Tiskane izdaje
Med historičnimi lepoticami v več nadstropjih s preloma stoletja se od lani za opatijskim letnim gledališčem komaj opazno dviga butični hotel Bevanda, njegova restavracija, vsa v steklu, pa se razteza vse do morja in šteje valove, ki udarjajo ob stoletni nasip.
Tega so naredili že v času največjega razcveta Opatije, ko se je zaradi obilice petičnih gostov iz evropske družbene smetane in vladarskih družin zdelo več kot perspektivno, da bi na tem delu nekdanje ribiške vasice zgradili največjo evropsko zdraviliško palačo.
Po razpadu Avstro-Ogrske je zamisel o elitnem turizmu na tej lokaciji zamrla, nekaj let po prvi svetovni vojni je tu zrasel le paviljon, v novem tisočletju pa je znani lokalni gostinec in nekdanji hrvaški motoristični dirkač Branko Bevanda sem preselil svojo restavracijo, ki jo je na poti med Opatijo in Reko odprl po vrnitvi iz Nemčije že davnega leta 1971. Vmes je največ let domovala v bližnjem Voloskem in tudi zaradi strokovnih priznanj zaslovela daleč naokoli. Toda Branko Bevanda je že leta 2007, le dve leti po nakupu starega lokala na Lidu, z rekonstrukcijo in nadzidavo katerega je dodobra vznemiril reško upravo za zaščito kulturne dediščine, restavracijo prodal reškemu podjetniku Zoranu Maržiću. Ta je svojo zamisel o njeni nadgradnji v butični hotel zaupal reškemu arhitekturnemu biroju Dražul Glušica arhitekti. Hotel Bevanda se je rodil v rekordnem času; od začetka projektiranja do uporabnega dovoljenja je minilo le deset mesecev.
Pri Dražul Glušica arhitektih so se zavedali, da rekonstrukcija obstoječe stavbe, ki je v 20. letih prejšnjega stoletja zrasla najverjetneje po načrtih znanega dunajskega arhitekta Carla Seidla, potem pa je bila večkrat rekonstruirana in nadzidana, zahteva tesno sodelovanje s konservatorji. Odstranili so vse zgodovinske plasti in prišli do bistva; zaščitne dele pročelja in interjerja v osrednjem delu stavbe so obnovili in na novo postavili v simetrično kompozicijo, zadnji zid proti letnemu gledališču pa so ozelenili v spomin na prvotno paviljonsko zgradbo med parkom in morjem.
Ena restavracija in deset sob
Osnovna zamisel je bila stvaritev sodobne stavbe iz betona in stekla, ki nadgrajuje vizuro Opatije, hkrati pa gostom daje občutek, kot da je Kvarner s Cresom in Krkom na njihovi dlani. To so dosegli s postavitvijo nove zimske terase med historično stavbo in morjem, v kateri domuje restavracija, nekdanjo dvorano pa so spremenili v bar, kadilski kotiček in recepcijo. V prvem in drugem nadstropju so uredili tudi deset sob, poimenovanih po umetnikih in znanstvenikih svetovnega slovesa, od skladatelja Giacoma Puccinija, književnika Antona Pavloviča Čehova do avstrijske cesarice Marije Anne in znanstvenika Alberta Einsteina, ki so se od sredine 19. stoletja zbirali, navdihovali in zabavali na tem koščku habsburške riviere. Sobe v obeh nadstropjih je mogoče povezati v večje enote, drugo nadstropje z dvema apartmajema in suitama pa si je (začasno) mogoče celo »prisvojiti«.
S terase v toplo gnezdo
Kot poudarjajo arhitekti, so z velikostjo sob in izbrano opremo poskušali poustvariti udobje razkošnega doma, zato so za pohištvo, ki so ga zasnovali za vsako sobo posebej, izbrali naravne materiale, ki so prijetni na otip, mehki in imajo izraženo teksturo. Vsaka soba je glede na svojo teraso nekaj stopnic niže, tako naj bi po besedah arhitekta Siniše Dražula gost imel občutek, kot da se s terase spusti v toplo gnezdo, zgrajeno samo zanj. Podobna načela pri izbiri materialov so upoštevali tudi pri opremi pritličja in zimske terase, s čimer so uokvirili in poudarili historične elemente, predvsem pa usmerili pozornost na največjo dragocenost lokacije – razgled na Kvarnerski zaliv. Eden najpomembnejših elementov definiranja prostora pa je bila osvetlitev. V sodelovanju s kolegom Martinom Grubićem so oblikovali zelo asketske svetilke, ki zagotavljajo intimno ozračje in jih je glede na zasedenost mogoče dvigovati in spuščati nad mize ter tako osvetlitev prilagajati različnim priložnostim. Posebej za restavracijo in bar so oblikovali tudi stole.
Tu kraljujeta chef Andrej Barbieri in sommelier Branko Muždeka. Prvi, ki se ponaša z dolgoletnimi italijanskimi kuharskimi izkušnjami, sledi temeljem Bevandine restavracije in prisega na jedi iz svežih lokalno pridelanih sestavin, drugi, večkrat nagrajeni sommelier in eden najbolj poznanih v regiji in na Hrvaškem, pa odreja, s čim z njihovega seznama okoli 600 vinskih etiket in 200 drugih alkoholnih pijač kaže poplakniti postreženo.
Posebno mesto na karti pijač imajo tudi koktajli. V pristojnost Muždekovega izbora pa sodita tudi vinomata, ki gostom omogočata, da lahko spijejo kozarec šampanjca ali vina ob kateremkoli času – in s katerima naj bi bili prvi hotel s tako »storitvijo« na Hrvaškem.
Za lastnika Maržića Hotel Bevanda še zdaleč ni končan, je poudaril že lani, ko so mu za dvajset let podelili koncesijo za plažo Lido in Angiolina. Te dni je prav njegova, očitno skrita namera, da kopališče Angiolina – tu je nekoč stalo leseno kopališče, ki je zgorelo, in bi tudi po novem moralo biti rekonstruirano – spremeni v kopalni hotel oziroma da kabine za preoblačenje spremeni v sobe za poldnevno, enodnevno in večdnevno bivanje, dvigala prah in polnila časopisne stolpce. Po pisanju Novega lista je mestna opozicija že napovedala, da bodo zahtevali preiskavo dodelitve koncesije, kot je najavil Maržić, pa bodo prihodnje leto uredili sprehajalni del plaže od Bevande do vhoda v park Angiolina, leta 2016 pa še repliko nekdanjega kopališča Angiolina.
