Povprečen gorski kolesar ima nadpovprečno izobrazbo

Temelji za prepoznavno gorskokolesarsko destinacijo so pri nas postavljeni, ta tip turizma bi bilo treba intenzivneje podpreti.

sre, 01.04.2015, 12:00

Pavel Hornik, župan občine Černá Voda na Češkem, se je z gorskim kolesarstvom začel ukvarjati leta 2007, po selitvi v Rychlebské gore. Lani je tja že prišla nagrada Mednarodne zveze za gorsko kolesarjenje: vsako leto namreč pride na njihove proge več kot 30.000 obiskovalcev, center pa danes obsega 75 kilometrov prog različnih tipov in zahtevnosti.

Hornikova zgodba je zgodba o uspehu. Za gorsko kolesarstvo je namreč leta 2007 obnovil in preuredil stare lovske poti. Leto pozneje mu je Davis Daffydd med obiskom Walesa pokazal in pojasnil, kako delujejo obstoječi, tako imenovani trail centri v Veliki Britaniji. Po vrnitvi domov je Čeh zagnal projekt vzpostavitve trail centra Rychlebské Stezky. Ta je sprva ob pomoči prostovoljcev deloval kot neprofitna organizacija, zatem pa s podporo centra za zaposlovanje z zaposlovanjem brezposelnih. Že naslednjo jesen so odprli prvo, osemnajst kilometrov dolgo krožno trail progo. Odkar je Hornik leta 2010 sprejel županski mandat, se na tem območju vsako leto odpre nova proga. Dosežki seveda niso ostali neopaženi, kar med drugim potrjuje tudi nagrada Mednarodne zveze za gorsko kolesarjenje.

Vpliv na okolje zanemarljiv

Švicar Darco Cazin, lastnik podjetja Allegra Tourismus, se z razvijanjem gorskega kolesarstva ukvarja že več kot desetletje. Sodeluje z najprestižnejšimi letovišči v švicarskih Alpah, kot so St. Moritz, Davos in Andermatt. »Trg za gorsko kolesarstvo se še vedno razvija. Tudi ljudje se čedalje bolj zavedajo, da je zaslužek, ki ga prinaša ta veja turizma, občutno večji, kot je vpliv gorskega kolesarstva na naravo. Ta je namreč praktično zanemarljiv,« pravi. A hkrati poudarja, da gorskim kolesarjem ne gre ponujati vseh poti, temveč le tiste, ki so resnično dobro pripravljene. Sicer pa je trg za gorsko kolesarstvo po njegovih besedah danes tako velik, da ne moremo več govoriti o tipičnem profilu gorskega kolesarja. »Lahko bi sicer rekli, da je povprečen gorski kolesar star med 35 in 40 let in da ima nadpovprečno izobrazbo. A to je povprečje. Za gorsko kolesarstvo se namreč odloča vse več mladih, a niti starejši niso redke izjeme. Tako se v našem kantonu gorski kolesarji ustavijo v povprečju za najmanj 2,9 dneva, kar je nekoliko dlje od švicarskega povprečja. Imamo pa tudi take, ki pri nas ostanejo cela dva tedna.« V Švico sicer po nekaterih podatkih na počitnice prihaja že okrog 300.000 gorskih kolesarjev.

Tudi Steve Taylor, zaposlen v Univerzitetnem centru za raziskovanje rekreacije in turizma na zahodni obali Škotske – center je vključen v različne projekte izmenjave znanja s ponudniki avanturističnega turizma –, je prepričan, da postaja gorsko kolesarstvo čedalje pomembnejša veja turizma. Po njegovih navedbah gorsko kolesarstvo v turizmu vsako leto ustvari okrog šestnajst milijonov evrov prihodkov: »Na Škotsko prihaja veliko kolesarjev iz ostalih predelov Velike Britanije pa tudi iz vrste evropskih držav. Večina jih ne samo kolesari, ampak na Škotskem poišče tudi namestitev in kakšen gostinski lokal, prav tako si radi ogledajo znamenitosti območja.«

Veliko potenciala in entuziazma

Ko beseda nanese na to, kakšne potenciale ima gorsko kolesarjenje v Sloveniji, meni, da ima naša država na tem področju veliko potenciala in nič manjšega entuziazma, da bi se ta vrsta kolesarjenja še bolj razvila. »Moram priznati, da pri vas še nisem kolesaril, vsekakor pa je zelo pomembna dostopnost do kolesarskih poti, ki morajo biti seveda legalizirane. To je velika težava, s katero se soočamo tudi na Škotskem. Prav tako je treba razviti prepoznavnost ter poskrbeti za promocijo gorskega kolesarstva in za to, da informacije pridejo do potencialnih kolesarjev,« pravi Taylor. Povedati jim morate zgodbo, zakaj morajo priti v Slovenijo preizkusiti tukajšnje kolesarske poti, poudarja, in jim ponuditi celotno turistično storitev: »Niso namreč dovolj le informacije, da lahko tu kolesarijo, temveč tudi, kje lahko poiščejo namestitev, kje lahko kaj pojedo in kaj vse si lahko na določenem območju še ogledajo. Gre torej za veliko več kot le za kolesarjenje, čeprav so kolesarske poti v tej zgodbi ključnega pomena.«

Na teden zapravijo 750 evrov

Da je z načrtnim delom in tudi s pomočjo evropskih projektov mogoče narediti velik preboj, dokazujejo izkušnje Jana Klavore , organizatorja in lastnika Soča Outdoor Festivala. »Če še leta 2013 nemška raziskava ni zaznala, da bi Nemci k nam hodili na kolesarski dopust, se je to v dveh letih popolnoma spremenilo. Zdaj smo v tej državi na sedmem mestu, in to celo pred Ameriko, tudi zaradi daljinske kolesarske poti Trans Slovenia. Ta je k nam pripeljala tisoč gostov, ki so ustvarili okoli 7000 nočitev in pol milijona evrov prihodkov.« Raziskava tudi kaže, da so ti gosti v povprečju stari 35 let in več ter da na tedenski ravni zapravijo okrog 750 evrov.

»Prav na nemško govorečih trgih, torej v Nemčiji, Švici in Avstriji, smo najmočnejši. Trudimo se, da bi prišli tudi na angleško govoreči trg, saj se zavedamo, da je to še ena velika priložnost,« priznava Klavora. Po njegovih besedah je v dolini Soče in v sosednji Italiji gorskih kolesarskih poti ogromno, 25 najbolj pomembnih in reprezentativnih pa so predstavili na portalu www.bike-alpeadria.com. »Teh poti je seveda še veliko več, treba pa jih bo popisati in legalizirati. Poleg tega v dolini Soče nimamo prave infrastrukture za razvoj dolinskih kolesarskih poti, tako da je veliko bolj razvito gorsko kolesarjenje.« Na naše vprašanje, kje tičijo glavni razlogi, da se tovrstna oblika kolesarstva v tem delu Primorske še bolj ne razvija, pa odgovarja: »Pogrešamo več naložb občin in države ter legalizacijo poti. Prav na tem področju imamo velike težave, zato si prek konzorcija prizadevamo za legalizacijo gorskega kolesarjenja«.

Da je infrastruktura gorskega kolesarstva pri nas še marsikje ilegalna, priznava tudi Peter Dakskobler, tako kot Klavora organizator in lastnik Soča Outdoor Festivala: »Lani smo dokazali, da je zakone mogoče prilagoditi v pravo smer. Tako smo med drugim naredili regionalni popis vseh kolesarskih poti, vključno z njihovo presojo na gorsko kolesarstvo, kjer gre za najbolj občutljive primere. Na tej osnovi bomo tudi delali naprej.« Neuradni rezultat popisa vseh poti je pokazal, da bo treba delati na najmanjšem deležu teh poti, dodaja, ki so dejansko češnja na torti, da bi uskladili stanje na terenu, ki predvideva urejenost na zakonodajnem področju.

»Ureditev razmer na področju gorskega kolesarstva v Posočju konkretno pomeni, da bi morali tukajšnji prebivalci in podjetja vstopiti v Slovenski gorskokolesarski konzorcij, da bi bili obveščeni, kaj se na zakonodajnem področju dogaja, da bi hkrati dajali pobude ter delali na popisu in presoji teh poti. Tako bi se z vsemi deležniki – Triglavskim narodnim parkom, zavodi za gozdove, lovci, upravljavci poti, planinskimi društvi in drugimi – lahko uskladili in potem gorsko kolesarstvo legalno ponudili na trgu.« Navaja še, da kolesarski gosti v dolini Soče ustvarijo približno deset odstotkov prenočitev, s pomočjo različnih evropskih projektov pa bi to številko v Posočju radi podvojili. »Letos bomo prvič dobili urejene kolesarske poti tik ob vodi, ki nas peljejo iz Alp proti morju. Gre za odsek med Plavami in Solkanom pa tudi za odsek med Mostom na Soči in Tolminom. Lahko bi rekli, da se bodo med Novo Gorico, Tolminom in Kobaridom kolesarji že lahko umaknili z glavnih cest s pogledom na Sočo«.

Priložnost namesto smučišča in zelenih zim

Kot meni Vesna Kozar iz Posoškega razvojnega centra, ki zadnja štiri leta v okviru programa Slovenija-Italija med drugim vodi projekt čezmejnih intermodalnih kolesarskih povezav (Inter Bike), je prav kolesarstvo tista priložnost, ki bi po zaprtju smučišča na Kaninu ter ob zelenih zimah in sezonskih nihanjih lahko prinesla nov navdih in nove podjetniške možnosti za razvoj turizma. Rezultat je zdaj šele neformalno gospodarsko združenje Bike Alpe Adria s petnajstimi ponudniki storitev s področja kolesarskega turizma, kulinarike in nastanitvenih zmogljivosti iz občin Bovec, Kobarid in Tolmin ter iz Rezije in Benečije, ki pa bi ga radi v prihodnje razširili na območje ob slovensko-italijanski meji in tudi severno do avstrijske Koroške.

Njegov glavni namen bo vzpostavljati prav enotne turistične pakete, s čimer bi radi uskladili in promovirali turistične ponudnike na tem čezmejnem območju.

Prijavi sovražni govor