Velenje se razvija, a ostaja mesto knapov in mladih

Ob dveh obiskih Velenja je bil poln hvale tudi Tito. Ne sicer takoj. Ob prvem prihodu, jezen na župana Nestla Žganka zaradi njegove svojeglavosti, iz avtomobila ni hotel stopiti na rdečo preprogo. Velenje, od leta 1981 do 1990 tudi Titovo Velenje, so si v Beogradu in Ljubljani predstavljali kot naselje barak, provizorijev za rudarske družine, rudarji pa naj bi se po upokojitvi z družinami vračali v svoje bosanske in druge kraje, od koder so prišli.

Toda Žgank je za rudarske družine in za delavce Gorenja naročal gradnjo za tisti čas spodobnih stanovanj s kopalnicami in tudi maršal je moral biti ponosen. Čeprav je Ivan Maček Matija javno razlagal, da rudarji ne potrebujejo stanovanj, in je šele Luka Leskošek dejal, da morda pa le ... Tako je Tito v Velenje pripeljal tudi Nikito Hruščova in mu razkazoval, kaj zmore socializem jugoslovanskega tipa.

Moderno

A to so le anekdote. Po zaslugi pionirjev Velenja – direktorja rudnika in župana Nestla Žganka, očeta in direktorja Gorenja Ivana Atelška ter zdravnika Alojza Fijavža, ki so jih Velenjčani imenovali AFŽ, kar je pomenilo tudi antifašistično fronto žensk – je v šestdesetih letih začelo rasti moderno Velenje.

Dobesedno moderno, saj Velenje označujejo kot mesto moderne stavbne dediščine. Zasnovano kot mesto v parku je takšno še danes. Po zaslugi arhitekta Roka Polesa je v velenjskem Turističnoinformacijskem centru (TIC) mogoče dobiti stavbni in spomeniški vodnik in se sprehoditi skozi mesto ter se čuditi brezčasni arhitekturi in urbanistični zasnovi z risalnih desk domačih in tujih arhitektov. Arhitekt Nande Korpnik s tem sicer povsem ne soglaša: »Arhitekt Janez Trenz je konec šestdesetih let zasnoval mesto moderne z dvema prometnima obročema, notranjim in zunanjim. Konec osemdesetih je Urbanistični zavod Velenje uveljavil prekinitev notranjega napajalnega cestnega obroča in ga spremenil v veliko promenado. Leta 1991 sem kot soavtor na natečaju zagovarjal oživitev Trenzovega načrta in ponovno odprtje ceste. To še vedno velja, žal pa nekateri zadnji posegi v centru brišejo moderno zasnovo.«

A večina velenjskih stavb je še vedno v prvotni funkciji, kar je priznanje arhitektom, urbanistom in njihovim naročnikom, graditeljem Velenja. Tudi pred kratkim obnovljena Dom kulture arhitekta Otona Gasparija (1959) in Galerija Velenje Adija Miklavca (1971), čeprav sprva zgrajena za knjižnico, s časom le pridobivata pomen kot stavbna dediščina. »Knjižnica oziroma Galerija je oblikovana kot moderna skulptura,« trdi avtor prenove, arhitekt Gregor Gojevič.

Nekaj posegov v prostor in zgradb je novejšega datuma, vse ureditve pa večinoma še upoštevajo prvotne ideje velenjskih urbanistov. Najnovejša pridobitev je Promenada, izdelana po načrtih arhitekta Dejana Laha, ki mesto, po sredini razdeljeno z reko, povezuje preko Pake. Promenada za druženje, sprehode in srečevanja je ulita iz belega betona in že postaja še ena izmed velenjskih znamenitosti.

Transkulturno

Velenje je bilo letos ponovno razglašeno za najlepše veliko mesto v Sloveniji in Velenjčani se radi pošalijo, da je njihovo mesto potemtakem lepše od najlepšega mesta na svetu, Ljubljane. A če o Ljubljani govore kot o vse bolj multikulturnem mestu, bi o Velenju raje dejali, da je transkulturno. Dobrega pol stoletja mešanja delavcev, ki sta jih velenjski rudnik in šaleška industrija gospodinjskih aparatov z avtobusi uvažala iz južnih jugoslovanskih republik, z maloštevilnimi staroselci in prišleki iz drugih slovenskih krajev, je pustilo poseben pečat. Velenjska, pravzaprav šaleška pogovorna govorica je zmes koroškega in savinjskega dialekta z mnogimi iz hrvaščine, srbščine in bosanščine prevzetimi in predelanimi izrazi. Najlaže si je to ogledati v telefonskem imeniku ali se spomniti imen in priimkov zmagovalk iz Velenja na izborih za najlepše Slovenke. In tudi po dekletih je Velenje lepo. Ker je mesto še vedno mlado in delavsko, mora imeti občinska oblast razumevanje za velenjske posebnosti. Zato ni nič nenavadnega, da Velenje ne zmaguje le na izborih za najlepša mesta, ampak se ponaša z nazivi, kot so do starosti prijazno mesto, mesto po meri invalidov, najbolj zelena in energetsko učinkovita občina pa tudi do otrok in mladine prijazna občina.

Mlado

Tisti, ki se skozi Velenje še niso utegnili sprehoditi, bodo, vajeni utripa drugih slovenskih mest, presenečeni nad urejenostjo, čistočo in predvsem mladostjo. Najmlajše slovensko mesto je ob vsakem času dneva polno otrok in mladine. Kako tudi ne – je eno redkih, kjer se število prebivalcev še vedno povečuje in kjer morajo jasli in vrtce graditi drugega za drugim. Zaradi otrok in mladih je prav njim namenjenega veliko. Velenje ima največ otroških igrišč na prebivalca v državi in ni naključje, da se je že pred 26 leti tu spočela tudi največja otroška prireditev v državi Pikin festival, ki se septembra razvleče v debel teden dni.

Zanimivosti je še veliko. Na opuščenem območju nekdanjega rudniškega jaška Škale je pod zemljo Muzej premogovništva Slovenije, kjer se je za obisk treba napovedati in se z ropotajočim dvigalom spustiti nekaj sto metrov v podzemlje ter si med ogledom privoščiti knapovsko malico – kranjsko klobaso in debel kos svežega kruha.

Ali pa se iz protokolarne Vile Biance, v kateri domuje tudi TIC, sprehoditi v Staro Velenje do Hiše mineralov in si ogledati velik kos jantarja, najden v velenjskem rudniku pred samo nekaj leti. Od tam se je mogoče povzpeti na Velenjski grad, ki se ponaša z v dolini najdenima mastodontoma in Foitovo etnološko afriško zbirko ...

Doli v mestu se v življenje domačinov najbolje razkrije s skrbjo za mlade. V Sončnem parku je od nedavnega spet odprta obnovljena Vila Rožle, v kateri so vse podredili likovnemu udejstvovanju najmlajših. Starejša mladina ima ustvarjalne ateljeje v obnovljeni opuščeni velenjski pekarni, občina pa je v eni izmed hiš v Starem Velenju uredila prostore za vadbo desetih glasbenih skupin naenkrat. Mladi in tudi starejši Velenjčani se radi družijo. Eno izmed priljubljenih zbirališč je tudi kavarna in terasa nad – velenjsko knjižnico.

Delavsko

Kljub svoji modernosti in urejenosti pa Velenje ostaja delavsko mesto in tako so tudi gostinske cene sprejemljive. V hotelu Paka ali Vili Herberstein, kjer od lani chefuje priznani Andrej Kuhar, je mogoče zapraviti več, sicer pa mlado in staro prisega na restavracijo DK, nekdaj imenovano Delavski klub, kjer je osebje mlado, številno in hitro, cene pa so več kot ustrezne. Potrebam po nacionalnem poreklu mešane populacije je prilagojena tudi ponudba kioskov s hitro prehrano.

Po okrepčilu kaže skočiti še kam, morda iz središča mesta. Recimo na sprehod okoli Škalskega jezera in mimo nasada avtohtonih sadnih sort ob njem pa od tam do Velenjskega jezera na popoldansko kavo v restavracijo Jezero, nad katero imajo domačini naselje vikendov z vrtički, naselju pa domačini pravijo Kunta Kinte. Od tam ni daleč do Velenjske plaže, kjer sicer vode ugrezninskega Velenjskega jezera še niso uvrščene med kopalne, je pa plaža urejena z vsem, kar ji pritiče, in poleti se na njej tre kopalcev. In če kdo vseeno ne bi želel preizkušati vode, si lahko izposodi jadrnico, čoln, jadralno desko ali plača vožnjo po jezeru s kopijo blejske lente.