Pozor, danes v Vipavo znova prihajajo Rimljani

Bržkone največja neodvisna filmska stvaritev letošnjega leta je ob 21. uri pripravljena na premiero.

Objavljeno
25. junij 2015 12.40
bsa/Emona
Katja Željan, Panorama
Katja Željan, Panorama

Vipava  - Po osrednjem trgu v Vipavi so z vso bojno opremo strumno korakali trije rimski vojaki ter številnim radovednim obrazom dali slutiti, da do premiere filma, v katerem so nastopili, ni več daleč. V četrtek ob 21. uri se bo prav na tem trgu odvrtela Rimska zgodba, najbolj pričakovan filmski dogodek leta v Vipavski dolini. V neodvisni produkciji je sodelovalo dvesto prostovoljcev, vsak od njih je filmu v povprečju poklonil sto ur.

Kako naj torej Rimljani ne bi bili ponosni, da si znova nadenejo vso bojno opravo in se sprehodijo po Vipavi, vse tja do vrat dvorca Lanthieri, kjer so razkrili še zadnje podrobnosti zaključka projekta, zelo verjetno letošnje največje neodvisne filmske stvaritve v državi? Jožko Štefančič, eden najbolj zvestih vojakov Antoniusa v podobi Antona Lavrenčiča, predsednika Kulturnega in izobraževalnega društva Teodozij – slednje je poleg DD Studia in MilleniumFoxa film tudi posnelo – , je brez težav priznal, da je vsakič, ko se prelevi v rimskega vojščaka, poseben občutek.

»Ah, saj oprema ni tako težka, kot se mogoče zdi. V njej je sicer zdaj že precej vroče, a v železni, ki tehta med dvanajst in petnajst kilogramov, bi bilo še bistveno bolj,« je poudaril vojak, ki menda sploh ni tako agresiven, kot so bili pravi Rimljani. »Ne, ne, mi smo nežni in prijazni, pa še filme radi snemamo,« se je nasmehnil.

Dejan Slokar in Jani Groznik, ki imata v Rimski zgodbi glavni vlogi stražarjev, sta bila podobnega mnenja. »To je bila moja druga filmska izkušnja, prvič pa sem prišel do ene glavnih vlog. Stražarja sva bila v filmu nekakšna komentatorja razmer, in če je bilo treba prizor ponoviti tudi dvanajstkrat, sva to pač naredila,« je povedal Dejan. »S Kulturno umetniškim društvom Teodozij nastopam že dlje časa, a zdaj je šlo vse skupaj zelo zares. Film pač,« je dejal Jani, ki katerega od zavistnih pogledov, ko si je nadel stražarsko obleko, seveda ni spregledal.

Pohlep se ne spreminja

Toda vrnimo se k filmu, kjer so se kolesja zgodovine odvrtela za približno 1600 let v preteklost. V fiktivnem zgodovinskem zapisu je v ospredju zgodba, ki bi jo lahko brez težav prenesli tudi v zdajšnji čas, saj se pohlep v vseh teh letih ni kaj bistveno spremenil. Tako je nastal film, ki bo predvsem za ljudi, pravijo njegovi ustvarjalci, a bo hkrati prinesel nadvse pomenljivo zgodbo. Pravzaprav gre za komedijo s prvinami epskega, kar je nekaj novega v slovenskem filmskem prostoru. In tu se bo rimska vas, del rimske kohorte, spopadla s tolpo barbarov, zraven pa je menda pričakovati like, ki bodo s svojo absurdnostjo ali le tihimi željami znali nasmejati vse generacije...

Čeprav se pod film ne podpisujejo profesionalci, se domačini z vsakim projektom potrudijo, da naredijo korak naprej. Kulturno in izobraževalno društvo Teodozij se je namreč že podpisalo pod celovečerni film Sosedska (ne)ljubezen, ki je bil v Vipavski dolini prava uspešnica, leta 2009 in 2010 pa so na griču pod dvorcem Zemono uprizorili gledališki spektakel – Bitko pri Mrzli reki, ki se je v teh krajih resnično bila leta 394: takrat je prav burja cesarju Teodoziju pomagala izbojevati zmago nad nasprotnikom Evgenijem, bitka pa je imela odločilen vpliv na uveljavljanje krščanstva na ozemlju današnje Evrope. V spektaklu je sodelovalo okoli 500 ljudi, prvo leto pa so našteli okrog 7000 in drugo kar 10.000 obiskovalcev.

Tokrat niso posneli zgolj zgodbe o Rimu, temveč zgodbo, ki jo je mogoče reflektirati v današnji trenutek. »Spremljamo zgodbo lokalnega pomembneža, nekega župana. Pred njegovo vilo sta dva stražarja, navadna plebejca, ki plačujeta za njegove grehe. Mestu grozijo barbarski vdori, a župan ne plačuje svoje vojske. Vsega sicer ne smem izdati, a vzporednic s sedanjostjo je precej. Iz vsega skupaj je mogoče zaključiti, da se časi ne spreminjajo, spreminjajo se le ljudje,« o filmu povedal njegov režiser in scenarist Nejc Furlan.

In kakšna je pravzaprav pot, ki jo mora takšna produkcija prehoditi od zamisli do premiere? »Pot zna biti krvava, lahko pa je tudi z rožicami postlana. Imam srečo ogromne podpore ekipe, ki stoji za filmom. Le ideja za film namreč ni dovolj, treba jo je tudi uresničiti. Pot, ki jo pri tem narediš, pa je dolga in naporna, čeprav hkrati prinese tudi veliko zadovoljstva,« ugotavlja režiser.

Kaj je pri vsem skupaj najtežje in kaj najlepše? »Vsaj zame sta najbolj naporni organizacija in koordinacija, kjer je vedno veliko usklajevanja. Zato moraš imeti ob sebi dobro ekipo, vsak pa se mora filmu čutiti pripaden, še zlasti, ker smo vse delo opravili prostovoljno. Najlepše so poleg snemanj, kjer lahko opazuješ, kako je vsa energija usmerjena v en cilj, priprave na premiero, saj je ta pika na i v celotni zgodbi«. Verjeli ali ne, a sogovornik pred četrtkovo premiero pretirane treme nima. »Več je treme pred mojo lastno nestrpnostjo pred dogodkom,« priznava Nejc Furlan.

260 ur snemanja za celovečerec

Domnik Vrčon, producent in direktor fotografije v filmu, medtem naniza še nekaj zanimive statistike o Rimski zgodbi. »Imeli smo okrog 65 snemalnih dni, povprečni snemalni čas pa je bil štiri ure. Tako smo zabeležili 260 ur snemanja, ki pa mu moramo dodati še kakšnih tisoč ur za predpriprave in montažo. Nazadnje se je filmskega materiala nabralo za približno sto ur, ki smo jih zmontirali v slabo uro in pol trajajoči film. Tisti, ki smo v produkciji sodelovali od začetka do konca, smo v filmu pustili okrog tisoč ur dela, v povprečju pa je vsakdo od dvesto sodelujočih filmu namenil sto ur prostovoljnega dela, kar je ogromna številka,« zatrdi.

In nadvse impresivna v dobi, ko vsem časa kronično primanjkuje. »Ponavadi je tako, da za stvar, ki te resnično veseli, že dobiš čas. Raje kot da bi tarnali, da ni dela, časa in da vse le tone, smo sklenili narediti nekaj dobrega, pri vsem skupaj pa nas je seveda gnala prav ljubezen do filma. Če bo vsaj eden gledalec po premieri rekel, da mu je bil film všeč, je naš cilj dosežen. Čeprav seveda upamo na kakšnega več,« je še dodal producent.

Kako zagnana (filmska) ekipa entuzijastov iz Vrhpolja naredi največjo neodvisno filmsko stvaritev leta, je zgodba zase. »Naš moto je, da smo vsi za vse, predvsem pa smo takšnim projektom pripravljeni nameniti veliko dela in vztrajnosti. Mogoče gremo z glavo skozi zid, a to delamo iz veselja. Zame bo največje zadovoljstvo, če bo premiera pri gledalcih kolikor toliko dobro sprejeta,« zatrjuje Anton Lavrenčič, predsednik Kulturnega in izobraževalnega društva Teodozij.

Pa se Rimljanov niso vsaj malce že naveličali? »Oh, saj se doma jezijo, ko ob enajstih zvečer, ko pridem iz službe, razpredamo o idejah za film. A mene to sprošča. Nekateri za sprostitev igrajo karte, drugi se odpravijo na nogomet ali tek. Najbrž bi bilo za moje telo bolje, da bi to počel tudi sam, a igrati mi je pač všeč, in to že od osnovne šole. V kraju nas je kar nekaj takšnih zanesenjakov, zato dela najbrž še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Vsekakor si želimo še kakšnega spektakla, razmišljam pa tudi o tem, da bi Vrhpolje s Teodozijevo bitko kaj pridobilo. V načrtu je že ureditev Teodozijeve poti z motivi bitke,« priznava Lavrenčič.

Pa še kaj se bo našlo: kot pravi Nejc Furlan, se že dogovarjajo, da bi Rimsko zgodbo konec avgusta predstavili na Ptujskem polju, kjer vsako leto prirejajo rimske igre, še nekaj projekcij filma je že napovedanih v domačih logih, zatem ciljajo na različne festivale... In če gre verjeti režiserjevim besedam, se v glavah že rojevajo ideje za naslednji film. »Mogoče mora miniti še nekaj mesecev, spiti bo treba še kakšno pivo ali dve, pa bo na svet prišla še kakšna nora ideja,« meni. Zato: srečno, Rimljani!