Tiskane izdaje
Naneslo je, da smo proti koncu prvega desetletja enaindvajsetega stoletja z dvema prijateljicama štopali po Balkanu. Bili smo veseli, ker smo pravkar diplomirali, dotlej neznan veter svobode nam je završal okoli ušes in zazdelo se je primerno, da si privoščimo avanturo.
Naš namen je bil predvsem potovati spontano in poslušati intuicijo. Po dveh tednih štopa s sproščenimi pavzami smo se znašli v Železnih vratih − Đerdapu, kjer bistra Donava preseka Karpate. Romunski kamiondžija nas je odložil na majhnem cestnem počivališču, potem pa je moral čez železni most in državno mejo na drugo stran. Popili smo nekaj vode in rakije − medtem je najbolj spočita od punc držala palec kvišku. Promet se je neugodno zredčil. V pol ure so mimo nas švignili kakšni trije avtomobili. Zataknili smo se. Kazalo je na dež in hitro se je mračilo. Barva neba je postajala nevarno podobna tisti iz notranjosti pepelnika, veletok v kanjonu pa je sijal kot plaz težke kovine. Padle so prve kaplje. Pred dežjem smo se umaknili na rob parkirišča, pod redke krošnje dreves.
Pripeljal se je hitro. S črnim audijem A6 in sunkovito ustavil na makadamu. Izstopil je možak srednjih let in srednje rasti, črnih las, kultiviranih z briljantino, in širokim gostoljubnim nasmehom. Okoli vratu mu je pobliskavala debela zlata verižica. Ustavil se je, da se na česmi napije sveže vode. Ko si je usta obrisal s hrbtno stranjo dlani, se mu je pogled ustavil na nas, nesrečnikih.
»Kam greste?« vpraša po srbsko.
»Ne vemo,« smo mu odgovorili. »Kamorkoli, samo odtod.«
»Greste z menoj v Majdanpek?« se je glasila njegova ponudba. Slišal sem že za ta kraj. Edini rudnik zlata naše nekdanje države. Z veseljem smo privolili. Tam še nismo bili.
Na sopotnikovem sedežu je sedel zadržan gentleman v neoporečni poslovni obleki in razen pozdrava ni rekel nobene.
»Tiger,« se nam je predstavil voznik.
A tako torej. Vozil je povsem v skladu s svojim vzdevkom, predatorsko. Po regionalni cesti z dotrajanim asfaltom smo se bliskovito povzpeli iz kanjona. Audi je rohnel in cvilil z novimi zavorami. Gozd, še več gozda, vmes pa zredčeni zaselki hiš z obtolčenimi fasadami. Tiger je sekal ovinke in neusmiljeno prehiteval traktorje, mopede ter stare kripe, ki se šraufajo na domačem dvorišču. Držali smo se, čvrsto, kolikor smo le mogli. Poskušali smo se držati nazaj in se ne zapletati v pogovor z voznikom, da se ob kaskaderski vožnji ne bi obračal nazaj in iskal očesnega stika z dekleti.
»A vidiš, kako potegne, a?« je namignil svojemu molčečemu sopotniku.
»Saj pravim, Deutsch gemacht, vse drugo se ne izplača.«
»Se strinjam.«
Izkazalo se je, da je gentleman v lepi obleki sam direktor đerdapske hidroelektrarne in kupec pričujočega nemškega avtomobila. Ko sta nas pobrala, sta si s Tigrom ravno privoščila testno vožnjo.
Majdanpek. Sivi delavski zaselki in rudarska infrastruktura, stisnjena v hribovito kotlino. Dnevni kopi so tu vklesali nova očesa v pokrajino. Tiger je parkiral pred svojo hišo v centru mesteca in nas brez predsodkov povabil noter.
Tipičen dom mafijca. Na masivnem šestmetrskem šanku iz orehovega lesa je stalo kakšnih petdeset steklenic različnih prestižnih destilatov. Sredi steklene mize je bil rdeč pladenj, na njem pa hribček in grudice belega prahu − verjetno soda bikarbona. Poleg je bil tudi revolver in še par drobnarij.
Medtem sta gospoda že podpisovala pogodbo za lastniški prenos vozila iz Ingoldstadta. Direktorju se je že mudilo, mi pa smo sedli na kavč in srkali vsak svoj konjak, veseli, ker smo na suhem.
Novi lastnik je nazdravil s starim, potem pa vzel ključe in se poslovil. Slišati je bilo, kako je na dvorišču vžgal svoj nakup, nato pa se je zvok motorja oddaljil in že ga ni bilo več. Ostali smo sami s Tigrom. Naš gostitelj nas je veselo pogledal in rekel:
»No? Kaj bomo pa mi, Slovenci moji?«
