Tiskane izdaje
Led je - najbolj enostavno povedano - izjemno nepredvidljiv. Nikoli ni povsem jasno, kako se bo »odzval« na nas. In ko si predstavljamo sebe v borbi z ledeno vodo, naša prva - iskrena - misel zagotovo ni prijetna. Nasprotno, nekoliko zoprna je. A spet. Ko si znova zamislimo to sliko, se iz »zoprnice« prelevi v nekaj zelo privlačnega in impresivnega.
Kakšna so ta doživetja zares, dobro ve Klemen Premrl. Slovenski alpinist, Tržičan, ki se je pred kratkim vrnil s plezanja po ledenih jamah Islandije in pred časom s popotovanja med ledenimi gorami, ki obdajajo največji otok sveta, Grenlandijo. Tam je splezal na več ledenih gora.
Plezati po ledu. Po vodi v spremenjenem agregatnem stanju se vzpenjati proti nebu. Se zavedati, kako krhka je, a vseeno. Zakaj to počnete?
Led je poseben medij, minljiv. Res je precej krhek in zelo se spreminja. A ne samo iz leta v leto, temveč tudi iz dneva v dan. Obenem pa je zelo estetski - ko vidiš fotografije nekoga, ki pleza v ledu, vidiš kontraste, svetel led in temno skalo ... Najbrž so me te slike, podobe pritegnile. Potem sem poskusil in hitro ugotovil, da ni tako lepo, kot je videti na slikah, predvsem pa, da ni tako enostavno. Ampak če vztrajaš, se malo bolje spoznaš z ledom in si nabereš izkušnje, se vendarle približaš idealu, ki si si ga zgradil.
In če je na začetku zlasti precej zbijanja ledu in vse leti in pada naokrog, s časom postane lažje, ko se navadiš, ko lahko po videzu razbereš, kje so šibke točke ledu, kje bo najmanj in kje najbolj pokal, ko veš, kam zapičiti cepin, da bo najmanj težav. Najbolj privlačno pri vsem skupaj je verjetno res to, da je vsakič drugače. Ko eno in isto smer preplezaš večkrat, a je vedno drugačna. Tudi če greš danes, bo lahko že čez teden dni nekaj povsem drugega.
Kaj vas pri tem navdihuje? Velike, drugačne zgodbe, raziskovalni duh ali neizbežna nepredvidljivost?
Mogoče niti ne toliko nepredvidljivost. Bolj gre za to, da potrebuješ širok spekter znanj, da to lahko varno počneš. To ni tako kot športno plezanje, ki deluje kot nekakšen fitnes, kamor greš po službi za kakšno urico na rekreacijo. Za led moraš biti resnično osredotočen. Že to, da so ledeni slapovi v hribih, pomeni, da se moraš znati gibati po gorskem okolju, poznati nevarnost plazov, šele potem prideta na vrsto plezanje in led. In hitro gre lahko kaj narobe. Pravilo namreč je, da se v ledu ne pada.
Pri drugih oblikah plezanja, razen seveda recimo na Himalaji, je padec del športa. Zgodi se, čeprav si vse prav premislil. Po navadi ni hujših posledic. Pri lednem plezanju pa je problem. Zato, da sploh lahko plezaš, potrebuješ specifično opremo: cepine in dereze. Ko padeš, se dereza, takoj ko se z njo dotakneš stene, torej ledu, zapiči vanj in v trenutku se ustaviš, noga pa je zlomljena.
Pa ste že padli?
Ja, sem padel, ampak je bilo tako strmo, da sem na srečo obvisel v zraku, tako da se ledu sploh nisem dotaknil. Ja, tu sem imel kar malo sreče.
A vendar vas ne more gnati naprej zgolj širok spekter znanj.
To je en magnet, ki me vleče. Na začetku je zagotovo bila prisotna tudi želja po samodokazovanju. Eni so pač bolj uspešni v šoli, drugi se bolje znajdemo v športu. Zagotovo bi lagal, če bi rekel, da na začetku nisem plezal tudi zaradi samodokazovanja. Zdaj, ko sem že nekaj dosegel, si lahko »privoščim« in izvedem določene projekte, ki si jih zgolj želim izpeljati, sam zase, tako kot je bila Grenlandija. To so stvari, ki si jih drugače človek težko privošči: so drage, logistično zahtevne in zapletene. Prepoznavnost, ki jo prinesejo dosežki, ti to omogoči: drugi te povabijo, dobiš podporo in tako delaš stvari, ki si si jih vedno želel.
Pred kratkim sem tako plezal v ledenih jamah na Islandiji. To so jame, dvorane, ki jih reke poleti izdolbejo v ledenikih, čez zimo zamrznejo, rek ni več in nastanejo kristalne jame. No, zagotovo je motivacija tudi to, da si ti tisti, ki premikaš meje športa, s katerim se ukvarjaš, da skoraj razviješ novo disciplino. Zadnjih nekaj sezon sem tako res tam, kjer se v lednem plezanju postavlja trende. Tudi to je nekaj, kar te poganja naprej. Da lahko živiš svoje sanje, da lahko šport popelješ naprej, to so stvari, ki me zdaj motivirajo.
Z majhno premično kamero za vse pogoje ste se povzpeli na ledeno goro pri Grenlandiji. Začelo se je z elektronskim sporočilom: »Si razpoložen za avanturo?«
To sporočilo sem zagotovo dobil zato, ker sem dotlej plezal smeri, ki veljajo za tehnično najbolj zahtevne. Spoznal sem določen krog ljudi, ki se ukvarja s tem. Ko so iskali plezalce, so zagotovo iskali dobre plezalce in me našli med njimi, v tem ožjem krogu plezalcev. Tako je prišel mail, na katerega sem seveda odgovoril: Da! In štirinajst dni zatem sva bila z Aljažem Anderletom, ki sem ga predlagal za soplezalca, že na letalu za Grenlandijo.
Kakšna gora je pravzaprav to? Na fotografijah je kot iz pravljice s Severa. Kako sta jo izbrala?
GoPro je imel svojo vizijo, kaj hoče narediti, mi pa smo vedeli, da se moramo najprej malo navaditi na ledene gore. Tako smo jadrali osem dni, preden smo našli pravo. Najprej smo splezali na sedem ali osem ledenih gor, vsak dan smo šli malo dlje. Vsak dan smo poskusili malo težje. Iskali smo ultimativno goro, tisto, ki bo ustrezala vsem pogojem, takšno, da bo všeč režiserju, a tudi nama. Sva se pa midva odločala, kam bova šla in kam ne, tako da smo na koncu sklenili nekakšen kompromis.
Ja, sicer je pa res tako kot v pravljici. Ledene gore so sredi morja, kar je tako velik kontrast, na katerega nismo vajeni. V sebi imamo drugačno predstavo o morju, o Poreču, Novigradu, krajih, kamor hodimo leta in leta na dopust, in o hribih na drugi strani. Tu ledene gore plavajo po morju, so vesoljskih oblik in je res neverjetno.Sedem, osem gor, preden ste našli pravo?
Ledene gore zdrsnejo v morje z ledenika in plavajo v njem. So zelo ploščate, mi smo jim rekli kar letalonosilke. Lahko so dolge tudi 200 metrov in široke 100 metrov, 40 ali 50 metrov je gleda iz morja, in videti so precej na easy. Nič kaj nevarne niso videti. Potem se začnejo počasi lomiti, pa preobračati, morje jih tali, dobijo abstraktne oblike. Mi smo najprej štartali na bolj ploščato, a ni bila povsem ravna, imela je stene, tako da sva lahko malo poskusila plezati, sva pa bila vedno sama na ledeni gori.
Od kod so vas pa snemali?
Z ladje in kvadrokopterja, midva pa sva si namestila kamere, kot smo se zmenili. Pokalo je, saj je v tem ledu zelo veliko napetosti, ker nastane na ledeniku in je zelo stisnjen, pravimo mu ledeniški led. Je neprimeren za plezanje, trd. Ko udariš s cepinom vanj, poči. Tudi fejst zaropota. Plasti se malo razmaknejo in včasih to povzroči, da kos ledu odpade; ponavadi se ne zgodi nič, včasih pa odpade malo večji kos, kar spravi ledeno goro iz ravnotežja in se začne nagibati. Ko se nagiba, nastajajo dodatne sile, tako da v končni fazi lahko ena taka ledena gora v nekaj minutah razpade. Lahko. To je dogodek, na katerega ne moreš računati, bi pa to bila res nesreča. Načeloma je tako, da ko del ledu odpade z gore, se zaziba; takrat te je res strah, potem pa se malo umiri in greš naprej svojo pot.
Veš, da je nezanesljiva in nevarna, a greš vseeno naprej.
Ampak saj je ves svet nezanesljiv! Kaj pa je zanesljivega? Sam pretehtaš, ali je to res tako nevarno ali ni. Kar sva počela, zagotovo ni bilo nekaj najbolj varnega, ampak ko prideš tja in se ti zgodi nekaj takega, imaš dve možnosti: greš domov ali dosežeš svoje sanje. Lahko se odločiš na podlagi strahu, lahko pa na podlagi tega, kar rad počneš.
In če sva z Aljažem vse življenje sanjala, da bova enkrat plezala na ledene gore, in če se je tam en kos ledu podrl ... Saj je bilo res videti precej strašno, oba sva bila malo prestrašena, ampak sva se umirila in si rekla: Malo še počakajva, pa bova videla ... Ledene gore se ne podirajo kar vseskozi!
Kakšen pa je bil občutek?
Fejst te je strah. Zato, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Nekaj zaropota, ti pa čakaš in gledaš, kaj bo. Gotov ne moreš biti, v ledenih gorah še najmanj. Alpinisti smo navajeni tega, da je to, kar počnemo, včasih videti izjemno nevarno, ampak za vsakim takim težjim projektom je kup znanja, pa razmišljanja, zbiranja informacij, odločitev - še preden sploh kam greš.
Krizni menedžment je zelo prisoten, sploh pri težkih projektih. Stvari, ki so za laika videti zelo dramatične, velikokrat za tistega, ki je tam, niso tako nevarne. Veliko scenarijev imaš predvidenih, vnaprej poskušaš odkriti nevarnosti. Ne moreš se jim izogniti, a imaš znanje, izkušnje, opremo in tehniko, da jih spraviš na minimum. Potem je vse skupaj relativno varno.
Pri ledenih gorah nisva bila sposobna narediti vsega tega, ker jih nisva dovolj poznala. Nisva vedela, kaj se bo zgodilo, vedela pa sva, da se lahko podrejo. Tako sva sproti, ko sva plezala, ugotavljala, kaj in kako. Ugotovila sva, da ko sonce tali ledeno goro, se ta po nekem naključju obrne in prej vodoravna¬ postane strma - po takih je bilo najlažje plezati. Če sva plezala po ledu, ki je bil zelo trd ali prej pod vodo, je zelo pokal. Ropotalo je in se trgalo. Če pa sva plezala po ledu, ki je bil odtajan, je bilo precej lažje. To je bil neki sklep, ki sva ga potegnila in potem iskala takšne gore. Tudi ta, ki smo jo posneli, je bila takšna.
Alpinisti sicer ne plezate pogosto po ledenih gorah, kajne?
Ne. Plezali so že pred nama, zagotovo, niso pa bili ti podvigi tako posneti, kot sva jih naredila midva. Načeloma ne plezamo po ledenih gorah. To je tako: enkrat si želiš to narediti, poskusiti. Da bi pa zdaj hodil zaradi lastnega veselja plezat po ledenih gorah, to pa ne.
Je pa to nekaj več kot zgolj plezati po ledu?
Nekaj več? Kaj pa vem, vsak šport, tudi alpinizem, ima merila, po katerih se ocenjuje, zato bi težko rekel, da je to nekaj več. To je zagotovo nekaj zelo več na osebni ravni, v tem, da doživiš to izkušnjo, v smislu plezanja pa ne. Plezanje po ledenih gorah ni merljivo in verjetno je to tudi čar teh gor - da jih nekega dne ni več, nihče jih ne bo preplezal za teboj ...
... vanje ne moreš zapičiti zastave.
Ne. Plezanje pa tudi ni bilo tako težko, kot sva sicer navajena. V bistvu sva šla nenavezana gor in po isti stran dol. Zato o tem podvigu v športnem smislu ni kaj veliko govoriti, osebno pa vsekakor. To je ena od avantur, ki mi bo v življenju najbolj ostala v spominu. Zato me prav malo briga, koliko to pomeni v športnem smislu.
To je torej - to.
Ja, točno tako. To je to. Nekaj, kar si želiš, dosežeš in veš, da si se moral za to potruditi. Pa niti ne toliko to, da sva jih morala najprej preplezati sedem, kar ni bilo enostavno, bolj to, da sva bila sploh povabljena, pa da se je bilo treba potruditi predvsem v glavi, da sva bila pripravljena na to.
Kaj se je spremenilo po tem podvigu, po takšni ultimativni avanturi? Kaj vas žene naprej?
Nekaj idej še imam. Pri lednem plezanju smo večkrat že prišli do konca, češ da se športa ne bo dalo več razvijati, pa so se potem vedno pojavili nove ideje in izzivi. Najprej smo ledni plezalci plezali samo zamrznjene slapove. Že zaradi fizike je bilo največ, kar je bilo - plezati navpično. Ko smo se začeli s tem bolj resno ukvarjati, je hitro postalo jasno, da bi človek fizično zmogel še precej več. Led je navpičen pa konec. Tu ni mogoče pogruntati kaj novega. Pa se je kmalu pojavilo kombinirano ledno plezanje, ko lahko po previsih skal plezaš s cepini in derezami do ledu, ki visi na koncu. To je bilo že težje. Iz tega so nastala tekmovanja. Zadnjih nekaj let plezamo zelo previsen led, ki ga prej ni bilo mogoče plezati, tako da verjamem, da se bo odkrilo še kaj novega. Ledene gore, zdaj nazadnje še ledene jame, so bile izziv, a veliko stvari še ostaja.
Do danes ste preplezali vseh pet trenutno najtežjih lednih ali kombiniranih smeri na svetu. Zakaj je »naj« v alpinizmu relativen?
So določena merila, po katerih se stvari ocenjujejo, ampak so relativna. Vemo namreč, da je lahko težje splezati na neki balvan, kot priti na Everest. Zato je to zelo subjektivno kljub nekaterim merilom. Ena stvar je fizično zelo težka, vendar za njeno izpeljavo ne potrebuješ hudega predznanja in logistike, če padeš, te bo rešilec pobral, a je še vedno lahko zelo težko. Po drugi strani priti na Everest s plezalnega vidika v bistvu ni težko, a moraš imeti sredstva, moraš potovati in če se ti tam kaj zgodi, dovolj je, da se vreme zamenja, te ne bo nihče pobral, nihče te ne bo vlekel dol in boš tam umrl. Zato je zelo relativno, kaj je težje.
Smeri, o katerih pravijo, da so po težavnostni lestvici najtežje, so težke fizično. Ni pa fizična težavnost edino merilo, še veliko drugih stvari je, zaradi katerih je kakšna zadeva nevarna. Te ocene, stopnje težavnosti, so zame zgolj informacija, ki jo plezalci podajo tistim, ki pridejo za njimi, da približno vedo, kaj jih čaka. Smeri pa so tam, vsak jih lahko poskusi, vsak jih lahko prepleza, katera je najtežja, načeloma ni tako pomembno.
Vse to zveni precej netekmovalno. Zdi se, da je komolčenje, kdo je kam stopil, predvsem pa prvi, kar prisotno.
Ja, je. Imam srečo, da ne plezam zaradi eksistence ali da bi kaj zaslužil. Plezanje je moj hobi. Ko imam čas, grem plezat, to je moje veselje. Seveda se dobro počutim, da imam sponzorje. Ko sem bil nominiran za ime tedna na Valu 202, pa ... Mislim - zdaj bom pa jaz, ki plezam, ime tedna? To egoistično počnem zase, da se imam fajn, pa še otroci me čakajo doma, zdaj bom pa ime tedna?! Poleg mene pa učitelj, ki vzgaja bodoče znanstvenike, ali pa kirurg, ki vsak dan naredi toliko operacij. Ni mi do tega.
Torej ne bi radi, da bi to bil vaš poklic? Ne boste preplezali svojega življenja?
Mislim, da ne. Zdaj sem že toliko star, da o tem sploh ne razmišljam. Ko sem bil ¬mlajši, se je vmes kazala možnost, da bi to vzel malo bolj resno, ampak mislim, da bi se nasitil. Tako, kot je zdaj, mi je prav super. Da mi ni treba skrbeti, kje bom zaslužil za opremo, da mi plačajo kakšno letalsko karto, da lahko grem tja, kamor si želim, da me še posebej povabijo na kakšen projekt in zraven še kaj zaslužim ... to je to. Če bi hotel od tega živeti, bi moral imeti facebook¬ profil pa stalno nekaj novega odkrivati, imeti bi moral instagram, stalno biti po časopisih, nujno izvesti dva ali tri podvige na leto.
Jaz pa rad plezam v skali. Tam, kjer ni nič posebnega. In to je 90 odstotkov mojega plezanja. To počnem zaradi sebe. Če bi se moral obremenjevati, da bo neki članek o tem nekje objavljen, potem ... Mogoče ko si mlajši, to ni problem. Če pogledam sebe deset, petnajst let nazaj, bi šel vsak dan plezat. Ko sem bil prost, sem tudi šel! Zdaj pa se pripravljam za ledno plezanje, ko vem, da je pred menoj projekt, in pripravljam se toliko, kolikor je treba, en mesec ali eno leto. Nato grem na projekt, ki traja dva ali tri tedne, ko se vrnem, nesem opremo za ledno plezanje v klet, jo zapakiram in grem raje v Osp v kratki majici plezat, otroci se medtem igrajo, skupaj pojemo špagete ... to mi je v užitek.
Če se za hip preseliva v ledeno steno, v tisti lepljivi mraz, ki se zajeda v kožo: kako je biti tam? Kako se telo počuti v takih razmerah?
Ja, zdi se, da nismo narejeni za to. Tak občutek imaš na začetku. V bistvu moram reči tako: gre za dve povsem različni počutji. Ko gre nekdo prvič na ledno plezanje, ko se šele začne ukvarjati s tem, je lahko zelo neprijetno. Je mraz.
Kakšen mraz je pravzaprav?
Načeloma se pleza ledene slapove, to je nekakšno pravilo, do -20 stopinj Celzija. Če je bolj hladno, res ni več užitka, pa tudi led postane že malo nevaren, krhek. Kot pravim, to sta dve različni zgodbi. Je fejst mraz. Problem je, da se ne giblješ nenehno, gre za stop and go premikanje: pol ure ali eno uro zelo garaš in se potiš, od česar si povsem premočen, potem pa uro in pol stojiš. In to ne tako, da bi se premikal, ampak tako, da si pripet, da skorajda nimaš krvnega pretoka. Uro in pol tako na miru čakaš in seveda te začne zebsti in imaš lahko hitro vsega dovolj.
Ko se na to malo privadiš, razviješ posebne tehnike obnašanja, ne le to, kako si opravljen, ampak tudi, kako funkcioniraš, je lažje. Mene velikokrat poleti bolj zebe, recimo ko plezam nekje v Dolomitih, kjer je +7, kot pa v ledu, kjer me res le še redkokdaj zebe. Zato ker sem navajen in vem, kaj moram narediti, da se dobro počutim, in točno to tudi naredim. Saj te zebe, a moja asociacija na plezanje ni nikoli mraz.
Tudi um se verjetno pripravi na - ekstremne razmere - na potiskanje samega sebe v okolja, ki bi se jih človek sicer ubranil?
Tudi to je nekaj. A mislim, da so res najpomembnejše najbolj banalne stvari. Običajno so ljudje narobe oblečeni. Ko začnejo, ko je treba hoditi uro ali dve, da sploh prideš do slapu, so tam že povsem mokri. Seveda imaš potem ves dan precej pokvarjen. Tudi med plezanjem, ki je lahko zelo intenzivno, se prepotiš, zato moraš resnično vedeti, kako biti oblečen.
Jaz sem razvil svoje obnašanje v takih trenutkih in način oblačenja. Vedno imam, recimo, dvojne rokavice. Klasična napaka je, da tiste, s katerimi plezaš in ki so bolj tanke, obesiš na pas in daš na roke bolj tople. Potem, ko je treba spet iti plezat, so tanke rokavice mrzle in polne snega, ker stalno prši. Če počneš take neumnosti, te bo nenehno zeblo. Tankih rokavic ne daš le pod jakno, temveč na kožo. Tako imajo 37 stopinj Celzija, ko jih daš na roke, narediš še par gibov, malo pomigaš, pride kri in nič več te ne zebe. Zato asociacija izkušenega lednega plezalca nikoli ni mraz.
Koliko časa trajajo takšni podvigi?
Različno. Kombinirane smeri so lahko zelo kratke, to je športno plezanje, ki lahko traja le pol ure. Na drugi strani imaš neki slap na Norveškem ali v Kanadi, ki je dolg od 800 do 1000 metrov, kar pomeni ves dan dela, da prideš gor in dol.
Kako se počutite, ko osvojite cilj? Ali pa vrh ledene gore? Srečni, neznansko utrujeni, prestrašeni?
Predvsem zadovoljen in vesel. Da si utrujen, hitro pozabiš. Na vrhu ledene gore še na posnetku rečem: »Kar srečen sem!« A moj pogled je bolj mrk. Glavni strah je popustil, ker sva vedela, da sva »prepikala« ledeno goro navzgor in da jo bova nekako še navzdol ... Bolj sva bila pazljiva, ko sva plezala gor, a tudi ko sva sestopala, nisva bila povsem sproščena.
V bistvu na nobeni ledeni gori nisva bila povsem sproščena na vrhu. V lednem plezanju ali alpinizmu si vedno čestitamo pri avtomobilu oziroma tam, kjer pustimo nahrbtnik, tam smo na varnem, ne pa na vrhu.
Vseskozi prijeten strah.
Zelo je treba biti osredotočen. V bistvu je ta fokus tako zožen, da se ne odzivaš na nič drugega. Velikokrat, ko pridejo fantje in gremo plezat, pomislim na družino, otroke, pisarno, projekte ... Nikoli nisi povsem miren. Že tu, ko se usedem v avto, vem, da naslednje tri dni ne bo pomembno nič drugega, saj ko si tam, te kakšna napaka lahko stane tudi življenja. Misliti na to, ali si vse naredil za službo? Bodo že počakali, na to sploh ne misliš. Ravno pri plezanju in športih, ki so nekoliko povezani z nevarnostjo, je to, da si zelo fokusiran, velik magnet. Nič ne obstaja v tistem metru pred teboj, ki ga moraš preplezati, nič.
Za plezalce je pogosto značilno, da ko gre kaj narobe, pa s tem ne mislim le nesreč, mogoče le to, da nekega »problema« ne moreš preplezati, ne najdeš rešitve ravno zato, ker si preveč fokusiran. Ko sem še tekmoval v svetovnem pokalu, me je na to opozoril psiholog: v tistem trenutku se moraš toliko zbrati, da zmoreš na široko pogledati na problem. Da vidiš vse opcije. Tako je po eni strani to, da si osredotočen, dobro, ker te ne obremenjuje nobena stvar. Po drugi strani pa je ravno zaradi tega kakšen problem včasih nekoliko težje rešiti. Treba se je pač malo ustaviti, da lahko širše pogledaš na stvar.
Strah je pa za vse neprijeten, tudi za nas. Stopiti iz cone udobja - to nas veseli, a jaz nikoli ne grem plezat, da bi iskal strah. Če imaš željo nekaj narediti in če je treba za to nekaj tvegati, če te bo malo strah, te pač bo. Da bi pa iskal adrenalin, to pa sploh ne. Ko se pojavi adrenalin, je bila napaka že narejena in je nekaj že šlo narobe. Je že prepozno. Takrat si že nekaj narobe naredil in je to treba rešiti. V mejah tistega, ko so stvari pod nadzorom, adrenalina ni. Je določen strah, ki ga ne iščemo, moramo pa nanj računati.
Kako dojemate steno - kot tvorbo narave, s katero se spoprijateljite, ali kot objekt, s katerim dosegate svoj cilj?
Zelo realno gledam na te stvari in si ne predstavljam, da je stena moj prijatelj. Mislim, da je narava vsemogočna in samosvoja. Velikokrat slišimo, kako so alpinisti doživeli klic narave, tudi Humar, v smislu, ali te bo gora sprejela ali ne. A ti si tam tako majhen faktor, da s teboj narava nima kaj početi. Če si v napačnem trenutku na napačnem mestu, bo šlo narobe. Da bi si predstavljal, da me je gora poklicala in da bo potem kaj boljše, lažje ali da bom bolj varen, so po mojem bolj kot ne zablode. Seveda pa ne morem reči, da gre samo za objekt za dosego cilja. A vendar - to je cilj. Biti tam. Ni pa treba vedno priplezati do vrha. Največ se v bistvu naučiš, ko ne prideš na vrh, ko je tako zoprno, da ti to ne uspe, ko se je treba obrniti in iti nazaj. Kar ni nič slabega.
Vstopate v tiste dele narave, prostore, ki nekako niso vaši. Oziroma naši. Občutite minljivost ali večnost življenja?
Minljivost. Predvsem občutek minljivosti. To se pokaže tudi z leti in izkušnjami. Glede na to, da je veliko mojih prijateljev, znancev in ljudi, ki sem jih spoznal, ki so bili moji heroji, umrlo v hribih, pa so bili vsi bolj pametni ali bolj izkušeni od mene, hitro prideš do spoznanja, da kljub temu, da veš veliko stvari, da si seznanjen, da poskušaš delati po pameti, ima narava vendarle svoja pravila. Več dni ko preživiš zunaj, več je možnosti, da bo šlo kaj narobe. Če boš šel enkrat miže čez avtocesto, boš mogoče prišel čez, če boš šel stokrat, pa skoraj zagotovo ne. Isti občutek sem dobil pri plezanju.
Zato tudi količinsko veliko manj plezam, sploh pozimi, ko so plazovi, kar je še največja nevarnost na poti do podstene. Potem vedno malo taktiziramo, pa saj bo, saj imamo znanje, a kljub vsemu je ta občutek prisoten. Plazovi so recimo ena taka stvar, ki je ne moreš nikoli predvideti. Mogoče tudi zato, vsaj kar se zime tiče, zadnjih deset let raje izberem projekt, ki mi veliko pomeni, in ga izpeljem, za kar mi ni treba biti vsak dan zunaj in se izpostavljati.
Višja sila.
Ja. Več ko si zunaj, več je napak in možnosti, da bo šlo kaj narobe. A obenem - več ko si zunaj, več izkušenj imaš. Vsak mora najti svojo kombinacijo.
