Umetnost se začne na postajah podzemne železnice

Ni se mi še zgodilo, da bi me kdo po vrnitvi iz Bruslja vprašal, ali sem bil v katerem od več kot sto muzejev. Toda v Bruslju je celo vožnja z metrojem enakovredna obisku bogatega muzeja. Zlijem se s podzemno množico. Hiter tempo ljudi me zbudi. Ljudje na metroju so srce mesta. Metro je kraj srečevanja. Od siromakov, ki so jim tla podzemne železnice postelja, do poslovno oblečenih, vseh ras. Z mnogimi si kljub naglici izmenjam pogled.

Pred vstopom v metro so opojne vonjave jutranje kave in sveže pečenih bruseljskih dobrot. Napisi na tablah me usmerijo v predor, mimo glasbenika, ki z igranjem uspešnic upa na kak evro. Na stenah vidim plakate, ki kažejo vse, kar se aktualnega dogaja v mestu.

Vsaka postaja s svojo identiteto

Ob 5.30 se odpre 69 postaj, štiri linije, 39,9 kilometra prog, najgloblja postaja je Merode – dvajset metrov pod zemljo. Lani je bruseljska podzemna železnica prepeljala 135 milijonov potnikov. Umetnost je bila v načrtu od samega začetka, oblikovalci so podzemno videli kot odprt prostor. Vsaka postaja naj bi bila drugačna, s posebnim ozračjem, identiteto, da bi lahko delovala kot orientacijska točka. Več kot 80 umetniških del krasi perone, mesta za nakup vozovnic in hodnike na postajah.

Vse zvrsti umetnosti so zastopane: slikarstvo, kiparstvo, fotografija, vitraži ... Ustvarjeno na platnu, v bronu, lesu, steklu, jeklu ... Predlog, kaj bo kje razstavljeno, vodja projekta predstavi odboru strokovnjakov, ki ga sestavljajo zgodovinarji, arhitekti, urbanisti, sociologi ... Doma in v tujini priznani belgijski umetniki so povabljeni k sodelovanju. Povabijo jih od tri do deset, nato na podlagi osnutkov sprejmejo odločitev. Umetnikova nacionalnost sicer ni odločilno merilo pri povabilu, želja pa je, da se predstavlja in oglašuje belgijska umetnost. Pojavljajo se tudi projekti združenj, ki bi za krajši čas radi na kaj opozorili, recimo na postaji Madou na spoštovanje in varnost žensk, kar je značilen problem v tistem okolišu.

Prelomna odprava na Antarktiko

Večina umetniških del nas pričaka ob vstopu na podzemno železnico. Postajo Belgica je Camiel Van Breedam okrasil z mavrico nad vhodom, ohranja pa spomin na prvo znanstveno odpravo na Antarktiko, ki jo je vodil Adrien de Gerlache. Na ladji Belgica je mednarodna posadka iz Antwerpna izplula 16. avgusta 1897. Marca je ladjo sredi Bellingshausnovega morja uklenil led. V ledu je ostala 347 dni. Velikokrat brez sonca na obzorju. En član posadke je v tem času umrl, dvema se je zmešalo, pojavile so se bolezni, skorbut, slabokrvnost, otopelost, depresija, paranoja. Ameriški zdravnik Frederick Cook jim je rešil življenje s tem, da jih je silil jesti surovo tjulnjevo in pingvinje meso. Ledu ni niti poleti premagalo sonce. Ledeni oklep so skušali minirati, a ni pomagalo. Naposled je posadka ladjo izžagala iz ledu, nato so izžagali še kilometer in pol ledu, meter debelega, za prehod do odprtega morja. Bili so prvi, ki so na Antarktiki uporabili smuči, sani, postavili tabor, pridobivali meteorološke podatke, proučevali živali in s temi podatki so si pomagale naslednje odprave. Postaja podzemne železnice nas med drugim seznanja, kako je zaradi segrevanja Zemlje na Antarktiki v desetletjih izginilo 14.000 kvadratnih kilometrov ledenih površin. Vsa sporočila bi lahko strnili v misel: »Počasi, vsak dan po malem, z umiranjem dreves, trav, živali umiraš tudi ti.« To so besede Billa Neidjieja, Aboridžina iz plemena Gagudje.

V spomin dobrodelni kraljici

Na postaji Stuyvenbergh izstopim očaran ob pogledu na kipe, ki jih je ustvaril Yves Bosquet. Predstavljajo pomembne ljudi in dogodke iz življenja priljubljene kraljice Elizabete Belgijske, žene kralja Alberta I., s katerim sta prevzela prestol leta 1909. Elizabeta je bila predana karitativnemu delu in združenjem, ki so cenila umetnost, zlasti glasbeno. Navduševala jo je fotografija, zanimalo jo je vse, kar je bilo povezano z Egiptom, bila je prva povabljena gostja na odprtje Tutankamonove grobnice. Doma in v tujini, na primer v Kongu, je odpirala zdravstvene ustanove. Tako v prvi kot drugi svetovnim vojni se je odlikovala po humanitarnih dejanjih, med drugim je pred nacističnim režimom rešila na stotine židovskih otrok. Po letu 1951 se je preselila v grad Stuyvenberg, kamor so zahajali Albert Einstein, Albert Schweitzer, Pablo Casals, Jean Cocteau. Umrla je 1965., pokopana je v grobnici cerkve v Laeknu, skupaj z možem in drugimi člani kraljeve družine.

Štirideset let

Na postaji Gare de l’Ouest so fotografije Stephana Vanfleterna, slavnega po črno-belih portretih znanih osebnosti in fotografijah iz družbenega življenja. Modeli na fotografijah so običajni ljudje, ki izžarevajo karizmo, lepoto in individualnost. Moški in ženske, mladi in stari, bogati in revni, svetli in temni, Bruseljčani po rojstvu ali pa tisti, ki jih je mesto (p)osvojilo. V svoji različnosti kažejo svetovljanskost, enkratnost, ki je lastna njim in mestu.

Zaradi umetnin največkrat izstopim na postaji Gare du Midi. Slikar Jacques Bage, ki mu je narava vir navdiha, ustvarja mistične pokrajine, z nežnimi barvnimi tančicami. Razstavljena slika na petih samostojnih platnih v celoti prikazuje gozdno pokrajino, s čudovito svetlobo v rahli megli. Svetlo modra barva daje občutek svežine, svobode. Slikar je dobil navdih v mitu, kako je Ikar videl pokrajino, ko se je dvignil v nebo. En pogled v to modrino neba, doline in pokrajine človeka okrepi. To znajo pričarati le pravi umetniki.

Pred menoj je še več kot šestdeset postaj, vsaka s svojim umetnikom, njegovim delom in bogato zgodbo. Prava mana je občudovati umetnost in biti del vrveža. Zvoki, barve, gibi, hitenje. To imam rad. Metro v Bruslju je zame prva in končna postaja umetnosti. In ta postaja umetnosti je ravno včeraj praznovala štirideset let. Od vsega začetka še kako dobro opravlja svoje poslanstvo.