V dalmatinski Zagori so kraji, ki ti rešijo dušo

 Reka Krupa teče po pokrajini Velebita. Njen kanjon zna pokazati majhne, a lepe stvari.

čet, 28.01.2016, 20:00

Potovanje po Dalmatinski Zagori je najlepše v letnih časih, ki niso poletje. Takrat so dnevi mirni in blagi, v njih uživamo z roko v roki z zgodovino. In do starih krajev nas pripelje – kdo drug kot – večna narava.

Kakšni kraji! Kraji, kjer bi star Indijanec na svoji prvi vožnji z avtom po kratkem času izstopil, sedel na rob ceste in rekel: »Oprostite, toda počakati moram, tukaj me lahko dohiti moja duša ...« In kraji, za katere bi veliki francoski jadralec Bernard Moitessier naredil enako, kot je naredil na morju. Vodil je na regati samotarjev okoli sveta brez pristanka, obkrožil svet, in ko bi moral samo še zaviti proti domu, pobrati slavo in denar, je sporočil na cilj: »Plujem dalje, ker sem srečen tukaj in morda tudi zato, da rešim svojo dušo ...«

Kudin most

Reka Krupa, pritok Zrmanje, teče po pokrajini Velebita, ki se prav tukaj prelamlja proti jadranski obali. Njen kanjon zna pokazati majhne stvari. Lepe stvari. Rad jih pokaže, kot da so dramski karakterji, in še odkriti jih ni posebej težko. Zrak je včasih povsem čist in modro nebo pada na obraz. Kot v zgodbi, ko je William Turner, veliki angleški slikar, kupce svojih umetnin najprej zaprl v temno sobo in jih šele potem spustil v atelje. V njihovih teme vajenih očeh so se platna tako pokazala v še bolj intenzivnem žarenju.

Turner, mož, ki je vse življenje gledal v sonce, je rekel: »Sonce je bog.« In kanjon Krupe v mehkem soncu zunaj poletja je res bog – fantazija. Tukaj so snemali zgodbe Vinetouja, junaka našega otroštva. In Krupa teče zeleno. »Zeleno, ki te ljubim zeleno.«

Nič ni tam. Samo kamni in reka. Vrba žalujka. Kup grmovja v neredu. Mehko in divje. Modra luč neba sveti v ozadju. Nič ni ... in vse.

Prijazna dolina in prijazen kanjon. Samostan Krupa prva in Kudin most zadnja postaja. Edini prehod čez reko. Lepa zgodba. Trinajst nežnih lokov iz sadre je položenih čez vodo. Majhna lepota. Kot umetnina. Legenda pripoveduje, da je most zgradil domačin po imenu Kuda. Razlog – jasno, ljubezen. Bi bilo lahko še kaj drugega? Tako je lahko nemoteno obiskoval svoje dekle, ki je živelo v vasi na drugi strani kanjona.

Kaštelina

Kjer se v podaljšku Zadra konča kopenska daljica, je otok Vir z lepim mostom priklenjen na trdno celino. Proti zahodu, na rtu Kozjak, so borovci še živi, gozd nedotaknjen, nenavadna erozijska obala se spušča kot železniška proga v vode modrega morja. Vse je govorica kamna, vode in vetra in vse pomaga. Tam ne ropotajo naduti avtomobili, tam srečamo fante in dekleta, ki se držijo za roke. Vse nam pomaga. Ponudi nam tišino. Tišino vsem tistim, ki imamo radi tišino.

Stari spomini povedejo tja. Do trdnjave. Tesno ob morju. Tako tesno, da jo vonj morskih alg objema s pustih obrežij. Beli galebi živijo v njej. Častijo sonce. In sonce starih časov je vedno zraven v stari trdnjavi.


Kaštelino so v 17. stoletju zgradili gospodarji vsega živega in mrtvega na tem prostoru – Benečani. Leta 1500 je s prihodom Turkov na območju mesta Nin nastal poseben mejni pas Beneške republike. Domače prebivalstvo se je lahko zatekalo sem, v upanju, da ga bodo močni zidovi obvarovali pred osvajalci iz neevropskih svetov.

Kaštelina je iskrica iz preteklosti, iz katere ni več vrnitve. Grbi beneških družin, slavna levja podoba, slojevitost zidanega kamna, pravilno klesanega v bloke. Od tod je natančno videti črto, kjer se morje in nebo spajata v eno. Šteje le velika modrina, rumeni kamen trdnjave v zahajajočem soncu, šteje le pot, ki je za nami in pred nami.

Burnum

Ko se odmaknemo od obale, vozimo tja proti Kninu, dalmatinska Krka plava mlada in lepa globoko v soteski, čez slapove, in dolge ravne plošče zelene vode se svetijo v soncu. Pri Kistanju, ki je videti kot mesto duhov, so Rimljani v 1. stoletju za časa cesarja Klavdija postavili tabor dveh slovitih legij, četrte in desete.

Tukaj so nadzorovali prehod čez Krko, tukaj so se križale ceste, sem so prihajale nove vojske slavnega Rima in vojaško taborišče je v času cesarja Vespazijana dobilo še večjo in močnejšo podobo.

Čvrst okop iz zbite zemlje, očiščen in spet mlad, ujema v objem krog zaprašenega peska. To je amfiteater, edini vojaški v vsej hrvaški deželi. Vsi štirje vhodi na štiri strani rimskega sveta so obnovljeni v maniri starega časa. Zdi se, kot da se znotraj pojavljajo obrazi umrlih in divji krik gladiatorjev: »Murituri te salutant!« odmeva sem in tja po prostoru.

Pravijo, da se dve strašni stvari lahko pripetita človeku: če se njegove sanje ne uresničijo in po tem, ko se uresničijo. Obe sta se zgodili tisočletnemu Rimu.

Ob cesti proti Kninu se razpenja v suhih vijoličnih travah tisto najlepše. Dva kamnita loka, bela kot sol v puščavi. Sama proti neskončnosti. Ostanek poveljniške zgradbe in religioznega središča obenem. Vrata principija. Votla cerkev ju imenujejo domačini in domačini vedo.

Vedo, da zgoraj nad Burnumom za vedno mežikajo zvezde: »Tu smo, da vam kažemo pot ...«


Kljućica

Kot vsak pravi narodni park ima tudi dalmatinska Krka svoje težje dostopno ozemlje. Pa vendar, dobri čevlji, sledenje makadamski cestici in stezici čez melišča, in iz vasi Ključ se zlahka spustimo k nekoč nezavzetni trdnjavi v mogočnem kanjonu. Dostop iz nasprotne smeri – iz vasi Goriš – pa je povsem druga pesem. Tu je divjina, popolna strmina, steza skoraj izgubljena. Pa saj ne bomo šli tukaj, kajne?

Kakorkoli, ure na Kljućici so ure, ki jih ljubiš, ure pod prijaznim zimskim soncem in griči kamenja v barvi limone ponikajo in vstajajo v naših očeh. Reka Čikola teče v kanjonu. Imenitna zelena cesta v ameriškem slogu. Mehko in gotovo teče, vtisnjena v skale, igra vode na spinetih kamnite dežele. Senca sonca drhti čez in še čez.

Danes je trdnjava Kljućica mrtev mir na zgodovinski poti. Ko zahaja sonce, je goreč grad. Če zaviješ v njene skale, kjer so Nelipići hodili pred tabo. Slavna hrvaška velikaška rodbina. V 13. stoletju so zgradili utrdbo, ki je varovala pomemben vojaški prehod. Tukaj so postavili obrambo pred tekmeci Šubići in Šibenikom – obzidanim mestom na obali. Divje lepa zgradba zavzema skalni greben – hrbet proti Čikoli. Osrednji objekt je nepravilni štirikotnik, v katerega je vklopljen peterokotni stolp.

Na koncu so neosvojljivo zasedli Turki – divji Osmani. Ključ življenja je ugasnil. Od takrat ptice v trdnjavi živijo vse same.

Trdnjava sv. Nikole

Na otoku Ljuljevac na vhodu v kanal sv. Anteja. Znak pozdrava in slovesa. Zadnje, kar bodo videli odhajajoči, in prvo, kar bodo videli, če se bodo vrnili domov. Varuje dolg vstop v šibeniške vode. Edini pomorski vhod v mesto. Nikoli ni bila obrambno aktivna. So se vsi napadalci ustrašili njenega videza?

Trikot, zgrajen v renesansi, ker je renesansa ljubila geometrijske like in telesa, ima tri obrambne stranice. Nič ni kupol nikjer, vsa je v istem nivoju, njeni deli so skriti pod morjem, za obzidje so izkoristili tudi živo steno otoka.


Nasprotno obrežje je privid v zahajajočem večeru. Dva bregova, blizu in obupno daleč obenem, dva ljubimca, ki nikoli ne bosta dobila drug drugega. Če bi kdo sedel z mano na trdnjavi nad morjem, bi bil to le jaz sam. Večerno morje pripoveduje, da še sije sonce, da še ni čisto zašlo.

Utrdba svoj sever, najbolj utrjeno stran, obrača naravnost v kanal. Otoček je božji kraj, prej so tu stanovali benediktinci, ki so svoj samostan morali umakniti interesom obrambe. Samo z ozko potko je povezan s kopnim. Kaj se zgodi, ko pride plima, visoka, osvobajajoča in mlada?

In še na koncu

Kaj predstavljajo danes stari kraji, ki jih vidiš v Dalmaciji, na njeni obali in v njeni Zagori? Počasne pesmi, blag propad, slovo Evrope, veliko lepote? Koliko od tega? Morda toliko, da še lahko dobiš nekaj takega kot večno vračanje. Lepo je rekel veliki pisatelj: »Potuješ zato, da se spominjaš, da sam sebi pomagaš pri spominjanju. Vse je odložena nesmrtnost.« Trdno verjamem, da je res tako.

Prijavi sovražni govor