Luka Mesec: Radikalnosti se ne sramujem

Stari oče je bil zelo aktiven pri nastanku Kmečke zveze, stric je v Železnikih oblikoval lokalno stranko, Luka pa je s somišljeniki pred enim letom soustanovil Iniciativo za demokratični socializem. Dva na desni in eden na levi strani. Pravi, da jih to ne moti in ne rahlja družinske povezanosti. Po njegovih nastopih smo ga spoznali kot politika, ki proti argumentom moči nastopa z močjo argumenta. Njegov slog je umirjen, prijazen in odločen.

Ko je lani avgusta nastopil svojo prvo (!) redno službo v parlamentu kot poslanec, so ga sorodniki dražili, kdaj jih bo »častil«. Takrat jim je, spet v svojem značilnem slogu, mirno in prijazno odgovoril, da čaka na prvo plačo.

Kar nekaj priložnosti je že bilo. Ste jih že – častili?

Ja, seveda. (Se nasmeje.) Za to je prva plača.

Kolikšna pa je vaša plača poslanca?

Kot vodja poslanske skupine imam nekoliko višjo, osnovna poslanska plača je 2055 evrov neto, moja je 2370 evrov neto, dobim še 37 evrov za prevoz in 70 evrov za malico ter 500 evrov kot dodatek za delo na terenu (namenska sredstva). Od tega stranki plačam 979 evrov članarine, tako smo se odločili v Iniciativi za demokratični socializem že v začetku. Naš dogovor ima dva namena: ne želimo imeti poslancev, ki bi z visokimi plačami postali nekakšna aristokracija v stranki. Poslanci morajo biti tudi materialno prizemljeni. Drugi namen pa je, da ta denar v stranki porabimo za različne projekte.

Kakšne so vaše osebne ambicije v politiki?

V politiko je mene in moje somišljenike v stranki zaneslo bolj po naključju. Smo otroci krize, na fakulteto sem vstopil v letu 2007, torej ravno v času, ko sta se začeli slovenska tranzicijska zgodba in širša neoliberalna zgodba podirati. Kot študentje smo se veliko ukvarjali z vprašanji, kaj ta kriza pomeni, kaj nam prinaša. Želeli smo različno, tudi s političnimi akcijami, odgovoriti na to. Nazadnje smo sklenili po zgledu grške Sirize oblikovati politično stranko in s takšnim nastopom ponuditi odgovore na vprašanja, ki nam jih je družbena realnost postavljala. V Združeni levici skušamo na novo postaviti merila za to, kaj naj bi bila politika, ki pelje k večji socialni pravičnosti in enakosti. Kazati nekaj povsem drugega, kar je doslej veljalo kot ustaljeno v tem političnem prostoru. Postati subjekt, ki ponuja alternativo dejanskemu stanju. Želimo na novo definirati politično polje v Sloveniji. Dvajset let se je v Sloveniji pomikalo v desno, zdaj pa je čas, da postavimo pot dereguliranega kapitalizma oziroma neoliberalizma pod vprašaj. Moje osebne ambicije so predvsem sodelovati v tem projektu.

Kakšna so bila vaša pričakovanja glede dela v državnem zboru in ali se konkretno delo razlikuje od »predstave«?

Javnost si običajno predstavlja, da biti poslanec pomeni to, da hodiš na neke seje, in to naj bi bilo vse. Vendar pa je nabor dejavnosti in obremenitev precej širši. Delovnik je dolg, traja ves dan, v pisarni običajno ostanem do večera, če sem na terenu, pa pogosto tudi pozno zvečer. Čez dan je ogromno sestankovanja, usklajevanja, komuniciranja z javnostjo, mediji, preučevanja različnih problemov, zakonov itn. V Združeni levici ob tem veliko delamo tudi na terenu. Delo je zanimivo, razgibano, ukvarjamo se z mnogo različnimi temami, spoznal sem veliko različnih ljudi, cena, ki jo plačamo, pa je dolg in precej izčrpavajoč delovnik. Delo postane tvoje življenje.

Kaj se je po vašem mnenju od prihoda Združene levice v parlament spremenilo? Katera so vprašanja, ki se brez vas ne bi odpirala?

To so prvič politično-ekonomska vprašanja, kot je privatizacija ali fiskalno pravilo. Brez nas ne bi bilo nikogar, ki bi problematiziral neoliberalni razvoj družbe. S tem kot opozicijska stranka za zdaj vsaj upočasnjujemo proces neoliberalizacije. Drugi sklop vprašanj je s socialnega področja. V prvi vrsti skušamo z našimi predlogi pomagati najrevnejšim slojem, ki so jih ukrepi varčevalne politike prignali do dna. Trenutno namreč po raziskavah pri nas kar 280.000 ljudi živi pod pragom revščine! Nedavno smo dali predlog za odpis dolgov najrevnejšim prebivalcem, pripravljamo pa še veliko podobnih predlogov, a jih v tem trenutku še ne smem razkriti. Tretji sklop vprašanj zadeva človekove pravice in pravice manjšin. Naša akcija za spremembo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izenačuje zakonsko zvezo istospolnih parov z zvezo heteroseksualnih. V tem nam je uspelo prepričati tudi vlado in zakon je bil sprejet. To so za zdaj poglavitni prispevki našega delovanja v parlamentu.

V bližnji prihodnosti se bomo več ukvarjali z razvojno politiko. Konkretna vprašanja so na primer, kako povečati samooskrbo s hrano. Leta 1990 je bila od 60- do 70-odstotna, zdaj je padla na 30-odstotno. Eno od vprašanj je energetska samooskrba. Potem je tu vprašanje pozicioniranja Slovenije v mednarodnem okolju. Predvsem premislek glede smiselnosti sodelovanja v Natu in s tem v vojaških pustolovščinah v Iraku, Afganistanu itn. Zagovarjamo izstop iz Nata in deprofesionalizacijo vojske, saj se nam zdi to nepotrebna potrata znanja in denarja, ki za povrh še ubija. Kot človeštvo se moramo začeti pogovarjati o koncu vojn, in ne o novem oboroževanju, kot se dogaja zdaj. Želimo si nevtralen položaj Slovenije v mednarodnem merilu.

Vtis je, da ljudje zelo veliko pričakujejo od vaše stranke in tudi od vas osebno. Mnogo se jih boji, da bi jih razočarali, kot so nas razočarali že kar vsi po vrsti. Kako to vpliva na vaše delo?

Priznati moram, da je vse to kar precej stresno zame. Tako kot se oni bojijo, da bi jih mi razočarali, ali jaz osebno, se tudi mi sami bojimo, da bi jih razočarali. Zato še trše delamo in si prizadevamo, da bi naredili vse, kar je v danih okoliščinah možno. Ljudje mislijo, da je biti javna osebnost prestiž, a sam tega ne doživljam tako. Kamor koli grem, me poznajo in občutek, da sem opazovan, mi ni prijeten. Skoraj nimam več zasebnosti. Osebno je to zame največji problem v tem poklicu. Razumeti pa moramo, da odrešitelja ne bo nikoli. Če kaj, nas primer Mira Cerarja to uči. Bomo pa v Združeni levici dali vse od sebe, da bomo pomagali na poti k odpravi socialnih krivic, revščine, nedemokratičnosti, nepravičnosti itn. A uspeha se lahko nadejamo le, če bomo pri tem imeli podporo širše javnosti. Ljudje si bodo morali sami prizadevati v svojih lokalnih okoljih, da zgradimo boljši svet. To seveda ne bo mogoče v kratkem roku, demokratični socializem se bo gradil desetletja.

Ali torej obstaja realna možnost, da bi ljudi razočarali?

Politika je zelo nepredvidljiva in polna pasti. Za zdaj ocenjujem, da ni večje nevarnosti, da bi šlo kaj hudo narobe. Če bi recimo po naslednjih volitvah prišli v koalicijo, pa se bodo nevarnosti povečale. Bolj ko politično rasteš, večja je odgovornost. Pripraviti se moramo na vse scenarije, kot vidimo, tudi na metanje polen pod noge. Politika s svojim zakulisjem je za nas svet, ki ga šele odkrivamo. Veliko je neznank in pasti, v katere se lahko politik ali politična stranka ujame, zato je treba biti izredno previden.

Ali je Evropska unija edina prihodnost za Slovenijo, ali bi si želeli kakšne spremembe?

Predvsem bi morali delati ravno nasprotno, kakor počne minister Dušan Mramor v Evropski uniji. Ja, Evropska unija nam veže roke, naš minister pa ji pri tem pomaga. Ko si je Grčija hotela izbojevati nekoliko več prostora za dihanje, je bil naš finančni minister med najhujšimi nasprotniki. Ne vem, kaj skuša s tem doseči. Morda želi kot predstavnik »male Slovenije« pokazati »veliki Nemčiji« svojo lojalnost in si od tega obeta nekakšne »plus točke« za našo državo. To je tlačanska, hlapčevska politika, ki jo je treba ustaviti. Ne samo zaradi samopodobe, predvsem zato, ker nam takšna politična drža škoduje. S tem ko je minister Mramor napadel Grčijo, je namreč napadel tudi Slovenijo. Takoj po tistem, ko je glasoval proti predlogom Grčije, da bi ustavili varčevalne ukrepe, ki so tam povzročili humanitarno katastrofo, je prišel v Slovenijo in tukaj napovedal nove varčevalne ukrepe, s katerimi je bilo treba še dodatno krčiti štipendije, nadomestila za brezposelnost, ukiniti plačevanje učne pomoči in podobno. Njegov argument je bil, da se pač moramo držati pravil Evropske unije. A to so pravila, ki jih sam soustvarja. Za začetek bi moral v Bruslju vsaj poskusiti kaj spremeniti, namesto da si strelja v koleno. Postaviti se kot enakovreden sogovornik in postaviti se zase, ne pa da hlapčevsko prikimava močnejšim od sebe.

Kot kaže, bo tudi v Španiji na oblast prišla leva vlada. Potem bo vprašanje, ali bo državam z levimi vladami uspelo tako spremeniti EU ali pa se bodo morale drugače povezati. To je pomembno tudi za Združeno levico. Smo namreč del istega gibanja, kot sta Siriza in Podemos, ki si prizadevata končati neoliberalizem v Evropi in začeti razvijati dejansko pravičen in enakopraven družbeni sistem. Mi in Siriza ga imenujemo demokratični socializem, Podemos mu pravi »skupna pot«.

Podpora Združeni levici raste. Kam gre vaš razvoj?

To nas vsekakor veseli. Podpora je vedno znak, da nekaj delaš prav. Trenutno so največji izzivi razvoj regionalne mreže, tesnejše povezovanje treh strank (Iniciativa za demokratični socializem, TRS in Demokratična stranka dela), ki sestavljajo koalicijo Združena levica, in razvoj celovitega in čim bolj konkretnega parlamentarnega programa, ki bi na vseh ravneh prinašal spremembe, ki jih želimo: trajnostni razvoj, več demokracije, socialno pravičnost, mednarodno neodvisnost.

Kako odgovarjate na očitke o radikalnosti?

Radikalnosti se ne sramujemo. Smo radikalen, odločen odziv na stanje, ki je radikalno nepravično in brezizhodno. V 21. stoletju moramo kot nacija in kot človeštvo v celoti proizvesti neštetokrat več, kot smo kadar koli doslej, in v tej blaginji, ki bi jo lahko uživali, imamo danes v Sloveniji 120.000 brezposelnih in skoraj 300.000 ljudi pod pragom revščine ter 55.000 otrok, ki živijo v neprimernih razmerah. Ustaljena politika, torej tista, ki nam pravi, da smo radikalni, teh problemov ne odpravlja, ampak jih zaostruje. Zato je radikalnost edini pravilni odziv na stanje, ki ga imamo. Naša naloga je, da tako držo ohranimo in da ne podležemo »normalnosti«, ki nas je v trenutno stanje pripeljala.

Ljudje so malo skeptični: socializem smo že imeli in rekli smo tudi, da je bil demokratični. Kaj novega ponujate z vašim demokratičnim socializmom?

Najprej radikalen socialni program. Precej bolj obdavčiti bogate in kapital, zbrani denar pa preusmeriti v investicije za nova delovna mesta in v pomoč najrevnejšim. Naslednje je preusmeritev moči od elit, ki so nam doslej vladale, k ljudstvu. Znotraj podjetij se zato zavzemamo za soupravljanje, ekonomsko demokracijo, v politiki pa za čim večjo demokratičnost in transparentnost. Tretje je trajnostni razvoj: postati prehransko in energetsko čim bolj samozadostna država, razvoj pa utemeljiti na čistih tehnologijah. Želimo prehod v družbo, ki ne bo uničevala planeta, na katerem živimo.

Kako si predstavljate socialno pravičnost?

Socialno pravično je, da nihče ne živi pod pragom revščine. Vsak mora imeti zagotovljen minimalni dohodek. Drugo, po 20 letih kapitalizma se je treba resno pogovoriti o dohodkovnih razlikah. Zdaj so v nekaterih podjetjih razlike med najbolje in najslabše plačanimi tudi 1 : 50 in več. Mi bi v javnem sektorju to omejili na 1 : 5, v zasebnem pa na 1 : 10.

Eden trših orehov, ki jih nameravate treti, je višje obdavčevanje bogatih. Kako bi se tega lotili?

Delno z omejevanjem plačnih razmerij, ki sem jih pravkar omenil, delno pa z, recimo temu, »robinhoodovsko« davčno reformo. Višji davki za bogate niso samo socialno pravični, spodbudni so tudi za gospodarstvo. Naj ponazorim s primerom Minnesote. Tam so leta 2011 zvišali davke za bogate, denar pa uporabili za investicije in dvig minimalne plače. S tem so povečali kupno moč gospodinjstev in ustvarili delovna mesta. Posledica teh ukrepov je bila višja gospodarska rast, brezposelnost pa se je prepolovila.

Nazadnje ne moreva mimo afere s (samo)izplačevanjem visokih honorarjev iz javnega denarja profesorjem v visokem šolstvu. Kako bi lahko odpravili takšne anomalije?

Za začetek s tem, da odpravimo anomalije, ki so bile vnesene v javni sektor v zadnjih letih. Predvsem po letu 2000 se je začela politika outsourcinga, ko je javni sektor začel storitve naročati zunanjim izvajalcem. Strokovnjaki, ki so delali v javnem sektorju, in akademiki so hitro ugotovili, da se jim splača ustanoviti svoja podjetja in prek njih prodajati storitve javnemu sektorju. Ta podjetja zdaj za študijo zaračunajo tudi po več sto tisoč evrov. Za državo bi bilo bistveno ceneje, če bi pisce študij in strokovnjake zaposlili v javnem sektorju in bi ti svoje delo opravljali v okviru redne plače. Več sto tisoč evrov vredne pogodbe, ki jih zdaj sklepa javni sektor za svetovanje, pa je treba čim prej odpraviti, saj je to navadno izčrpavanje javnih financ. Videli smo, da je tako iz javnega sektorja v zadnjih desetih letih odtekla milijarda evrov in pol. Zanimivo bi bilo pogledati, kaj smo dobili za milijardo in pol.