V deželi Džingiskana še čakajo na razcvet turizma

Potem ko je tudi sam s težavo premagal polovico poti po vijugasti kozji stezi, je začel vodnik Mohamad Ibrahim nadvse poveličevati razgled – prostrano pokrajino z rdečkasto obarvanimi klifi, ki velja za glavni adut afganistanskih prizadevanj za zagon turizma na vojnem območju. Bamijan – znan po zdaj praznih votlinah, v katerih sta nekdaj stala velikanska kipa Bude, ki so ju talibi razstrelili – je ena redkih mirnih oaz, saj se ji je v glavnem uspelo izo­gniti krutim spopadom, ki so pretresali preostala območja Afganistana.

Nekdaj so se tukaj ustavljale karavane, ki so potovale po legendarni svilni cesti. Pred kratkim je bil Bamijan razglašen za kulturno prestolnico Južne Azije, kar vzbuja novo upanje, da se bo ta pokrajina morda vendarle znova uvrstila na turistični zemljevid sveta. Vendar vključitev v svetovni turistični trg še zdaleč ni projekt, ki bi ga bilo mogoče zlahka izpeljati: okoli Bamijana z vseh strani še vedno divja vojna. Že to, kako se prebiti do tega starodavnega mesta – ki stoji sredi čudovite pokrajine, hkrati pa je ujeto med province, v katerih so varnostne razmere še vedno več kot dvomljive –, je lahko za popotnika velik izziv. A to prav gotovo ne more ustaviti Mohamada Ibrahima, vodjo območne turistične zveze, da ne bi nadaljeval svoje trgovske strategije. »Bamijan se ponaša z jamami z najstarejšimi oljnimi poslikavami na svetu, je prvi afganistanski narodni park, pozimi pa tudi edino območje v Afganistanu, kjer je mogoče smučati,« pripoveduje in zdi se, kot da bi podatke sproti prebiral iz kakšnega turističnega vodiča. Potem ko se povzpne na porušeni obrambni zid Šar e Golgola – Mesta krikov, ki ga je v 13. stoletju razdejal Džingiskan –, se Ibrahim ustavi, zajame sapo in s tal pobere prazen naboj, enega od številnih ostankov iz časov sovjetske invazije, ki še vedno onesnažujejo kraje, s katerih se odpira pogled na peščene klife in s snegom prekrito gorsko verigo Hindukuša.

Nevarna prestolnica kulture

»Afganistan zavida Bamijanu, ker imamo tukaj svoj mir,« dodaja Ibrahim. Se pa tudi v Bamijanu z nostalgijo spominjajo časov pred državljansko vojno, ko so imeli nadzor nad strateškimi gorskimi prelazi, ki so med seboj povezovali trgovske poti iz Indije, Kitajske in Perzije. Takrat so sem na veliko prihajali popotniki z nahrbtniki v upanju, da se bodo po kopnem prebili do tako imenovane »poti hipijev«. Na žalost deželi do zdaj ni uspelo oživiti zlatih časov turizma, saj so državo desetletja pretresale vojne, med vladavino talibov (od leta 1996 do leta 2001) pa sta bila med drugim uničena tudi oba velikanska kipa Bude. Talibi so ju razglasili za žalitev islama in ju razstrelili, nad tem njihovim dejanjem pa se je nato zgrozil ves svet.

Za zdaj o tukajšnjem turizmu ni zanesljivih statističnih podatkov, turistični predstavniki pa priznavajo, da se je število tujih turistov v času vladavine talibov in v naslednjih letih občutno zmanjšalo, saj se v Afganistanu občasno še vedno srečujejo z nasiljem.

Bamijan so prejšnji mesec razglasili za letošnjo prestolnico kulture Jugovzhodne Azije, česar so se zelo razveselili tukajšnji hotelirji in trgovci. A zelo redki med njimi so v resnici optimistični. Na edinem tukajšnjem letališču lahko pristajajo le majhna letala. Imajo le eno komercialno letalsko progo, po kateri letala trikrat na teden letijo v Kabul in nazaj v Bamijan. Obe cesti, ki Bamijan povezujeta s Kabulom – tako tista, ki vodi prek gorske doline Gorband in sosednjo provinco Parvan, kot tista, ki vodi prek province Vardak na jugu –, pa sta lahko smrtno nevarni. Popotniki, ki si niso mogli plačati 200 dolarjev za povratno potovanje z letalom, so povedali, da so imeli zelo neprijetna srečanja s talibskimi bojevniki.

»Če kot Afganistanec potujete po cesti, si nadenite razcapano tuniko, pustite doma vse dokumente in molite,« se je žalostno pošalil Umaidulah Azad, turist, ki je obiskal Band e Amir, kraj, ki po svetu slovi kot afganistanski Veliki kanjon, in to zaradi čudovitih jezer in mogočnega skalovja iz apnenca. »Če vas ustavijo talibi, imate nekaj možnosti, da boste preživeli, če ste videti kot kmetavz. Zagotovo pa se vam ne bo dobro pisalo, če imate kakršne koli zveze z vlado ali tujino,« je še dodal 24-letni Azad, ki je zaposlen v telekomunikacijskem omrežju in ki se je pred kratkim odpravil na nevarno popotovanje od Kabula do Bamijana.

Razstreljena zgodovina

Mohamad Sadžad Mohseni, ugledni duhovnik – zaradi stikov, ki jih z mladimi Afganistanci vzdržuje na socialnih omrežjih, so ga poimenovali »mula na facebooku« –, je bil v Bamijanu, ko so talibi razdejali kipa Bude. Ko jim ju med večdnevnim obstreljevanjem s topovi ni uspelo uničiti, so v kipa izvrtali luknje in jih napolnili z razstrelivom, se spominja Mohseni. »To, kar so razstrelili, nista bili zgolj kamniti gmoti. To je bila naša zgodovina. Leta 2001 so ameriška letala talibe pognala v beg in jih prisilila k temu, da si poiščejo skrivališča. V minulih trinajstih letih so se raztepli po skoraj vseh afganistanskih mestih in vaseh,« je še dejal Mohseni. Res pa je, da v glavnem nihče ne pričakuje, da bi se zgodil upor talibov v Bamijanu, v katerem prevladujejo Hazardi, azijski potomci Džingiskana, ki so bili pod vladavino talibov strahotno zatirani. Zdaj mir v Bamijanu občasno zmotijo le klici mujezina in občasne eksplozije raket v sosednjih krajih. Oboroženih varnostnikov je zgolj peščica, kar je pravzaprav nekaj nenavadnega za deželo, ki je znana po ostrostrelcih, kontrolnih točkah in samomorilskih napadalcih. Tukajšnji prebivalci radi poudarjajo, da je »varnost dobra, da pa je gospodarstvo slabo«. Pešajoče gospodarstvo ponuja le malo možnosti za zaposlovanje, tako da se tukajšnji prebivalci v glavnem ukvarjajo z gojenjem krompirja.

Mestni trg krasi kopija velike laterne s svečo. Gre za svojevrsten simbol, ki so ga postavili tukajšnji aktivisti. Z njim so hoteli svetu povedati, da v Bamijanu nimajo električnega omrežja, tako da so se študentje prisiljeni učiti pod uličnimi svetilkami. V trgovinah so na prodaj kičasti spominki in preproge okrašene s prizori iz buzkašija – posebnega dokaj grobega tradicionalnega tekmovanja s konji. S prodajo teh izdelkov si ljudje zagotavljajo skromno preživetje, medtem ko še vedno čakajo na razcvet turizma. »Turisti najbrž ne bodo prihajali v Bamijan, vse dokler se ne bo konec vojne v njegovem sosedstvu,« žalostno ugotavlja prodajalec starin Gulam Ali.