Tiskane izdaje
Največje švicarsko mesto in eno od svetovnih finančnih središč je po hotelskih, gostinskih in drugih storitvah dražje od švicarskega povprečja, vendar pa ima gostu marsikaj ponuditi. Vsekakor ga velja obiskati, a ne samo zaradi odprtja bančnega računa. Zürich ni le za bivanje najdražje mesto na svetu, je tudi pri vrhu svetovne lestvice pomembnih mest po kakovosti življenja.
Švica kot turistični cilj ima zgolj eno pomanjkljivost: je zelo draga. Zadnja leta še bolj, saj se je tečaj švicarskega franka glede na evro in številne druge valute okrepil ter s tem onesrečil ljudi v marsikateri evropski državi, ki so vzeli posojilo v »švicarjih«. Zato švicarski turistični vodniki, ki se zavedajo težave, tržijo večja mesta kot »butična«. Sporočilo je jasno: vsa mesta v državi, tudi največje (Zürich je imel na začetku leta 396.000 prebivalcev), so sproščena urbana središča z zgodovinskim starim jedrom, ohranjenim raznovrstnim kulturnim bogastvom in privlačnimi naravnimi pejsaži v bližini.
Za Zürich to nedvomno velja. Na osrednji aveniji, 1,4 kilometra dolgi Bahnhofstraße, je polno butikov pa tudi velikih bančnih in drugih finančnih družb. Mnoge od teh luksuznih prodajaln ponujajo drage švicarske ure (večinoma na mehanski pogon), ki jih ljudje ne kupujejo zgolj zase, ampak kot družinsko dediščino za vnuke.
Vendar pa nas Bahnhofstraße, ena najdražjih trgovskih ulic na svetu, ni preveč zanimala. S tramvajem smo se odpeljali v Zürich-West, nekdanji industrijski predel. Švicarski javni prevoz na splošno (vlaki, avtobusi, ladje ...) vozi do minute natančno, v skladu s povsod izobešenimi voznimi redi, na katerih je vse lepo pojasnjeno, opisano in narisano. Zato se je težko izgubiti. Za nas je bilo to tudi nemogoče, saj nam je družbo delala Andrea, ki pogosto vodi po mestu potopisce, fotografe in umetnike.
Oživljena
Nedaleč od nekdanje pivovarne so velik viadukt, nadvozi, opuščene železniške proge, nekdanje tramvajske remize ... V zadnjih dveh desetletjih so Švicarji vse to pedantno preuredili. Pod loki viadukta stoji nakupovalno središče z množico trgovin. Na drugi strani viadukta je Josefwiese (Jožefova livada), eden najbolj priljubljenih in sproščenih parkov v Zürichu.
Nedaleč stran se razteza nenavadna konstrukcija: stavba, zgrajena iz velikih transportnih kontejnerjev – Freitagov stolp (Freitag Tower), ki je centrala istoimenskega podjetja. Brata Daniel in Markus Freitag sta pred desetletjem predavala na oglasnem festivalu Zlati boben v Portorožu. Takrat sta mi pojasnila, da sta stolp namerno postavila v tem delu mesta, saj lahko obiskovalci z njega opazujejo cestno infrastrukturo. Stolp pa ni posledica njune muhavosti. Brata sta namreč že pred tem zaslovela s svetovno znano blagovno znamko naramnih torb, ki so bile prvotno mišljene kot nepremočljive torbe za kolesarje. Torbe izdelujeta iz rabljenih ponjav transportnih tovornjakov, naramnice iz varnostnih pasov rabljenih avtomobilov, prišitke pa iz kolesarskih zračnic. Skratka, gre za izjemno kombinacijo oblikovalske ustvarjalnosti in ekološke usmerjenosti s poudarkom na recikliranju, kar jima je prineslo številne nagrade in uvrstitev v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. V pritličju Freitagovega stolpa je prodajalna, na vrhu pa razgledna terasa.
Obšli smo Freitagov stolp in se takoj za njim znašli v Vrtu gospe Gerold (Frau Gerolds Garten). V tem modularnem mestnem parku je skupina restavracij, umetniških delavnic in trgovin. Obkrožen je s spomeniki industrijske arhitekture.
Zatem smo se odpravili v Les Halles, nekdanje skladišče, v katerem je danes restavracija, ki – le kdo bi si mislil – spominja na pristaniško krčmo v kakšnem severnoafriškem mestu. Ta mestni predel je priljubljeno zbirališče mladih. Nekateri tukaj tudi stanujejo in delajo oziroma študirajo. Pred dvema letoma je namreč v arhitekturno spremenjenem arealu največje evropske mlekarne (Toni-Areal) začela delovati züriška visoka umetniška šola, tam pa sta tudi oddelka za psihologijo in socialno delo visoke šole za primerjalne vede. Sedež imajo v novozgrajeni, razmeroma visoki zgradbi. Kljub temu pa visokošolski nebotičnik ni najvišji v predelu Zürich-West. V višino gospoduje 126 metrov visok poslovni nebotičnik Prime Tower, ki je bil zgrajen leta 2011 in je bil do leta 2015 najvišja zgradba v Švici.
Nekdanja proizvodna dvorana podjetja Maag (Maag Halle), ki je imelo v tem delu mesta do leta 2001 tovarno zobnikov, je nizka, a zelo prostrana. Tudi ta je bila prenovljena. Danes je Maag Music Hall najbolj znan züriški gradbeni kompleks za rockovske koncerte in druge scenske dogodke. Največja dvorana sprejme štiri tisoč obiskovalcev.
Železo so na veliko predelovali tudi v nekdanji Ladjedelnici (Schiffbau), katere notranjost je v oživljenem predelu Zürich-West najbolj elegantna. Tukaj sta restavracija in džezovski klub, svoje produkcijske prostore in enega od odrov pa ima tu tudi znano züriško gledališče Schauspielhaus.
