Tiskane izdaje
Ob ponovnem obisku lansko poletje me je Lvov očaral. Številni obiskovalci, večinoma domači in iz sosednje Poljske, s katero ima mesto tesne zgodovinske vezi, na glavnem trgu, ki je pod Unescovo zaščito, občudujejo zgradbe pisanih arhitekturnih slogov, od renesanse do gotike.
Številne balkone in stopnišča krasi podoba leva kot simbola mesta. Najlepši razgled na kupole in strehe starega mestnega jedra, imenovanega tudi »vzhodne Firence«, se ponuja s 60 metrov visokega stolpa mestne hiše iz 15. stoletja in z grajskega hriba, ki je v poletnih večerih priljubljena izletniška točka.
Lvov živi in diha kot kulturna »prestolnica«, za kar skrbijo številni dogodki, od klasične do rock glasbe. Nastope uličnih glasbenikov nasproti romantičnega Italijanskega dvorišča sem užival kar z balkona v enem izmed številnih hostlov. Kultura branja je še vedno močna, tržnica rabljenih knjig pod spomenikom menihu Ivanu Federovu, ki je v 16. stoletju začel tiskanje knjig v Ukrajini, je polna obiskovalcev.
Trdnjava ukrajinskega domoljubja – in nacionalizma
Od mojega prvega obiska Ukrajine pred natanko desetimi leti se je Lvov naglo razvil kot turistično mesto. Veliko je k temu pripomoglo gostovanje evropskega prvenstva v nogometu leta 2012. Od takrat so napisi mestnih ulic tudi v angleškem jeziku. V mestu deluje turistično-informacijski center, kar je v Ukrajini še danes izjema, gostinska ponudba je zelo pestra in cenovno zelo ugodna, gostoljubnost domačinov pa pristna. Izboljšalo se je tudi znanje angleškega jezika, kar je še vedno eden izmed omejitvenih dejavnikov pri zaposlitvenih možnostih v gostinstvu in turizmu.
Vsi stereotipi, tako krivični do Ukrajink, so v Lvovu padli. Dekleta se oblačijo izredno elegantno. Številni prebivalci obeh spolov in vseh starosti radi nosijo oblačila, poslikana z narodnimi motivi. Oblačila, okrašena z nacionalnimi simboli, zlasti iz 18. in 19. stoletja, doživljajo preporod, najdemo jih tako na tržnicah kot v modnih butikih domačih oblikovalcev. Ukrajinci so bili narodno vedno zelo zavedni, domačin mi je pokazal svojo majico iz 60. let dvajsetega stoletja, ki jo je nosil zlasti doma, saj v sovjetskem obdobju uporaba narodnih motivov v javnosti ni bila zaželena.
Kot najbolj (pro)zahodno mesto Ukrajine, ki je bilo stoletje in pol pod oblastjo avstro-ogrske monarhije in nato v obdobju med obema svetovnima vojnama pod Poljsko, velja Lvov za trdnjavo ukrajinskega domoljubja in tudi nacionalizma. Na stenah v predmestju Lvova in na nalepkah na trolejbusih so motivi s prekrižanim srpom in kladivom. Obujanje kulta kontroverznega Stepana Bandere, poveljnika ukrajinske vstajniške armade, ki je tudi po uradnem koncu druge svetovne vojne zlasti na območju Karpatov bojevala gverilski boj proti sovjetski oblasti, je na vrhuncu.
Eden trenutno najzanimivejših barov v Lvovu je opremljen v podobi skrivališča vstajniške armade. Za vstop je treba oboroženemu možaku povedati geslo, ki je zlasti zadnji dve leti (spet) zelo aktualno: »Slava Ukrajini!« Turistični spominki povzdigujejo »ukrajinskega Cheja Guevaro«, simboli Banderove armade so priljubljeni motivi majic, tudi sicer so vojaški motivi v Ukrajini modni trend. Nasprotno se je Putin znašel na zelo nenavadnem artiklu – zavitkih toaletnega papirja.
Domačini so ne glede na dramatično dogajanje in negotovo prihodnost domovine vedri. Veseli so, če pohvališ urejenost mest ali gostoljubnost, še posebno v teh težkih časih. Obiskovalec Lvova skoraj ne čuti, da je na vzhodu države premirje še vedno krhko. Skupine neoboroženih vojakov, ki se sprehajajo po ulicah, delujejo v romantičnem starem mestnem jedru moteče. Na mestni promenadi, kjer upokojenci na klopcah množično igrajo šah, je pred spomenikom največjemu ukrajinskemu pesniku Tarasu Sevčenku postavljen šotor, pred katerim uniformirani moški zbirajo prostovoljne denarne prispevke in občasno izvajajo čustvene domoljubne pesmi z vojaško tematiko. Pred mestno hišo v Lvovu je na ogled razstava o industrializaciji Doneškega bazena od konca 19. stoletja ter vplivu gospodarstva in politike na življenje in miselnost njegovih prebivalcev, ki je precej drugačna od zahodnega dela države. Namen razstave je prispevati k bolj kompleksnemu razumevanju enega najstarejših industrijskih območij v sodobni Ukrajini. Razdeljenost »mejne države« med prozahodni in k Rusiji usmerjeni vzhodni del sega v drugo polovico 17. stoletja, ko sta si Poljska in Rusija razdelili Ukrajino.
Vsa tragedija sedanjega vojaškega konflikta se nepričakovano razkrije obiskovalcu mestnega pokopališča Lychakivske iz druge polovice 18. stoletja. Pokopališče obsega več kakor 300.000 grobov z bogatimi grobnicami in čudovitimi spomeniki znanim osebnostim. Del pokopališča obvladuje monumentalni spomenik, ki se dviga nad poljem grobov poljskih vojakov in civilistov, padlih v letih 1918–1919 v spopadih za Lvov z ukrajinsko vojsko. Ko sem se napotil proti temu delu pokopališča, mi je domačin dejal, da tam ni nič takšnega, kar bi me lahko zanimalo. V neposredni bližini je namreč množica svežih grobov, prekritih z rumeno-modrimi nacionalnimi prapori. Ob njih so fotografije padlih vojakov z letnicami 2014 in 2015, med njimi so tudi civilisti. Mladenič na fotografiji ob grobu je bil le nekaj let starejši od fanta z dvorišča v hostlu v Lvovu, ki me je z iskrivim nasmehom v angleščini nagovoril, da vadi hiphop za nastop na ulici. Ogled in fotografiranje svežih grobov spadata na področje temačnega turizma, za katerega Ukrajina žal ponuja številne motive.
Središče Kijeva
Pod impresivni spomenik neodvisnosti so pred panoje s fotografijami upora skorumpirani vladi in njegovih posledic postavili sveče v obliki zgodovinskega simbola trizoba, ki je upodobljen tudi na ukrajinskem grbu. Na vpadnici na Majdan, v spomin na več kakor sto žrtev nerazumnega in še vedno ne povsem pojasnjenega pokola med 18. in 20. februarjem 2014, preimenovani v Ulico nebeških sto, so bile fotografije mladih žrtev obdane z venci cvetja, avtomobilskimi gumami, zaščitnimi delavskimi čeladami in doma izdelanimi ščiti, ki so jih uporabljali udeleženci protestov. O silovitosti streljanja še pričajo obstreljene ulične svetilke.
Odnosi med Ukrajinci in Rusi že dolgo niso bili tako zaostreni. Njihova poznavalka je dejala, da je položaj stresen tudi za Ruse, saj čutijo razmere v Ukrajini kot »ločitev dveh bratov«. Politično nekorektni odgovor na vprašanje o čustvih Ukrajincev sem našel ob obisku »prijateljčkov«, kot so spomenik rusko-ukrajinskemu prijateljstvu poimenovali Kijevčani. Ob vznožju spomenika so narisali ukrajinsko zastavo in postavili ukrajinsko različico priljubljene računalniške igrice. Cilj igre, pomenljivo poimenovane angry Ukrainians (jezni Ukrajinci), je, da s ptičem v podobi ukrajinskega kozaka, izstreljenim z veliko fračo, zadenemo čim več pujsov.
Ukrajinci so v novejši zgodovini ogromno pretrpeli. Majhna, vendar pretresljiva razstava v Narodnem muzeju Černobila opozarja na apokaliptične razsežnosti jedrske nesreče pred tremi desetletji. Do sob z opremo, predmeti, dokumenti, risbami in fotografskim gradivom vodijo temačne stopnice, nad katerimi se vrstijo krajevni napisi kontaminiranih naselij, iz katerih so šele po posredovanju mednarodne javnosti evakuirali prebivalce.
Karaoke in ulični umetniki
Pred novo kopijo katedrale sv. Mihaela iz začetka 12. stoletja, ki so jo oblasti porušile v Stalinovem času zaradi gradnje pompozne zgradbe ministrstva za zunanje zadeve, skromen, a ganljiv spomenik opominja na milijone umrlih zaradi načrtno povzročene lakote nepredstavljivih razsežnosti v letih 1932–1933. Pod čudovitimi kupolami Rastrellijeve cerkve sv. Andreja se mimo hiše pisatelja Mihaela Bulgakova vije romantična pot, ki povezuje zgornji del prestolnice s spodnjim, prepredena z nizom stojnic s tradicionalnimi oblačili ter krožniki z narodnimi motivi. Med spominki opazno primanjkuje nekdaj prevladujočih sovjetskih motivov, ki so jih skoraj čez noč zamenjali motivi ukrajinske vojske.
Ukrajinci zelo radi pojejo in plešejo. Bari s karaokami so še vedno zelo priljubljeni. Na glavni promenadi v neposredni bližini Majdana poskušajo ulični umetniki in razigrani mladeniči s športnimi igrami povrniti prestolnici veder videz.
