potrebujejo, zato zaostrene življenjske razmere v popotresnem Nepalu preraščajo v humanitarno in gospodarsko krizo.

Resda se skromni Nepalci potrpežljivo in iznajdljivo spopadajo z izzivi današnjega časa, a jim zaželim prizanesljivejše leto 2016 in prodorne rešitve. Naj sosed sosedu znova postane človek. In naj se Nepal spet zasidra na turističnem zemljevidu.

Prijavi sovražni govor