V Melbournu na paradi najmanjših pingvinov

Ko si na jugovzhodu Avstralije, recimo v Melbournu, te hitro prepričajo, da je med zanimivostmi, ki jih ne smeš zamuditi, tudi večerni ogled pingvinov na Filipovem otoku.

Sprva je izlet nekoliko spominjal na sindikalne, a druščina je bila mednarodno pisana, veliko Kitajcev, nekaj Indijcev, Malezijcev pa nekaj Nemcev in seveda dva Slovenca. Odličen je bil šofer dvonadstropnega avtobusa, saj je več kot dobro opravljal tudi delo vodnika.

Prvi del izleta, na katerega smo se iz Melbourna odpeljali že ob 13. uri, ni obetal posebej veliko. Najprej 160 kilometrov vožnje na skrajni jug avstralske celine po pretežno ravni kmetijski pokrajini, ki je bila nekoč močvirje, kjer danes pasejo živino in pridelujejo šparglje. Nato čez most na Filipov otok (Phillip Island), tam najprej ogled stare kmetije, recimo iz 19. stoletja, pa zavetišča za koale in valabije, manjše sorodnike kengurujev. Vmes še kratek ogled čudovito urejenega dirkališča, na katerem je potekala ena zadnjih dirk lanskega svetovnega prvenstva motoGP. Sledil je precej dolg sprehod po pečinah, polnih galebov (kjer naj bi bili tudi tjulnji in morski levi, a jih ni bilo), in na koncu smo proti večeru le prišli na lokacijo, če smo natančni na Summerland Beach, kjer bomo gledali pingvine.

Najprej so jih skoraj iztrebili

Doživetje je v resnici zanimivo – o tem sva se prepričala pozneje – saj so to najmanjši pingvini na svetu, v angleščini se uradno imenujejo little penguins (Eudyptula minor), visoki le 25 centimetrov, največ 30. Njihova življenjska zgodba je impresivna. Pred nekaj desetletji so jih skoraj iztrebili. Območje na južnem delu Filipovega otoka, na katerem živijo, so namreč razdelili na zazidljive parcele in jih razprodali, ljudje so si postavili hiše in pripeljali domače živali … Psi in mačke, za njimi pa še lisice so začeli ugonabljati nebogljene pingvinčke. Tako je bila leta 1980 od desetih kolonij pingvinov ohranjena le še ena. No, na srečo se je vmešala avstralska država, postopoma ponovno odkupila zemljišča s posestvi vred, vse porušila in odstranila ter vzpostavila naravni park; »odstranili« pa so tudi večino lisic. Tako so si pingvinčki počasi opomogli in so zdaj spet razmeroma močna in zdrava kolonija, saj se je njihovo število z le 12.000 sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja do zdaj okrepilo na 32.000 osebkov.

A zakaj so tako zanimivi, da jih hodijo občudovat turisti z vsega sveta? Zato, ker vsak dan, dobesedno vsak dan, ko se znoči in so varni pred plenilci, prikobacajo iz morja in se po plažah in bregovih odpravijo do svojih bivališč oziroma gnezdišč, ki so lahko tudi kilometer ali dva oddaljena od obale. Sprva jih iz oceana priplava le nekaj, toliko da se prepričajo, ali je vse v redu in varno, potem pa jih iz morja prileze po več sto, v enem večeru jih naštejejo tudi do 6000.

Fotografiranje prepovedano

Na ta mimohod oziroma parado, kot ji uradno rečejo, čakajo turisti. Seveda je zgodba odlično podprta, na vseh koncih so trgovine s spominki, odlično vzdrževane od tal dvignjene lesene poti in na obali čisto prave tribune, na katerih lahko sedi nekaj sto turistov. Mlade rangerke oziroma vodnice jih prepričujejo o nujnosti varovanja okolja in skrbno pazijo, da turisti pingvinov ne bi motili s fotografiranjem ali snemanjem; jim pa velikodušno dovolijo, da fotografije pingvinov pogledajo na njihovi uradni spletni strani ali pa kupijo razglednice. Male živalce, ki ne meneč se za množico radovednežev, v mraku vztrajno hlačajo v breg, ti res nemudoma prirasejo k srcu.

Pa s tem vsega skupaj še ni konec. Pingvini so najbolj aktivni ponoči, ko z ribami, ki so jih čez dan nalovili daleč na odprtem morju in shranili v želodcih, hranijo mladiče, urejajo si domove, se gredo družabno življenje … Zjutraj, še preden se povsem zdani – zaradi varnosti pač – ponovno odhlačajo po bregu navzdol, proti obali in morju. In tako iz dneva v dan. V povprečju živijo sedem let, so pa med njimi tudi rekorderji, ki so stari tudi 15 let, kar je približno toliko, kot če bi ljudje dočakali dvesto let.

Tako se je sprva razmeroma dolgočasen izlet vendarle končal po pričakovanjih. Vedno bolj jasno mi je tudi bilo, kako pomembno je za Avstralce ohranjanje okolja in biotske pestrosti.