Tiskane izdaje
Toda Rusija niso le 24-urni utrip Moskve ali St. Peterbruga niti neskončne širjave Sibirije s poletno pripeko in množico komarjev ter ostrimi zimami. Te besede sem že večkrat slišal iz ust številnih znancev iz največje dežele na svetu, tudi vase zagledanih »Moskvičev«, ponosnih prebivalcev metropole. In prav s skupino takšnih je »tekmovala« simpatična in zgovorna vodnica Natalija, prav tako ponosna Kazančanka, ko je skupino desetih zvedavih gostov, med katerimi sva bila le dva tujca, oba iz Slovenije, peljala na dveurni sprehod po središču mesta ob sotočju dveh mogočnih rek – Kazanke in daleč naokrog slovite Volge.
Seveda so dialogi minevali v šaljivem tonu, a vedno znova smo slišali, kaj vse Kazan, mesto z dobrim milijonom prebivalcev, po velikosti osmo v Rusiji, lahko ponudi več kot Moskva. Celo univerza je po vodničinih besedah zahtevnejša od razvpitega Lomonosova ali pa tiste peterburške, najstarejše v Rusiji. »Pomislite le, da tukaj nista dokončala študija niti Lenin niti Tolstoj,« se je spomnila revolucionarja in slovitega književnika ter takoj nadaljevala pripoved o knjižnici in osrednjem teatru, ki menda prekašata tudi tiste v omenjeni metropoli …
A kakorkoli, mestu z izjemno zgodovino, stičišču številnih ljudstev, prizorišču burnih selitev in živahne sedanjosti kaže nameniti posebno pozornost. In po poldrugem tednu bivanja v njem me niti malo ne preseneča, da je poleti, ko so mnogi Rusi zaradi padca vrednosti rublja ostali na počitnicah v domovini – denar in čas pa prihranili za kakšen naslednji obisk Dunaja, Berlina, Londona ali Azurne obale –, to zelo priljubljena točka domačih dopustnikov. Seveda olimpijski Soči s svojo dolgo obalo še naprej privablja tiste, ki stavijo na morsko vodo, tam je menda gneče še več, odkar na Krimu in v ukrajinskih letoviščih, žal, ni več brezskrbnega vsakdana. A tudi Kazan postaja zelo privlačen. Med poznavalci že dolgo slovi kot najvarnejše rusko mesto, krščanska in islamska vera se tu prepletata brez kakršnihkoli težav ali celo konfliktov, spomenikov, tudi s prestižno oznako zaščite Unesca, je obilo in kar dva kilometra dolga cona za pešce se po urejenosti, čistoči in ponudbi zlahka primerja s precej bolj razvpitimi po nekaterih mestih Evrope ali drugih celin.
Neodvisni, a v Rusiji
Mesto je pred desetimi leti praznovalo 1000. rojstni dan, je središče Tatarstana, republike v Ruski federaciji. Resda se je domače ljudstvo pred stoletji bojevalo z vojščaki iz osrednje Rusije, a ta del jugozahoda dežele je že dolgo zelo miren. Znotraj federacije – tako so mi povedali domorodci – uživa dovolj neodvisnosti; ob sklepni slovesnosti svetovnega prvenstva v plavanju so izjemen aplavz s tribun doživeli tako domači tatarstanski predsednik Rustam Minihanov kot tudi udarna voditelja države Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev …
Res, ni jih malo med obiskovalci iz tujine, ki so doživljali nelagodje v katerem od ruskih mest, pa naj bo zaradi pretirano številnih in strogih pogledov policistov ali drugih uradnih oseb ali pa ker so bili navzoči ob kakšni kraji, pretepu ali incidentu z nacionalnim ozadjem. Središče Tatarstana, republike s 3,8 milijona prebivalcev (približno toliko naj bi bilo Tatarov še v drugih delih nekdanjega sovjetskega imperija, največ v Uzbekistanu in Kazahstanu), pa je mirno, urejeno, ponuja podobo sožitja pa tudi odprtosti in prijaznosti do gostov. Med temi resda prevladujejo domačini, tujce največkrat pripelje pot v Kazan na službeni sestanek, posel, festival, športni dogodek.
Ravno zaradi športnih dogodkov v zadnjih letih, še posebej univerzijade 2013, je mesto doživelo izjemen razcvet. Kakovost življenja je tu največja med ruskimi mesti, veliko je novih stanovanj, obnovljenih stavb, trgovine s spominki na coni za pešce sledijo druga drugi kot v najbolj obleganih turističnih krajih ob morski obali, športna infrastruktura pa je sploh poglavje zase.
Šport kot okno v svet
V mestu je menda kar šeststo različnih športnih objektov. Zadnja leta so v najodmevnejših ekipnih športnih panogah ruske ligaške zgodbe – nogometu, hokeju, košarki in odbojki – prav moštva iz Kazana povsod krojila vrh. Imeniten je teniški center z dvajsetimi igrišči, vse mesto diha z izjemno energijo in pripadnostjo športni dejavnosti.
»Kazan je začel postajati urejen in privlačen že prej, denimo leta 2005, ob svoji tisočletnici, kot sodobno mesto pa je zares zaživel ob univerzijadi, in odslej naj bi mu prav športni spektakli priskrbeli še širšo prepoznavnost,« mi je pripovedoval domači novinarski kolega, ko sva si ogledala tekmo domačih nogometašev z našimi sosedi iz Gradca – Sturm se je namreč v evropsko ligo poskusil prebiti prav prek Kazana, ob sotočju Kazanke in Volge ga je spremljalo tristo glasnih Štajercev, in kolikor sem zaznal, so v tem živahnem mestu dva dni prav uživali. Le mešanice južnoavstrijske nemščine in ruščine ni bilo mogoče razumeti, zato si je bilo treba pomagati z govorico rok. Na uradnem seznamu jezikov, ki so tu v rabi, je še tatarščina, precej podobna turškemu jeziku, a je sredi mesta ni slišati. Med številnimi knjigarnami, značilno razkošnimi za velika mesta Ruske federacije, je le ena, v Baumanovi ulici, omenjeni dolgi coni za pešce, ki ponuja literaturo v tatarščini.
»Uradnih podatkov o številu prebivalcev, ki govorijo tatarski jezik, ni. V šolskem programu obstaja, a kot vidite, se vse dogaja v ruščini. Morda je kje na vasi drugače,« je vodnica Natalija tudi sama ugibala o starem jeziku z nekaterimi besedami iz turškega prostora. Kot razkriva zapis v muzeju legend, naziv mesta izvira iz besede za kotel oziroma veliko posodo – kazan. Ko so se namreč tu poskusili naseliti prvi prebivalci, je vodja tabora enega od podrejenih poslal po vodo v reko. A mogočna Volga ga je skupaj s posodo odnesla, v taboru so zaman čakali nanj, čudili so se, kam je izginil s »kazanom«. Zato so se odločili, da bodo mesto, kjer so postavili svoj tabor, poimenovali kar Kazan.
Domačini se resda hvalijo s športno areno v novem delu mesta, ki bo čez tri leta tudi med prizorišči svetovnega prvenstva v nogometu, vendar so ponosni tudi na stari centralni stadion, kjer se prav z novinarske tribune ponuja imeniten pogled na Kremelj, pomanjšano različico slovitega moskovskega. Kazanski je pod zaščito Unesca, med lično urejenimi vrtovi so muzejske stavbe s podrobnim zgodovinskim pregledom te zanimive dežele. V delu Evrope, dobrih 700 kilometrov vzhodno od Moskve, kjer so opazni vplivi Orienta, se je dogajalo marsikaj. Nekoč so se tu naseljevali Bolgari, Turki, domorodci so trpeli v dobi Ivana Groznega, ruska carska vojska se je znašala nad tatarskim ljudstvom, uničevala palače in mošeje. Zadnjih niso marali niti v času sovjetskega imperija, k prikazu teh let, torej od 1917 do perestrojke in pozneje razpada mogočne federacije, vabijo v muzej socialističnega vsakdana. A ta ustanova je eno redkih kazanskih razočaranj – informacije so borne, daleč od tistih v res posrečenem berlinskem muzeju s podobno tematiko, o življenju v NDR.
Kje sta tatarska biftek
