Tiskane izdaje
Nekje sem prebral: vsak dober pogovor je v resnici večinoma sestavljen iz besed, ki niso izrečene. Preprosto res, takšen je pogovor z Zrmanjo, reko Velebita. Besed sploh ni treba. Je samo zgodba. Zgodba o moškem, ki sreča žensko angela in začuti neustavljivo željo, da bi jo gledal.
Sem na Zrmanji. Reka teče in njene vode so dovolj visoke. Pomlad je. V ozadju se sveti prvomajski sneg Velebita. Toplo je. Jasen, sončen dan in svetloba sveti, kakor da pomeni ednino enega samega dneva, ki pomeni razkošje časa, v katerem se lahko skrivajo in odkrivajo vsi dnevi.
Lahko izbiram. Lahko hodim, pohajam po kanjonu. Gledam barve. Potujem z raftom, skačem čez slapove. Gledam zgodovino. Razvaline trdnjav na rečnih obalah ne poznajo besede za čas, kakor je niso poznali Indijanci. Indijanci? Tukaj so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Nemci snemali filme o Vinetouju, plemenitem poglavarju Apačev iz romanov Karla Maya. Za oboževalce zgodba ni pozabljena. Vsak del Zrmanje ima svojo filmsko zgodovino.
Torej lahko izbiram. S kajakom veslam po divji vodi, veslam po mirni vodi. Samo izbrati moram. Lahko se vozim. Uživam v ugodju. Majhna prijazna ladja vsak dan pluje po kanjonu. Kapitan – stari morski volk, ki je preplul svetovna morja – pripoveduje o reki, filmih, zgodovini, svetu. Ima obraz, v kakršnih pravljice postanejo resnica.
Kje sem? Zrmanja je reka na tem svetu. Na njenem desnem bregu se zadnjič umirjajo višine Velebita, mogočnega zidu, ki loči Liko od plavega Jadrana. Na levi valovijo mirni griči Bukovice in Ravnih Kotarov, enkrat proti morju, drugič k jugu, tja do šibeniškega zaledja. To je svet, ki ga pozabljamo, ko hitimo proti morju in poletju, kakor Don Kihot iščoč letošnje ptiče v lanskih gnezdih.
Hoja
Reka teče po surovem velebitskem in liškem krasu, vsenaokrog je beli kamen, izjeden od vode v najbolj fantastične oblike. Zgornji tok je kraška reka, včasih ponikne, včasih se napaja iz niza jam, ki dolino spremljajo s svojimi podzemnimi izviri. Po vasi Žegar se začenja tristo metrov globoko vrezana soteska – kanjon Zrmanje, po katerem se tako radi spuščajo veslači. Spomladi, ko se v gorah tali zimski sneg, so to veliki rafti, v drugih dobah nizke vode se pisani kajaki prelivajo čez sigaste kaskade.
In moj, pohodniški izziv? Visoki buk, najvišji slap, lepotec, lehnjakov velikan. Srečala sva se blizu najinih zgodb, drsel je na zelenih konicah vode, breztežen, valujoč brez bremena, visoko vzdignjen in ponosen. Visoki buk, kralj Zrmanje in vodni junak Velebita. Je govoril o ljubezni, najslajši, ki traja onkraj vseh porazov? Slap, veliki slap, meteor lepote in želja, ki sem jo začutil, želja, da tečeva skupaj, želja, polna moči, če imaš oči, ki jo zmorejo videti.
Nad slapom, nekaj sto metrov višje, se z Zrmanjo spaja majhna reka Krupa, svetlobo dihajoča, od zelene barve obsedena reka, in sotočje je kraj, kjer tečejo ure, ampak čas se ne premika. Vse je zeleni blesk, ta smaragdno zeleni žarek, dva žarka, ki ju srečam, kako se držita za roke, speta v poljubu. Začnem v vasi Ravni Golubič, na desnem bregu Krupe, trak asfalta me privede tja, ko sledim odcepu s prometnice Maslenica–Gračac proti samostanu Krupa in še prej do zadnjih hiš mirnega zaselka. Steza, oznake so odlične in kar nujne, zakaj pokrajina je pustinja belega apnenca, vijuga po planoti, vsepovsod se svita stara svetloba. Sestop je Vratolom, tako so poimenovali strmo potko. S primerno obutvijo vsak previden obiskovalec lahko odčara čarovnijo reke s svojo lastno.
Ves čas se spuščam in nazaj grede se vzpenjam. Zrmanja je ves svet in tri barve – modra, zelena in bela – v njem. Kakšen pesnik bi zdaj rekel, da me kliče usoda. Pogled naprej gre navzdol in upaš, samo upaš, da lepota dežele gleda navzgor. Mimo sotočja, kjer samo sediš, so zelena livada le koraki, ki potekajo ob zeleni reki, malo še in tam je Buk, Visoki. Enajst metrov vode in pen teče v prščcu čez poraščeni lehnjak v globel, kjer v reki plavajo oblaki.
Plovba z ladjo
Naslednjega dne sem spet ob reki, to je počitek po naporni turi. V Obrovcu, piratskem gnezdu, izhodišču za spodnji rečni tok, vstopim na majhno ladjo, ki me nosi proti morju. In zgodovini. Knezi Kurjakovići so nekoč vladali temu prostoru. Njihova razrušena trdnjava nad mestom zlovešče razteza krokarske pečine proti nebu. Ladja plove. Voda je tu mirna, neskončno mirna, nad vsem horizontom zveni lepa melodija, ki jo slišim prvič in mi prinaša vprašanja in odgovore obenem.
In zdaj plovem. Doing nothing, feeling something (ničesar ne počnem, a nekaj čutim). Uživam. Na reki, na nekem zelenem polju vode v zaledju. Sonce gleda vodo, vem, da jo spoznavam, pod tankim slojem sladke vode vidim morje. Kapitan pove, da se sladko in slano prelivata v enaki količini. Vse gor do Obrovca vleče morje ta vpliv, tam plavajo labodi in galebi. Morske ribe se skrivajo v globoki vodi. Reka je hladna in topla kakor morje, poleti ljudje veselo plavajo v njej.
Danes plovem. Tulove grede, gorske zobe nad Tunelom sv. Roka, ujamem za trenutek nad obzornico grebena, ker je na obzorju vedno vse v daljavi. Lahko se spomnim, zgoraj je vpisna knjiga, spominska knjiga oboževalcev Vinetouja in Karla Maya. Za mojim hrbtom zelenijo zdaj posamezna drevesa, čez dolga melišča sipki pesek drsi v vodo. Vsaka cesta ima svoj konec in začetek.
Tam je skala, kjer je stal indijanski totem, z višine v ozadju je Pierre Brice – Vinetou – brez pomoči kaskaderja elegantno skočil v reko v nepozabljenem filmskem prizoru. Še višje – na platoju za skalno glavico – so zgradili Pueblo, naselje apaških Indijancev. Majhno obeležje spominja na snemalne dneve v skalah in smrekovih gozdovih.
