V rojstni kraj znamenitega župana Ivana Hribarja

Zaklade občine Trzin najbolje spoznamo po naravnih in kulturnih lepotah.

sre, 02.08.2017, 18:00

V Trzin pri Ljubljani nas redko zanese želja po odkrivanju naravnih in kulturnih lepot kraja. Običajno se odpravimo po kakšnem opravku v tamkajšnjo industrijsko cono ali morda na kosilo v staro furmansko gostilno Narobe, kjer v 500 let stari kmečki hiši ponujajo jedi, ki so jih kuhali že pred 150 leti – a to je lahko samo pika na i. Le deset minut vožnje od središča prestolnice obiskovalca v zaledju čaka več prijetnih presenečenj.

Trzin velja za eno najbogatejših občin v Sloveniji, saj je v kraju registriranih več kot 600 podjetij. To se kaže že v urejenosti kraja, tako hiš kot infrastrukture. Na urejenost svojih domov Trzinci veliko dajo, saj vsako leto konec novembra podelijo priznanja za najlepšo staro in novo stanovanjsko hišo ter poslovni objekt. Posebno lepo je urejen stari del Trzina, kjer je nekaj hiš še iz 19. stoletja, kot sta Pr' Smuk in Šuštarčkova domačija. Nekateri lastniki se trudijo ohranjati stare stanovanjske objekte v kolikor toliko verodostojni podobi, čeprav živijo v novi hiši, ki so si jo zgradili na dvorišču. Nekoč tipične pritlične hiše z majhnimi okni in gavtrami (varovalne rešetke na oknih) jim služijo predvsem kot pomožna poslopja in za okras kraja.

Med starimi hišami ima poseben pomen v občini tako imenovana Jefačnikova domačija ob Jemčevi cesti. Stoji v središču stare vasi na mestu rojstne hiše najbolj znamenitega krajana Trzina Ivana Hribarja, zaslužnega ljubljanskega župana. Skromna domačija Hribarjevih je pogorela, ostali pa so gabariti nekdanje zazidave, tako da je občina pred nekaj leti posest odkupila in na podlagi starih vzorcev dala zgraditi povsem novo hišo skupaj z gospodarskim poslopjem. Vanjo so na način tradicionalnega stavbarstva vgradili staro opeko iz trzinskega Frnihtovega bajerja, ki so jo našli na posesti, nekaj kosov so razrezali in jih položili po tleh v pritličnem delu hiše, da je tlak videti kot prava umetnina. Prenovljeno Jefačnikovo domačijo so odprli leta 2008, še prej pa so leta 2003 kot poklon Hribarju po njem poimenovali Center družbenih dejavnosti v novem delu Trzina.


Znamenita Jefačnikova domačija. Foto: Smilja Štravs

Ivan Trzinski

Center Ivana Hribarja je danes večnamenska stavba, kjer so sedež Turističnega društva Kanja, Knjižnica Tineta Orla, ustanovitelja in tri desetletja urednika slovenske revije Planinski vestnik, in dvorana Marjance Ručigaj, neutrudne režiserke in igralke. »Hribar je bil tako ponosen na svojo malo vas, da se je pod literarna dela, ki jih je izdal, podpisoval s psevdonimom Trzinski,« pripoveduje vodnica Turističnega društva Kanja Majda Šilar, ki po Trzinu rada popelje tudi goste, ki k njim pogosto pridejo tudi na priporočilo Turizma Ljubljana. »Čeprav ni dokončal nobene visoke šole, je bil odprte glave in zelo nadarjen za jezike, saj je še kot gimnazijec prevajal knjižna dela iz ruščine in francoščine,« nadaljuje Šilarjeva. Na svoj izvor nikoli ni pozabil in je kasneje kot premožen bančnik, politik in diplomat štipendiral revne otroke iz domače vasi, ki si niso mogli privoščiti šolanja.

Obnovljeno gospodarsko poslopje Jefačnikove domačije je danes muzej, v katerem so v treh nadstropjih uredili različne zbirke o zgodovini kraja. Poleg Hribarjeve spominske sobe, ki so jo uredili s predmeti iz starinarnic ter ponazarjajo opremo in duha časa, v katerem je odraščal, so v hiši še soba, posvečena obdobju NOB z imeni padlih Trzinčanov, prikaz za Trzin značilne mesarske obrti z Ledenico, to je prostorom za shranjevanje mesa, ter stalna zbirka Po sledeh trzinske preteklosti, od prazgodovine do današnjih dni, ki je nastala v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. Razstava je zanimiva za vse generacije, saj je zasnovana interaktivno – otroci spoznavajo igre skozi čas, različna žita, pobirajo mitnino, se oblačijo v nošo kmeta iz 15. stoletja, pomerijo lasuljo plemiča iz 18. stoletja ..., starejši pa se medtem zabavajo s tuhtanjem, kaj neki pomeni ministerial ... Najbrž pa je večini neznan tudi podatek, da je imelo avstrijsko poveljstvo med prvo svetovno vojno v Trzinu letalsko bazo za oskrbovanje vojakov na soški fronti.

Pozabljena trzinska klobasa

Valvasor je pisal, da so bili Trzinci znani kot izdelovalci ribiških mrež in postelj, v 19. stoletju pa so se preživljali predvsem kot mesarji in furmani. Trzinska klobasa je ena izmed tradicionalnih jedi, zbranih pod blagovno znamko Okusi osrednje Slovenije, bila pa naj bi celo predhodnica današnje kranjske. Stara receptura še obstaja. Enkrat na leto jo posebej za Florjanov sejem, ki ga v Trzinu prirejajo maja, naredijo v podjetju Meso Kamnik. Postrežejo jo z žganci, repo ali zeljem. Boste pa dobro jedli v eni od dveh več kot sto let starih krajevnih gostiln, Narobe ali Pr' Jakov Met. Za goste pripravljajo vse vrste domačih mesnih dobrot, kot so golaž, vampi, različne pečenke in klobase, pa tudi značilno prehrano sodobnega časa, ki ji je naklonjen mlajši rod, je mogoče naročiti. Gostilna Narobe je prva v Sloveniji imela v svoji ponudbi vegetarijanske jedi. Če bi radi le kaj malega prigriznili, vam v Hiši kruha ponudijo takšnega iz prave krušne peči. Pečejo ga iz ekološke moke, brez vsakršnih dodatkov. Za napovedane skupine prirejajo tudi delavnice in tečaje peke kruha in kuhanja tradicionalnih jedi v krušni peči.

Skozi Trzin tečejo trije vodotoki, reka Pšata ter potoka Blatnica in Motnica, svet okrog kraškega z gozdom poraslega osamelca Onger pa je bil včasih precej močvirnat. »Trzinci so v preteklosti to znali izkoristiti – pozimi so zajezili vodotoke, tako da se je voda razlila po polju in zmrznila. Narezali so led, ga naložili na vozove in peljali v Ljubljano, kjer so ga prodali,« pripoveduje Šilarjeva. Od nekdaj razsežnih močvirnih travnikov je danes ostalo mokrišče ob spodnji Pšati, kjer še uspevata močvirski tulipan in logarica, imenovan tudi žerjavček. Za Trzin ima posebno vrednost, saj je del občinskega grba.

Naravne zaklade občine najbolje spoznamo s sprehodom po gozdni učni poti Onger, kamor vodniki radi peljejo zlasti otroke in šolarje. Pot se začne za Osnovno šolo Trzin, kjer prečkamo mostiček čez Pšato ter se po betonskih stopnicah povzpnemo v gozd. Od tod nas po urejeni stezi vodijo table, ki vabijo k opazovanju različnih drevesnih in drugih rastlinskih vrst ter živali. Pod Ongerjem je nekoč potekala rimska cesta Emona–Celeia, na območju trzinskega kamnoloma pa so našli tudi sekirico iz kamene dobe, ki jo je odkupil ljubiteljski zbiralec starin, veterinar Josip Sadnikar iz Kamnika. »Ker jo je imel v svojem domačem zasebnem muzeju, so se nekoč v hiši pojavili obiskovalci iz Italije in v trenutku nepazljivosti gospodinje sekiro ukradli,« razloži Majda Šilar. Takšne stvari so radi počeli tudi rokovnjači, ki spadajo v okvir manj čedne trzinske tradicije, prav v okolici Trzina je namreč deloval zloglasni rokovnjač Dimež, a to je že druga zgodba.

Prijavi sovražni govor