Turist v lastnem mestu

Od Metelkove mimo ploščadi muzejev do hiše arhitekta Jožeta Plečnika in Botaničnega vrta

Wed, 06.01.2016, 18:00

Še Ljubljana mimogrede

Stara elektrarna
Nekaj sto metrov od Metelkove, na križišču Slomškove in Kotnikove, je stara mestna elektrarna. Veličastna stavba iz preloma 19. in 20. stoletja je kulturni, tehniški in zgodovinski spomenik in je namenjena sodobnim uprizoritvenim umetnostim. Osrednji festival je Mladi levi, na katerem se poleti predstavljajo mladi umetniki z vsega sveta.


Dvorana Tabor
Če gremo od Metelkove in kavarne SEM skozi park na Taboru, ni mogoče spregledati stare dvorane Tabor. Nekdanji sokolski dom so odprli leta 1927. Danes ga upravlja Športno društvo Tabor, še vedno pa je namenjen rekreaciji meščanov.


Rog
In znova le nekaj sto metrov naprej so ostanki legendarne tovarne koles Rog. Tudi ta je postala prostor alternativne kulture. »Rog roji ves čas, zato za obisk ni treba čakati. Najbolje se je kar oglasiti in stopiti v stik z uporabniki ter predstaviti svoje ideje in zamisli,« vabijo na spletni strani rog.org. Na obzidju pred tovarno je ravno tako izvrsten primerek galerije na prostem.

Ljubljanski zmaji

Čez Zmajski most mimo znamenitih ljubljanskih zmajev. Če takoj ne padejo v oči, nanje opozorijo turisti, ki stojijo v vrsti pred zelenimi kipi, da si ustvarijo spomin na Ljubljano. Zmajski most je bil zgrajen v času županovanja Ivana Hribarja kot nadomestilo za leseni Mesarski most. Oblikoval ga je arhitekt Jurij Zaninović (1876-1946).

Cerkev sv. Florijana
Na Gornjem trgu ob stopnicah na Ljubljanski grad je cerkev sv. Florijana, ki so jo meščani postavili v spomin na veliki požar leta 1660. Današnjo podobo ji je v letih 1933 in 1934 dal Jože Plečnik, uredil pa je tudi njeno okolico in pešpot na Grad.


Špica
Pot proti Botaničnemu vrtu ali domu Jožeta Plečnika na Trnovem je pestrejša tudi, ker lahko vodi mimo Špice, nabrežja, ki ga je ravno tako uredil Jože Plečnik. Najbolj prijetno je vsekakor v sončnih dneh, a tudi pozimi ni slabo za kratek čas ogreti kakšne klopce in se zagledati v življenje na Ljubljanici in ob njej.


Martin Krpan
S strešnega okna na Lutkovnem gledališču Ljubljana prilezeta vsako uro Martin Krpan in kobilica. Srečati ju je mogoče tudi med sprehodom po skritih kotičkih lutkovnega gledališča, ki ga pripravljajo enkrat na mesec.

Blišč, ki je zajel Ljubljano v prazničnih dneh, se bo počasi umaknil z njenih ulic in prežela jih bo praznina. Ne zveni prav vabljivo, a ravno januarsko zatišje je lahko dober vzrok za potep po glavnem mestu. Izbrali smo pet točk, kjer se je vredno ustaviti. Večino je mogoče povezati v daljši sprehod, kar je velika prednost Ljubljane, letošnje zelene prestolnice.

Galerija na prostem: Metelkova

Ko se malo po osmi uri zjutraj znajdeš na Metelkovi (ne da bi tam že preživel minuli večer in noč), ki po več kot dvajsetih letih še vedno ohranja status središča alternativne kulture v Ljubljani, je to najbrž dobra priložnost za osebno inventuro, a tokrat smo jo izbrali za sprehod. V zimskem jutru, ko Ljubljane še ni prekril lahen sneg, se je nad galerijo grafitov in skulptur, ki so jih naredili avtorji Mreže za Metelkovo, potem ko so leta 1993 prevzeli v upravljanje nekdanjo jugoslovansko vojašnico, zadrževala vlaga in zdeli so se za odtenek temnejši in tudi zato še zanimivejši. Bizarna bitja, ki se dvigujejo nad Bizarnico pri Mariči, nagajivo zro na prazno dvorišče, grafiti ob pisanem hostlu Celica se povežejo v zgodbo, mozaiki med Gromko in Menzo pri koritu so bistveno izrazitejši, prav tako mehkužci, ki se vijejo proti Channel Zero. Pa še vložek fiskulture nad Monoklom in Tiffanyjem, preden se začne raziskovanje dvorišča, posutega s skulpturami iz delov različnih prevoznih sredstev. Zjutraj je tudi zvočna kulisa precej drugačna – če odmislimo stalni zvok prometa, dvorišče preveva tišina, le tu in tam jo prekine zvok korakov. Moji so šli naprej, po načetih stopnicah na ploščad muzejev.

Muzeji in kavarna

Le nekaj metrov stran kakofonijo grafitov, skulptur in plakatov zamenjajo čiste linije. Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), Narodni muzej Slovenije (NMS) in Slovenski etnografski muzej (SEM) obkrožajo ploščad, ki je resnici na ljubo bistveno bolj prijazna v toplejših mesecih, je pa toliko bolj mamljiva svetloba, ki vabi v notranjost muzejev. Pred SEM se iz megle prikažejo bitja, oblečena v vrečevino, in naznanjajo razstavo Migracije, ki je odprta do 17. januarja. In zlasti v hladnih dneh je še posebej mamljiva svetloba, ki jo je zaznati skozi vrata kavarne SEM. Za večino prebivalcev in obiskovalcev Ljubljane to morda ni pomemben podatek, a za pričujočo sprehajalko je bil nadvse razveseljiv: odpre se že ob sedmih zjutraj (in deluje tako rekoč do jutra). Presenetljivo je bila kavarna že polna, ne le ljudi, tudi vonja po kavi in rogljičkih.

Botanični vrt

Naslednja točka, Botanični vrt, je z zornega kota Ljubljančanov (ali Slovencev na splošno), ki niso vajeni prav razsežnih mest, malce daleč, vendar še vedno lahko dosegljiva z malo daljšim sprehodom skozi mestno središče, denimo mimo še ene galerije na prostem pri nekdanji tovarni Rog ali mimo Stare elektrarne, še laže pa z mestnim avtobusom ali s kolesom.

Pozimi, ko se nepoznavalcem botanike zdi, da je narava otrpnila, je v botaničnem vrtu privlačen predvsem tropski rastlinjak. Še tako zaledenela lica, ki jih takšna naredi sprehod skozi mesto, se tam segrejejo (v rastlinjaku je vselej najmanj dvajset stopinj, a tudi visoka zračna vlažnost, vsaj 70-odstotna), obiskovalec pa se hitro počuti domačega, saj spozna, da se v tem vrtu bohoti vse, kar v bistveno manjših (in velikokrat bolj klavrnih) različicah zaseda domače lončnice.

Raziskovalka in vodnica Blanka Ravnjak rastlinjak razdeli po celinah, na začetku so rastline iz Amerike, nato si v krogu sledijo tiste iz Azije, Avstralije in Afrike, na sredini so palme, po stenah se vijejo ovijalke, vselej pa kaj cveti. Ravno v teh dneh kraljuje božična zvezda, ki ni nikakršna lončnica, ampak cel grm, poln rdečih listov. V rastlinjaku domuje okoli tristo rastlinskih vrst, zasadili pa so predvsem tiste, ki so za obiskovalce zanimivejše.

Ker je tropski rastlinjak odprt že pet let, se kažejo tudi nekateri plodovi, recimo ananas. »Vedno zrase in plodi in tudi pojemo ga,« pove vodnica. Ravno tako zanimiva je njegova soseda, vanilija, ki je pravzaprav orhideja ovijalka oziroma »edina plantažno gojena orhideja«. Oprašujejo jo ročno, kajti rastlina je zelo delikatna, kar zadeva razmnoževanje. »Cvet je odprt le en dan, oprašitev pa se mora zgoditi okoli enajste ure.« Ker je veliko ročnega dela, ne le z opraševanjem, tudi s pobiranjem, sušenjem in tako naprej, je draga kot žafran. Pravzaprav skoraj tako; na prvem mestu je vendarle žafran, za njim pa je že vanilija in nato kardamom. V botaničnem vrtu strokov vanilije še niso dočakali, kajti dotična orhideja naj bi šele po osmih letih cvetela. Podobno se je mogoče »vtakniti« v vsako rastlino in izvedeti zanimive podrobnosti iz njenega življenja. Rastlinjak je odprt vsak dan od 10. do 17. ure, vstopnina za odrasle znaša 2,80 evra, skupine se morajo za vodeni ogled naročiti vnaprej.

Plečnikov dom

Po Ljubljani se je nemogoče sprehajati, ne da bi vsaj malo spoznali arhitekta Jožeta Plečnika, a najbliže mu je mogoče priti v njegovem domu na Trnovem. Čeprav ga je zapustil pred skoraj šestdesetimi leti (umrl je 7. januarja 1957), je še vedno mogoče začutiti, kako je bilo na njegov zadnji dan. Zlasti znamenita okrogla soba, v kateri je do zadnjega delal, je takšna, kakršna je bila, pove kustosinja Ana Porok.

Plečnikovo hišo so pred kratkim obnovili in jo uredili v celoto. Zdaj si je poleg samega domovanja mogoče ogledati tudi razstavo o življenju znamenitega arhitekta, o njegovih uresničenih in neuresničenih projektih ter obiskati muzejsko trgovino. V hišo na Karunovi se je preselil leta 1921, sprva je bila mišljena kot dom za vse brate in sestro, nalogo za načrte je kajpak prevzel Jože, a je na koncu v hiši živel sam s hišno pomočnico. Brat Andrej, ki je leta 1915 kupil hišo, in sestra Marija sta prej umrla, brat Janez pa se je sicer vselil, a njegov življenjski slog nikakor ni ustrezal asketskemu arhitektu. »Janez je bil bolj družabne narave, obiski in njegovo igranje klavirja so arhitekta motili pri delu,« z naklonjenostjo in prizanesljivostjo pove Ana Porok. Plečnikova hiša z vrtom je od leta 2009 kulturni spomenik državnega pomena, arhitekt sam pa jo je menda imenoval poskusna topla greda, kajti prenekateri arhitekturni eksperiment iz Trnovega je pozneje uporabil pri drugih projektih.

Odprta je od torka do nedelje od 10. do 18. ure, vodene oglede za največ sedem ljudi imajo vsako polno uro, vstopnina je šest evrov.

Pritličje

Za konec pa še na čaj. Zadišal je domači metin v Pritličju, lokalu, ki osvaja z družbeno angažiranostjo, a hkrati nevsiljivostjo in nekakšno urbano domačnostjo. Eden izmed tistih, kjer je med čtivom mogoče izbrskati revijo The New Yorker, brati stripe na stenah (od 13. ure je tam odprta tudi Striparnica) ali preprosto ždeti na toplem in se ukvarjati z razmišljanjem, ali bo konec tedna dovolj energije in volje za obisk katerega od dogodkov, ki se napovedujejo v lokalu.

Prijavi sovražni govor